»Strip bo preživel.« Pogovarjali smo se z lastnikom striparnice Aleksandrom Buhom.

Miki Muster: klasik slovenskega stripa

Slike z oblački so se pojavile ob koncu 19. stoletja, na Slovenskem pa nekaj deset let kasneje. Prvo slovensko stripovsko revijo Zvitorepčeve prigode je v šestdesetih letih ilustriral Miki Muster. Takrat so se rodili lisjak Zvitorepec, volk Lakotnik in želvak Trdonja ter postali najbolj brani in prodajani stripovski junaki pri nas. Vzljubili so jih otroci, pa tudi njihovi starši. »Še vedno v povprečju vsak dan prodam vsaj eno njegovo knjigo,« pove Buh.

Kako je sploh nastal? Pri tedniku Slovenskega poročevalca so hoteli objaviti Disneyjev strip, vendar v uredništvo ni pravočasno prispel. Mustru so zato naročili, naj nariše podobnega, živalski strip z domačimi junaki. »Bil je ob pravem času na pravem mestu. Njegove zgodbe stojijo, risbe so vrhunske. Tako nadarjeni ljudje se rodijo le enkrat na več deset let.«

Zvitorepec, Trdonja in Lakotnik. Risba: Miki Muster

Alan Ford: logika slovenskih politikov

Alan Ford je kultni stripovski junak družbene satire, priljubljen tudi v nekdanji Jugoslaviji. Izvorno italijanska kriminalka obravnava teme, kot so rasizem, korupcija, revščina in želja po dobičku. »Kritika ameriške družbe nam je bila pisana na kožo. Živeli smo ga in ga še vedno živimo. Kradi revnim, dajaj bogatim pa je očitno ostala logika tudi današnjih slovenskih politikov,« pripomni sogovornik.

Italijanski stripi so v večini sicer namenjeni osnovnošolskim otrokom. Izjemno priljubljenost med evropskimi državami stripi še vedno dosegajo v Franciji in Belgiji. »Presenetilo bi vas, kolikšen del francoskih knjigarn je namenjen stripom. Tam jih vsak dan izide približno dvajset v knjižni obliki. To pomeni, da je njihova tedenska produkcija stripov krepko večja, kot je v Slovenija letna,« pravi Buh.

Naslovnica prve epizode Alana Forda v slovenščini. Foto: Magnus in Bunker

Superjunaki: pretiravanje čez

»Kot za vse stvari, ki se jih lotijo v ZDA, je tudi za njihove stripe značilno pretiravanje. Vidno je v vsebini in sliki. Njihovi junaki so mišičasti in visoki, ženske so prsate,« opisuje značilnosti ameriških stripov, ki jih med drugim poznamo tudi pod imeni filmskih uspešnic, kot so Batman, Spiderman in Superman.

Batman, kakršen je maja leta 1939 prvič poletel med bralce ameriškega mesečnika Detective Comics.

Manga: japonske velike oči

Na dojemanje stripov vplivata tudi delovni čas in način vožnje v službo. »Na Japonskem ljudje veliko časa preživijo na vlakih, kar pomeni, da imajo med vožnjo prosti čas, ki ga morajo nekako zapolniti. Med seboj se skoraj ne pogovarjajo, ampak berejo.« Gre za stripe, poznane kot manga, ki izhajajo v številnih nadaljevanjih in so med Japonci najbolj prodajani tiskani medij. Rišejo jih brez ozadja, značilno je tudi poudarjanje ženskih velikih oči.

Foto: Niabot/Wikimedia commons – Creative Commons BY-2.5

Lačni stripa

Aleksander Buh je svoj prvi strip dobil od mame pri petih letih, nato jih je sam začel kupovati v kioskih. Zaradi vojne v nekdanji Jugoslaviji se je potem to spremenilo: »Stripa ni bilo vsaj osem let, zelo počasi pa so nato v majhnih količinah odprli tržišče brez zakupa avtorskih pravic. Bili smo lačni stripa.«

Pravi, da so stripi danes še vedno priljubljeni pri otrocih do dvanajstega leta starosti. »Požirajo jih, nato pa kot bralci izginejo.« Stripov v slovenskem jeziku je po njegovem za mladostnike premalo. »V kioskih stripov, razen Miki Miške, in zadnje čase stripov Založbe Alica, ne najdemo, knjižnice pa so slabo založene. Vendar če stripov ne spoznamo kot otroci, kasneje žanra ne bomo razumeli. Bralce bo motilo, ker bodo morali biti pozorni hkrati na sliko in tekst.« Branje takšnih zaporedij sličic v zgodnjem obdobju je tudi spodbuda za bodoče bralce drugih zvrsti. Vendar otrok ne smemo podcenjevati. »Slaba slikanica in strip sta žalitev za bralce. Zelo pomembna je zgodba, če pa k njej dodamo še dobro sliko, imamo zmagovalca,« pravi Buh.

