Izjava tedna

»Tukaj ne bo kakega velikega poka. Ker tisti veliki pok iz Murgel se počasi končuje in se bo razblinil, to je mogoče neki žalostni prdec iz Murgel.«
.
Predsednik SDS Janez Janša na novinarski konferenci o vprašanju izvora njegovega premoženja

Mladina 10/2017-18

…………………………………………………………………………………………………………

Ljubitelji stripa!

Čim prej nabavite stripe v Strip.art.nici Buch v Murglah, ker nam po velikem poku Janša napoveduje še veliki smrad.
Danes smo, jutri, kdo ve!?
(Mogoče pa ni slišal za piknik Strip.art.nice Buch, kjer smo pozobali 100 porcij pasulja in ga spustili v zrak.)

Spomini in sanje Kristine B.

Dr. Blaž Vurnik, zgodovinar in kustos: Spomini in sanje iz okupirane Ljubljane | Dnevnik

Dr. Blaž Vurnik, zgodovinar in kustos: Spomini in sanje iz okupirane Ljubljane

Evropski projekt Skriti otroci 2. svetovne vojne je Muzej in galerije mesta Ljubljane (MGML) začel februarja lani, ko so se na pobudo dr. Blaža Vurnika, kustosa za obdobje novejše zgodovine, lotili raziskovanja medvojnega in povojnega življenja skupine otrok, ki so drugo svetovno vojno preživeli v Ljubljani brez staršev in se jih je že pred desetletji prijelo ime ilegalčki. Po Vurnikovih besedah je namen projekta zbrati dokumente, fotografije, pričevanja in druga gradiva, povezana z usodami teh skritih otrok. Rezultati so delno že predstavljeni na spletni strani www.skritiotroci.si, v sodelovanju z RTV Slovenija so v režiji Marka Cafnika pripravili dokumentarni film, v MGML pa so nedavno gostili tudi mednarodno konferenco Otroci in 2. svetovna vojna, ki se je osredotočila na raziskovanje najmlajših žrtev totalitarnih režimov med 2. svetovno vojno in po njej.


»Strip ponuja popolnoma drugačen pristop k tematiki in povsem drugo vrsto vizualizacije, kot je tista, s katero zgodovinarji običajno delamo,« poudarja dr. Blaž Vurnik. (Foto: Tomaž Skale)

V okviru projekta sta nastala tudi  Spomini in sanje Kristine B. – Ljubljana 1941–1945, pod katerega se podpisujeta Vurnik in znani stripovski ustvarjalec Zoran Smiljanić, ter istoimenska razstava v Galeriji Vžigalica, ki jo je soustvarila Metka Dariš. Kot pojasni Vurnik, zgodba v stripu spremlja štiri leta odraščanja Kristine Babnik in njene družine. Prave Kristine B. sicer nikoli ni bilo. »V njeni zgodbi so združena doživljanja otrok, ki so živeli v Ljubljani v letih 1941–1945. Čeprav bi morala naša stripovska junakinja svoja najstniška leta preživljati brezskrbno in sproščeno, se je v njeno življenje vrinil čas vojne, ki ji desetletja kasneje še vedno postavlja vprašanja.«

Zakaj ste se odločili zgodbo otroka, ki je vojna leta preživel v Ljubljani, podati skozi medij stripa?Strip ponuja popolnoma drugačen pristop k tematiki in povsem drugo vrsto vizualizacije, kot je tista, s katero zgodovinarji običajno delamo. Zgodovinarji imamo večinoma opravka z dokumenti, fotografijami, predmeti in dokumentarnimi posnetki, v stripu pa lahko ta realnost zaživi na novo, saj medij omogoča prenos realnosti v fikcijo na zelo posrečen način. Drugi razlog je bil fokus projekta, ki je seveda na otrocih, zato sem želel zgodbo vojne Ljubljane povedati skozi otroške oči. In stripovski medij se mi je zdel za to nalogo najbolj primeren.

