Cankarjev dom
Prešernova cesta 10, Ljubljana
www.cd-cc.si
SPOROČILO ZA JAVNOST
ČAROBNI JEZIK STRIPA: TOMAŽ LAVRIČ
Avtor študijske razstave in kataloga: dr. Jure Mikuž
Prizorišče: Galerija CD
Termin: 18. november 2015 –14. januar 2016
Odprtje: v torek, 17. novembra 2015, ob 20. uri
Tiskovna konferenca: torek, 17. novembra 2015, ob 12. uri
Projekt bosta predstavila Nina Pirnat Spahić, vodja razstavnega programa CD, in dr. Jure Mikuž, avtor razstave.
TK se bo udeležil tudi založnik Aleksander Buh, lastnik Strip.art.nice Buch, ki bo predstavil zadnjo Lavričevo integralno izdajo albuma Lomm.
Tomaž Lavrič lahko na morebitna novinarska vprašanja odgovori po elektronski pošti:
tomaz.lavric@guest.arnes.si
O projektu
Tomaž Lavrič, stripar, karikaturist, ilustrator, nedvomno vodilni avtor slovenske »devete umetnosti«, se z neverjetno lahkoto sprehaja med žanri ter nas vedno znova preseneča s slogovnimi preobrazbami in neizčrpno ustvarjalno domišljijo. Je tudi skrivnostni umetnik, ki se podpisuje s številnimi imeni in – razumljivo – ne mara soja žarometov. S svojimi bistroumnimi in do popolnosti izbrušenimi komentarji sveta se kaže kot rahločuten spremljevalec celovitega družbenega dogajanja. Le kdo ne pozna njegove Diareje in mnogih drugih risarskih (in besedilnih) izjav za Mladino, kjer že leta vsakič znova ostro zašili kritično pero? Med Lavričeve likovne vrhunce lahko uvrstimo nedavno ponatisnjen album Bosanske basni, avtorjev dar nekdanji državi in vojni v naši neposredni bližini, za katerega je v tujini prejel niz prestižnih nagrad. In končno, koga – celo tiste, ki stripu niso zavezani – med listanjem v tišini ne bi povsem prevzel skrajno asketski in stiliziran intimni svet zgodb iz Slepega sonca?
Izčrpen pregled Lavričevega obsežnega stripovskega opusa smo si pred leti lahko ogledali na razstavi v Moderni galeriji (besedilo z naslovom Tomaž Lavrič: slogovna in vsebinska raznolikost stripovskega izraza je tedaj prispevala Špela Štandeker), tokrat pa v Galeriji CD v sodelovanju z umetnostnim zgodovinarjem in antropologom likovnega Juretom Mikužem pripravljamo drugačen, poglobljen pogled na njegovo ustvarjanje. Izhodišče razstave je torej bogat Lavričev risarski opus, pri katerem črpa iz raznih elementov vizualne kulture od filma in slikarstva do risbe in videa, kar vse virtuozno vpelje v samo njemu lastno govorico stripa. Študijsko naravnana razstava z besedili, izbranimi Lavričevimi deli in primerjalnim gradivom z najrazličnejših področij in obdobij vizualne kulture izpostavlja 18 slogovnih, motivnih in pomenskih sklopov, ki uveljavljajo specifiko te govorice. Slikovno gradivo obsega skupaj približno štiristo reprodukcij.
Teme posameznih poglavij so: Pripoved s sliko in besedo, Kadriranje, Gibanje in dinamika, Ptičja perspektiva in prehodi, Črno in belo: silhuete in sence, Črno in belo: sence in silhuete, Črno in belo: neurejenost in urejenost, Črno in belo: proti abstrakciji, Upodobitev vid(e)nega kot vir in njegove parafraze, Hommage vzornikom, Slika v sliki in cameo, Close up: obraz, Udarni motivi, Prikrita erotika, Diareja, izjave in ekstremi ter Ilustracije za Mladino.
Poleg 19 študijskih panojev bo razstavljenih približno trideset izvirnikov iz najpomembnejših Lavričevih stripovskih albumov. Na razstavi bo na ogled tudi film Državljan Diareja ali kdo je Tomaž Lavrič v režiji Dušana Moravca (2013). Večina domačih in tujih izdaj njegovih albumov bo na ogled v vitrinah, medtem ko jih bo nekaj na voljo za listanje v posebnem Diarejinem kotičku razstavišča.
