Doslej sta bila dva stripovska Prešernova nagrajenca

Slovenci imamo dva stripovska Prešernova nagrajenca, Kostjo Gatnika in Mikija Mustra. “Gatnik je eden najbolj univerzalnih umetnikov: slikar, ilustrator, grafični oblikovalec, fotograf in seveda stripar in je prejel nagrado za življenjsko delo za svoj celotni izjemni opus. Njegov najpomembnejši prispevek umetnosti je prav na področju stripa ob koncu šestdesetih in v začetku sedemdesetih let, ko je oral ledino undergrounda in postavil Slovenijo in Jugoslavijo ob bok najbolj stripovsko razvitim državam, Ameriki in Franciji. Z izidom Magne Purge leta 1977 je strip tudi v Sloveniji in Jugoslaviji de facto postal del umetnosti in kulture,” Sitar opiše prvega. Za Mustra tudi reče, da si je kot pionir in klasik slovenskega stripa nagrado še kako zaslužil. Da “mularija ob poplavi računalniških igric in interneta še vedno navdušeno prebira črno-belega Zvitorepca v zdaj že malce arhaičnem jeziku”, je dokaz o ravni njegovega ustvarjanja.
“Bolj kot za Tomaža Lavriča je to dobro za Prešernov sklad,” Dušan Kastelic, avtor stripov Afera JBTZ, Partizani, tvorec Perkmandeljca in drugih risanih umetnin, odgovori na vprašanje, zakaj je dobro, da je Tomaž Lavrič dobitnik nagrade. “25 let že po tekočem traku proizvaja presežke, zaradi katerih bi bil lahko nominiran čisto vsako leto. Da ga je sklad vsa ta leta ignoriral, je verjetno malo kriva tudi politika, saj se je s svojimi karikaturami zameril tako levim kot desnim. Malo si je za to kriv tudi sam, saj se skriva pod nešteto psevdonimi, le s svojim pravim se zelo redko podpiše.”
Lavrič je sodobni renesančni človek, ga opiše Dušan Kastelic. “Je verjetno najboljši risar pri nas in daleč naokoli. Njegove karikature niso samo vrhunsko narisane, ampak tudi vsebinsko močne in duhovite. Ker se ukvarja s politično karikaturo, mora biti tudi pronicljiv politični komentator. Pred leti, ko je za Mladino pisal kolumne Slavoj Žižek, so se uredniki muzali, da zna Lavrič v eni sami sličici svoje Diareje povedati tisto, za kar potrebuje Žižek gosto potiskano stran ali dve. Je tudi vrhunski pripovednik. Zgodbe v njegovih stripih so nekaj najboljšega v stripih v svetovnem merilu.”
Da je strip kompleksen medij in da mora avtor obvladati tudi druge veščine: biti mora dober režiser in dramaturg, ki zna zgodbo tudi učinkovito povedati, biti mora dober igralec, saj morajo narisani liki svoje vloge prepričljivo odigrati, biti mora biti scenograf, kostumograf in celo zgodovinar, opomni Kastelic. “Lavrič je v Tolpi mladega Ješue zelo prepričljivo upodobil življenje na Bližnjem vzhodu v času Kristusa.” Da je Lavrič tudi zelo dober pesnik, “ki svoje pesmi še skriva pred svetom, le tu in tam smo deležni genialnih prebliskov v obliki kratkih zbadljivk na zadnji strani Mladine”, je še odstrl njegov stripovski kolega.
Štraklu se zdi pomembno tudi to, da je Lavrič kot stripar uspel v tujini. “In to ne kar kjerkoli, temveč v najbolj razvitem stripovskem okolju v Evropi, v frankofonskih deželah, kjer je objavil tudi kopico albumov.”