Kako pa je potekalo sodelovanje z Zoranom Smiljanićem?Scenarij sem napisal že pred približno šestimi leti, projekt Skriti otroci 2. svetovne vojne pa se je pokazal kot primerna priložnost, da smo zamisel lahko uresničili. K sodelovanju sem povabil Zorana Smiljanića, ki je bil s prvim scenarijem zadovoljen, nato pa sva začela s predelavami. Čeprav sem sam bolj težil k dokumentarnemu načinu podajanja zgodbe, je Smiljanić hitro ugotovil, da je pomembna tudi osebna plat, ki je na koncu veliko dodala k dramaturgiji zgodbe in loku naracije.

V stripu je najti veliko detajlov, Smiljanićeva risba pa je, tako kot je pri njem v navadi, zelo natančna in dodelana. Kje vse sta iskala vire, podatke in dokumente, ki sta jih vključila v strip?Eden glavnih razlogov, da sem želel sodelovati prav s Smiljanićem, je bil ta, da zna izredno natančno poustvariti določeno časovno obdobje in geografsko okolje, ob tem pa so njegovi liki tudi psihološko zelo dodelani. Z zbiranjem materiala sva se ukvarjala oba, nekaj predmetov pa sva izbrala tudi iz fonda Mestnega muzeja Ljubljana. Prav te predmete je Smiljanić nato vključil v samo risbo, zato sva stripu dodala še fotografski katalog teh predmetov, ki poleg njihovega opisa pove tudi, kje v stripu so uporabljeni.

Ali je bil ta muzejski material razlog, da ste strip nadgradili z istoimensko razstavo?Strip sem želel predstaviti še v muzejski govorici, muzejski predmeti, ki sva jih s Smiljanićem vključila v strip, pa so tudi sami ponujali možnost muzejske postavitve. Razstava je tako nastala kot zanimiv eksperiment združevanja naracije stripa in muzejskega gradiva v galerijskem okolju. Ob tem pa je bila razstava dobra priložnost, da obeležimo 70. obletnico konca 2. svetovne vojne.

Na spletni strani www.skritiotroci.si je za zdaj zbranih enajst zgodb ilegalčkov. Kako ste prišli v stik s temi ljudmi in kako ste sodelovali?Po vojni je Ana Ziherl, ki je organizirala pomoč otrokom med vojno, sestavila dva seznama. Na prvem so imena otrok, ki so se zaradi vojne znašli brez staršev, to so bili otroci aktivistov, podpornikov odporniškega gibanja, partizanov, ubitih talcev, internirancev in taboriščnikov. Na drugem seznamu so imena otrok, ki so v Ljubljani živeli z materami, a so potrebovali pomoč. Na obeh seznamih je 184 imen, trenutno pa sem v kontaktu z okoli 40 nekdanjimi ilegalčki. Velika večina je bila takoj pripravljena sodelovati, želeli so deliti svoje zgodbe, nekateri pa so sodelovanje zavrnili in njihove odločitve seveda spoštujem. Na splošno sem z odzivom zelo zadovoljen, saj me je na začetku skrbelo, v kolikšni meri bodo ti ljudje sploh še pripravljeni govoriti o svojem otroštvu. Stike smo iskali zelo različno, tudi s pomočjo podatkov, ki smo jih dobili od ustvarjalcev knjige iz leta 2004, v kateri so popisane zgodbe teh ljudi.

V stripu med drugim izvemo, da so okupatorji med vojno našli samo enega izmed ilegalčkov. Kakšna je bila usoda tega otroka?Konspiracija v tem delu osvobodilnega gibanja je bila izjemna. Teh otrok preprosto ni bilo mogoče najti. Odkrili pa so Lučko Kocbek, hčerko Edvarda Kocbeka, za katero se je za nekaj časa izgubila vsaka sled, starša pa sta jo našla šele po vojni v zelo slabem stanju.