Razstavo spremlja katalog v obliki stripovskega albuma (120 str., trde platnice, cena: 15 evrov).
Grafično oblikovanje razstave in kataloga je prispeval Brane Žalar.
Postavitev razstave sta opravila Jure Mikuž in Nina Pirnat Spahič.
Predgovor dr. Jureta Mikuža k razstavi in katalogu:
Tomaž Lavrič je umetnik, ki obvlada vse elemente stripa, komične ilustracije, satirične karikature in vseh drugih sorodnih zvrsti. Njegov izraz je včasih pripoveden, realističen, drugič konstruktivistično abstrakten, včasih nežen in liričen, drugič jedek in zafrkljiv. Črpa iz raznih elementov vizualne kulture od njenih začetkov v risbi, slikarstvu in grafičnem oblikovanju, prek fotografije in filma do sodobnega videa in raznih načinov izražanja virtualnih računalniških svetov. Iz vseh gradi samo zanj značilno virtuozno likovno govorico s številnimi spreminjajočimi se obrazi. Zato lahko razstava ob značilnih primerih, izbranih iz njegovega dela, poudarja problemske sklope, ki zaznamujejo slovar, sintakso in posebnosti stripovske govorice v svetu od njenih začetkov do danes. Z bogastvom podob, ki jih lahko gledalec tudi poljubno zamenjuje v svoji domišljiji, sooča glavna likovna načela slogovnih odločitev, kompozicijskih ureditev naslovnic albumov in strani v njih, kadriranja posameznih prizorov, motivike, izbire pravega trenutka upodobitve, jasnosti in neposredne sporočilnosti posamezne sličice in njenega vključevanja v celoto pripovedi. Samo svetovni mojstri stripa, kar Lavrič gotovo je, so sposobni predvidevati gledalčeve sposobnosti povezave med zaporednimi prizori in pomenskimi montažnimi cezurami med njimi, doseči z likovnimi sredstvi in besedilnim obrati pomensko gostoto, ki bralca drži v napetosti do konca. To lahko ustvarita brezhibna medsebojna odvisnost in sinergijsko sodelovanje med podobo in besedo: obe se trudita za isto idejo, ki je nobena izmed njiju sama ne bi mogla podati dovolj učinkovito. Razstavno gradivo, njegova ureditev in besedila zato niso zacementirani, so odprti, kakršno je tudi Lavričevo delo. O razvidnosti nekega dela in njegove interpretacije pa je režiser Douglas Sirk dejal: »Če začneš poučevati in pridigati gledalcem, boš naredil slab film.« Zato razstava in katalog samo vabita bralca in gledalca k vživetju, premisleku in soustvarjanju lastnih predstav o čarobnosti stripovskega jezika.
O umetniku
Tomaž Lavrič (r. 1964 v Ljubljani) je po končani srednji Šoli za oblikovaje šolanje nadaljeval na oddelku za slikarstvo ljubljanske Akademije za likovno umetnost. Od leta 1987 je stalni sodelavec tednika Mladina, kjer je spomladi leta 1988 začel objavljati Diarejo družbeno-politično satiro v stripovskih pasicah. Ta časopisni strip kljub napovedanim samoukinitvam še vedno izhaja ter je zagotovo Lavričevo najbolj prepoznavno in znano delo. Zanj je prejel nagrado zlata ptica (1989) in nominacijo za nagrado Prešernovega sklada (2004).