Strip je škodljiv

V prejšnjih letih je sicer veljalo, da zgodbe v sliki berejo manj izobraženi ljudje. »Za lenuhe in polpismene,« doda sogovornik, vendar pravi, da zgodbe v sliki pridobivajo na vrednosti in ugledu. Zaradi njegove široke uporabe se tudi ne boji, da bi strip izginil. Uporabljajo ga kot učni pripomoček in − morda presenetljivo tudi v industriji. »S sliko lažje in hitreje razložiš zapletene stvari.«

Državljan Diareja. Risba: Tomaž Lavrič

Eden najbolj prepoznavnih slovenskih striparjev pri nas je Tomaž Lavrič, znan tudi kot avtor karikatur Diareja, ki jih ustvarja za Mladino. Med drugim v Bosanskih basnih opisuje vojno v Bosni in dokazuje, da so stripi velikokrat tudi družbenokritični in ostri. Aleksander Buh risanje stripov sicer opisuje kot težaško delo. »Ne poznam nikogar, ki bi delal samo osem ur. Vendar ni problem dobiti delo, če si dober.«

V Muzeju sodobne umetnosti Metelkova bo od 1. oktobra do 1. novembra pregledna razstava, posvečena Mikiju Mustru.

Izar Lunaček združuje zgodbo v sliki in filozofijo. Najboljši stripi so tudi jedki, ne velja pa več, da so za lenuhe in polpismene.

Hitro in odločno drsi po belem papirju in daje moški figuri z novimi podrobnostmi značaj. Nad njo rahlo zariše oblaček in vanj doda nekaj besed. Ko se s konico svinčnika nato loti naslednjega risanega lika, začne prva slika njegovega stripa dobivati jasnejšo obliko.

Risane podobe so Izarja Lunačka pritegnile kot otroka, ko se je ob stripih Walta Disneyja v reviji Mikijev Zabavnik in kasneje ob junakih Mikija Mustra naučil brati. Svojega prvega je narisal kot osnovnošolec in jih redno objavljal med študijem filozofije, primerjalne književnosti in slikarstva.

Tokrat za svoj blog na Delovi spletni strani pripravlja novo zgodbo v sliki. »Zapišem prebliske in domislice svojih zadnjih dni in jih podkrepim s stripom,« opisuje Izar, medtem ko s svinčnikom drsi po papirju.

Risba: Izar Lunaček

Potez za seboj ne popravlja. Njegovo risanje je utečeno, skoraj rutinsko, saj danes riše v slogu, ki ga dobro pozna: »Če se lotevaš novih likov, zahtevnejše igre svetlobe in sence ali bolj realistično narisanih živali, pa je treba več premisleka.«

Kmalu seže po črnem pisalu in prevleče poteze svinčnika. Oblike na papirju so zdaj vidnejše, gibi roke previdnejši. Njegove pozornosti ne odvrne niti močno julijsko sonce, ki ožarja stavbe, vidne skozi okno njegovega ateljeja na Kersnikovi v Ljubljani.

Stalne like postavi vsakič v novo okolje

Za risanje avtorskih stripov potrebuje idejo, ki ga nagovori in muči. Kot stripar ima tudi stalne like, med katerimi so polž in želva v njegovi knjigi Oklepaj ter črne zverinice Miniji: »Vse te junake čutim kot samostojna živa bitja. Vsakič znova jih postavim v novo okolje, potem pa opazujem, kako bodo reagirali.«

Scenarij uredi v obliko šestih slik enakih velikosti in razmisli, koliko besedila postaviti v katero sliko. »V oblačkih ne sme biti preveč besed, razen če želiš ustvariti vtis zgovorne osebe. V tem primeru narišeš večji oblak, ki pritiska na druge,« pravi Izar o svojem postopku risanja.

Foto: Aleš Černivec

Z radirko zbriše sledi svinčnika pod nalivnim peresom, popravi še kakšno manj vidno potezo, nato si pomaga z računalnikom. »Risarji naredijo danes veliko stvari digitalno, meni pa je še vedno ljubši svinčnik,« pravi. Ko se risbe pojavijo na zaslonu, v programu izbere vijolično in rumeno barvo ter s pisalom na tablici zapolni ploskve. Poteze njegovih likov so zdaj bolj poudarjene in žive.