Kako pa so izbirali družine, pri katerih so bili nastanjeni ilegalčki?Prva, ki je organizirala pomoč za ogrožene otroke, je bila Ada Krivic, po njeni aretaciji in odhodu v partizane pa je organizacijo prevzela Ana Ziherl. Pri delu so ji pomagale aktivistke Osvobodilne fronte, ki so v okviru organizacije Slovenske narodne pomoči otrokom poiskale rejniške družine, materam z majhnimi otroki, ki so se skrivale, pa možnost nastanitve. Organizacija je prek svojih članic za otroke zbirala pomoč v denarju, hrani, oblačilih, nakaznicah in drugih življenjskih potrebščinah. Sistem pomoči in skrbi za otroke je vključeval ljubljanske zdravnike, odvetnike, trgovce in druge, ki so po potrebi priskočili na pomoč. Nekatere otroke je bilo treba skrivati, večkrat menjati rejniške družine in kraj bivanja, saj so jih okupacijske oblasti iskale. Družine, ki so skrbele za ilegalčke, so bile seveda preverjene družine, nekateri so bili sodelavci OF že prej, drugi pa so to postali, ko so sprejeli ilegalčke. Tudi s tem se je med Ljubljančani potegnila ločnica.

Kristini starši se sicer pogovarjajo o sosedi, ki skriva enega teh ilegalčkov, vendar pa o njih skozi strip ne izvemo prav veliko. Zakaj se jim niste bolj posvetili?Fokus zgodbe je na Kristini, na njenem opazovanju, dojemanju in doživljanju vojnega časa, ki ga je z družino preživela v okupirani Ljubljani. Bralec vojno tako spremlja skozi njene oči, se pravi skozi oči odraščajoče deklice. Ta del stripa je fikcija. Kristina bi lahko bila kateri koli najstnik, ki je vojno preživel v Ljubljani in ki ga skrbi, kaj je z očetom v italijanskem zaporu, ki mora v dolgih vrstah čakati na kruh in tako naprej. Po drugi strani pa je v to njeno doživljanje vpleten tudi močan dokumentaristični pristop, ki govori tako o vsem dobro znanih kot tudi manj znanih dogodkih. Ta drugi del stripa je v celoti resničen in temelji na zgodovinskih virih. Ilegalčki so del zgodbe o vojni Ljubljani in tako so vključeni tudi v strip. Če bi središče zgodbe prenesli na njih, bi bila to povsem druga zgodba.

V stripu se precej posvečate bratomorni vojni, s katero je povezana tudi povsem intimna Kristinina odločitev. Zakaj ste želeli izpostaviti tudi to temo?Strip kot medij je lahko zelo provokativen oziroma aktiven v smislu postavljanja vprašanj in bolj drznih interpretacij dogodkov. Vendar pa v primeru našega stripa teh potreb ni bilo. V segmentu, ki ga omenjate, vidim zgodbo v stripu kot povsem korektno. Mislim, da bi bilo danes skrajno neodgovorno pri teh temah izvajati kar koli, kar bi razburjalo strasti. Diskurz na tem področju je pri nas tako konflikten, da je že skoraj ekscesno, če se človek ne drži teh smernic interpretiranja 2. svetovne vojne. Strip se loteva različnih tem, povezanih z vojno, ena od teh je nastanek odpora, druga je razvoj kolaboracije, obe pa sta soočeni v Ljubljani.

Glede na to, kako je strip napisan in narisan, se zdi, da je namenjen mlajšim bralcem. Kaj želite s stripom ponuditi mladi generaciji?S Smiljanićem se nisva omejevala na ciljno skupino, dejstvo, da je fokus na otrocih in da zgodbo vidimo skozi otroške oči, pa napeljuje na misel, da ga bodo razumeli tudi otroci oziroma mladi Kristinine starosti. Mislim, da strip omogoča vpogled v to, kako je vojna vplivala na življenje ljudi, predvsem tistih, s katerimi se najstniki lahko identificirajo. Kristinina zgodba vsaj v majhnem segmentu predstavi, kakšno je življenje v vojni situaciji. Biti lačen, živeti v pomanjkanju tako niso zgolj fraze, ki jih ponavljajo pri pouku, ampak lahko bralci te zgodbe tudi podoživijo. Druga stvar, ki jo strip lahko ponudi vsem bralcem, pa je dokumentarni del, ki z mnogimi podrobnostmi ponudi natančno sliko o dogajanju v okupirani Ljubljani.