Poleg Diareje je Lavrič večino svojih časopisnih stripov objavljal v Mladini, občasno pa tudi v drugih revijah. V devetdesetih letih je nekaj zgodb, ki jih je prej v nadaljevanih objavljala Mladina, izdal kot albume v samozaložbi: Prvenec Rdeči alarm – Črni dnevi (1996), Ratman (1997) ter Bosanske basni (1997) v francoski izdaji z naslovom Le Mulet / Mula. Fables de Bosnie (1999) pomenijo prvi slovenski stripovski album, ki mu je uspel prodor na evropski stripovski trg. Zanj je Lavrič prejel nagradi v Švici (Grand prix Sierre ’99) in Belgiji (Prix de Lion ’99, Bruselj). Sledile so nove izdaje albumov v francoščini pri založbi Glénat – kriminalka Glista na begu (1999) in zgodbe o življenju v (novo)kapitalističnih vzhodnoevropskih državah Novi časi (2001). Doma je Lavrič v novo tisočletje vstopil z zbirko črnohumornih zgodb (prej objavljenih v Mladini) pod skupnim naslovom Ekstremni športi (2001). V Franciji je leta 2001 izšel tudi njegov prvi daljši strip, za katerega ni sam napisal scenarija – četrti del serije albumov Dekalog. Leta 2004 je objavil stripovski album Slepo sonce, niz devetih kratkih, kataklizmičnih zgodb s poetičnimi besedili
Med izdajami v tujini so še znanstvenofantastična trilogija Lomm (2002–04) in balkanski triler serija Evropa (2003–04; 2009), med domačimi izdajami pa politično-parodični strip Sokol in golobica (2008). Zanj, za Diarejo in urednikovanje pri projektu Slovenski klasiki v stripu je leta 2009 prejel nagrado Milka Bambiča.
Poleg stripa se ukvarja s časopisno karikaturo in z raznimi zvrstmi ilustracije, piše pa tudi zbadljive pesmi v rubriki Mladinamit tednika Mladina.
Nekaj dni pred otvoritvijo razstave v CD, natančneje 12. 11. 2015, je Tomaž Lavrič prejel medaljo za zasluge predsednika RS Boruta Pahorja.
O avtorju razstave
Jure Mikuž je v slovensko umetnostno zgodovino vpeljal metodo zgodovinske antropologije likovnega ter kot mojster ubesedovanja umetniških del s svojskim celostnim izkustvenim pristopom odpira nove interpretativne poti na tem področju.
Po končanem študiju umetnostne zgodovine in zgodovine je bil med letoma 1972 in 1974 kustos likovne zbirke v Muzeju ljudske revolucije Slovenije, nato pa do leta 1986 kustos-raziskovalec v Moderni galeriji v Ljubljani. Leta 1975 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani magistriral z nalogo Nefiguralni elementi v slovenskem slikarstvu 16. stoletja, leta 1983 pa doktoriral z disertacijo Slovensko moderno slikarstvo in zahodna umetnost: od preloma s socialističnim realizmom do konceptualizma. Od leta 1986 do 1992 je bil direktor Moderne galerije v Ljubljani, nato pa leta 1992 habilitiran za izrednega profesorja na Univerzi v Ljubljani. V letih 1992–93 je bil krajši čas namestnik ministra za kulturo Republike Slovenije, v obdobju 1993–94 pa je študijsko bival v Parizu s pomočjo »Paul Getty Grant Programa«. Od leta 1996 naprej je profesor na ISH, od leta 2001 redni profesor in vodja programa Zgodovinska antropologija in smeri Zgodovinska antropologija likovnega. Leta 1998 je bil povabljen na »Getty’s Summer Institute for Visual and Cultural Studies« na Univerzi v Rochestru, New York, ZDA. Med letoma 1999 in 2005 je bil trikrat povabljen kot gostujoči profesor na EHESS v Parizu in leta 2001 na MSH prav tako v Parizu. Leta 2010 je bil habilitiran kot redni profesor UL, kjer na ALUO poučuje teoretične predmete. Objavil je okoli osemsto enot, od tega 15 knjig, med njimi velja izpostaviti knjige z izrazito antropološko naravnanostjo Podoba roke (1983), Nema zgovornost podobe – Telo in slovenska umetnost (1995), Zrcaljena podoba (1997), Kri in mleko – sugestivnost podobe (1999) in Pogledati – gledati, videti – uvideti (2011). Znanstvenoraziskovalni svet za humanistične vede ARRS je prepoznal delo Le sang et le lait kot enega izmed izjemnih znanstvenih dosežkov v letu 2013. Leta 2014 je prejel najvišjo stanovsko nagrado, nagrado Izidorja Cankarja za življenjsko delo.
Razstavni program CD
10. 11. 2015
Generalna pokroviteljica razstavnega programa: Pivovarna Laško – 1825
Uresničitev razstave je podprlo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.