Vir: https://www.dnevnik.si/1042711968/kultura/vizualna-umetnost/dr-blaz-vurnik-zgodovinar-in-kustos-spomini-in-sanje-iz-okupirane-ljubljane

Spomini in sanje Kristine B.

Kultura

Pot spominov in tovarištva

Vurnik in Smiljanić predstavljata Spomine in sanje Kristine B., zgodbo o okupirani Ljubljani skozi otroške oči

Spomladi smo Evropejci vajeni praznovati obletnico konca vojne. Ko začne cveteti sadno drevje, smo se vajeni spominjati, kako za las smo se izognili fašizmu, kako drzni smo bili v svojem pogumu in koliko nas je stala zmaga, na odprtem ognju obrniti kaj mesovja, zapeti kakšno himnično melodijo, se malo spričkati v zvezi s spravo, površno zgodoviniti in pripovedovati zgodbe, ki v desetletjih iz drugoročnih postajajo tretjeročne in puščajo izvir vedno globlje v mitološkem ozadju. Letos, ko od konca druge svetovne vojne mineva 70 let, še toliko bolj. V tem prazničnem spomladanskem kompletu je naplavilo tudi Spomine in sanje Kristine B. – strip izpod peres striparja Zorana Smiljanića in zgodovinarja Blaža Vurnika in spremljevalno razstavo, na kateri Galerija Vžigalica prikazuje izseke iz stripa, podkrepljene z materialnimi dokazi iz okupirane Ljubljane.

Katja Perat              24.04.2015

Vir: http://www.mladina.si/166024/pot-spominov-in-tovaristva/

Opomba: Celoten članek bo objavljen naslednji teden, lahko pa ga že zdaj preberete v novi Mladini.

Bernard Kolle

DIAMANTI IZ ZONE SOMRAKA

Diamanti: razstava stripov Bernarda Kolleja. Knjižnica Prežihovega Voranca. Ljubljana, 1. 4.–4. 5. 2015
.
Iztok Sitar      24. 04. 2015
.
Bernard Kolle je edini slovenski stripar, ki živi, pa naj se sliši še tako čudno, samo od – stripa. Kako mu je to uspelo, si lahko do 4. maja ogledate na razstavi originalnih tabel v Knjižnici Prežihovega Voranca v Ljubljani.Starejši bralci se verjetno spomnijo Zone somraka, kot je bil naslov priljubljene ameriške televizijske nanizanke Roda Serlinga iz leta 1959, ki je v psihološko dramo vnesel elemente znanstvene fantastike, kriminalke in grozljivke ter jo začinil z nepričakovanimi obrati na koncu zgodbe, s čimer je serija v šestdesetih letih prejšnjega stoletja tako pri gledalcih kot kritikih dosegla kulten status, zato ni čudno, da so pozneje posneli še dve franšizi. Prva je v letih 1985–89 sovpadala z jugoslovansko gospodarsko in politično krizo, ki je z vzponom do takrat bolj ali manj prikritega nacionalizma že napovedovala razpad države, in samo vprašanje časa je bilo, kdaj bomo tudi dejansko zaživeli v resnični zoni somraka. Kriza se je, jasno, poznala tudi v stripu, in če je bila še prva polovica osemdesetih let imenovana zlata doba jugoslovanskega stripa, se je v drugi polovici situacija popolnoma spremenila. Založniška produkcija stripovskih revij in zvezkov je (ne samo zaradi domačih gospodarskih razmer in inflacije, pač pa tudi globalnih vzrokov, predvsem francoskega tržišča, ki je namesto dotedanjih revij s stripi v nadaljevanjih začelo na veliko izdajati albume z zgodbami, kar je, jasno, povzročilo propad periodičnega tiska) začela počasi ugašati (Strip art 1986, Yu strip 1987…), nekateri tedniki, kot denimo Stripoteka, so prešli na mesečno izhajanje, drugi, kot Eks almanah, so zmanjšali obseg revije, kar pa jim seveda ni prav nič pomagalo in je samo še podaljšalo agonijo, in leta 1989 je (z izjemo beograjskega Politikinega Zabavnika, ki pa ni bil samo stripovski magazin) bogat in raznolik revijalni stripovski tisk v Jugoslaviji dokončno zamrl, kar je zlovešče napovedovalo tudi usodo same države.

V tej zoni somraka se je leta 1988 v eni od zadnjih številk obskurnega zagrebškega občasnika Maxi Superstripa s kratko znanstvenofantastično novelo Zorana Tkalca, ki se po vsebini sicer ni razlikovala od gomile podobnih zgodb tega žanra, je bila pa izjemno zrelo narisana, pojavilo ime Bernarda Kolleja (1966) iz Slavonske Požege. Naslov stripa pa je bil, jasno, Zona somraka. Stripe je sicer objavljal že od leta 1986, ko je prišel iz vojske, vendar povsem anonimno, saj v licenčni Vjesnikovi reviji Tom in Jerry, za katero je risal dogodivščine istoimenskih junakov, v skladu z ameriško uredniško politiko imen avtorjev v stari disneyjevski tradiciji pač niso dovolili napisati poleg naslova. Tako je prvič postal ghost drawer, vsekakor pa to ni bilo zadnjič, namreč poleti ’88 se je v Grožnjanu udeležil Poletne šole stripa (istega leta se je iz Zagreba tudi preselil v Ljubljano, kjer je študirala njegova bodoča žena) pod vodstvom Julesa Radilovića in Radovana Devlića, na kateri je spoznal že prej omenjenega scenarista Tkalca. Skupaj sta ustvarila Zono somraka, ki so jo opazili tudi agenti nemške stripovske revijeGespenster Geschichten (kar bi lahko prevedli kot Zgodbe o duhovih) in ga povabili k sodelovanju. Sicer je bila omenjena najstniška revija blagega hororja čisti poden, je pa vsekakor nudila za tiste čase dober zaslužek mladim, neuveljavljenim jugoslovanskim avtorjem (Kolle je bil namreč samo eden od približno desetih gastarbajterskih striparjev), po drugi strani pa se je z njihovim risanjem precej dvignila tudi kakovost same revije – nemški avtorji so bili pač veliko slabši. Seveda pa so v skladu s konceptom revije o duhovih vsi risali – anonimno.

Po koncu vojne v Jugoslaviji se je za Kolleja končalo tudi sodelovanje z Nemci, zato mu je Ervin Rustemagić iz Celja, urednik legendarnega Strip arta in lastnik stripovske agencije SAF, ki je dobro vedel, kako je, če ostaneš brez dela, saj je sam ostal med vojno v Sarajevu brez vsega, stanovanja, stripov in dela, ponudil risanje Ghosta za ameriški Dark Horse, vendar ga je premalo samozavestni Kolle, potem ko je videl risbe predhodnika Adama Hughesa (ki je še danes njegov veliki vzor), odklonil. Risarski posel je nato prevzela ekipa iz Novega Sada z Banetom Kercem na čelu, Kolle pa je postal samoinker, tušer. Poleg devetih epizod Duha je sodeloval še pri štirih zgodbah »jimcarreyjevske« Maske, potem pa mu je bilo dovolj tuširanja tujih avtorjev, zato je leta 2000 za manjšo ameriško založbo Samson Comics začel risati superherojski strip Tool & Die (izšli sta dve epizodi), ki pa so ga tuširali – drugi. Mu je pa ta serija, potem ko jo je opazil francoski agent jugoslovanskih korenin Csaba Kopecky in videl, s kakšno lahkoto in hkrati natančnostjo riše figure v gibanju, leta 2006 prinesla angažma pri grenobelskem založniškem gigantu Glenatu (pri katerem je objavljal svoje albume tudi Tomaž Lavrič), za katerega je po scenariju zakoncev Agnes in Jean-Clauda Bartolla narisal, tuširal in tudi podpisal štiri knjige akcijske dinastijske sage Diamanti (ki smo jo pri nas lahko brali v žal pokojnem Strip Bumerangu). Tako je (do)končno nehal biti risarski duh in postal polnopraven član stripovske branže. In tudi zelo – cenjen.

V nasprotju z Američani, ki jih v superherojskih stripih zanima predvsem dinamična figura v gibanju, prikazana z različnih zornih kotov, vse ostalo pa je v drugem planu, pa so pri Francozih človeški liki povsem enakovredni in v popolnem sozvočju z okoljem, v katerem nastopajo. Denimo, arhitektura z vsemi detajli mora biti natančno taka, kot je na fotografijah, ki jih risarji dobijo kot dokumentacijo poleg scenarija. Kolleju se kot profesionalcu seveda ni bilo težko prilagoditi zahtevam producenta in scenarista ter francoskemu načinu razmišljanja, saj je že kot najstnik oboževal stripe vrhunskih mojstrov francosko-belgijske šole, Jeana Girauda in Hermanna Huppena, ki sta bila v jugoslovanskem tisku z neštetimi ponatisi v različnih revijah, od Zabavnika do Stripoteke, tudi zelo dobro zastopana. Še več, ko je risal prvi album Diamantov, si je vzel obilo časa za detajlno risanje (ne)pomembnih podrobnosti pri interjerju in eksterierju (pri opečnatnih hišah, denimo, je narisana vsaka opeka posebej), vedoč, kako imajo to bralci radi, tako da so ga celo Francozi sami prosili, naj bo malo manj »picajzlast«. Na prvi pogled deluje Kollejeva natančna realistična fotografska risba v sloguligne claire z minimalnim senčenjem ter odsotnostjo črnih površin malce prazno, kar pa je cena, ki jo je moral plačati za objavo v – barvah. Galski petelini (in sploh petelinčki) so se skozi desetletja bogate stripovske produkcije (letno izide od pet do šest tisoč različnih izdaj) zelo razvadili in skorajda ne vzamejo več stripa v roke, če ni v barvah (razen, jasno, japonskih mang, ki so tudi v Franciji izjemno popularne), zato založniki zahtevajo od risarjev čim bolj čisto linijo brez bogatega šrafiranja ali ekspresivnih kontrastov, kar sicer naredi črno-belo risbo bolj žmohtno, pri naknadnem (računalniškem) koloriranju pa je seveda popolnoma odveč. Slaba stran tega pa je, da so si tako vsi striparji stilsko precej – podobni.

Če do zdaj še niste slišali za Bernarda Kolleja, ni prav nič čudnega; poleg tega, da je zelo skromen človek, ki veliko raje riše kot daje intervjuje ali se nasploh pojavlja v javnosti, je namreč v Sloveniji objavil samo en enostranski strip (če ne štejemo erotičnih ilustracij romana Čudoviti klon skrivnostne Eve Pacher, ki je pred desetimi leti razburkala slovensko literarno sceno) v zdaj že legendarni Mladinini antologijiSlovenski klasiki (2009), v katerem je po scenariju Matjaža Bertonclja v svojem značilnem slogu upodobil borca za severno mejo, generala Maistra. Vsekakor pa imate do četrtega maja priložnost, da ga pobliže spoznate v knjižnici Prežihovega Voranca, kjer so na ogled njegove originalne stripovske table iz omenjenih Diamantov, Titanika ter povsem sveže Antarktike, ki jo po scenariju Jean-Clauda Bartolla trenutno riše za matično francosko založbo.

Pogledi, let. 6, št. 8, 22. april 2015