V stripovskih krogih bivše države je v osemdesetih letih krožila krilatica, »da kdor uspe v Zagrebu, lahko uspe kjerkoli v svetu«, in naj se sliši še tako pretenciozno, je Igor Kordej dokazal, da izjava sploh ni tako pretirana, kot je videti na prvi pogled.

Leto 1977 je bilo prelomno za jugoslovanski strip. V Ljubljani je Igor Vidmar izdal posebno številko Tribune, Stripbuno, v kateri je postavil temelje stripovske kritike pri nas in postavil strip v širši družbenopolitični okvir, Kostja Gatnik je zbral svoje desetletno undergroundovsko stripovsko ustvarjanje v kultnem albumu Magna Purga, s katerim je slovenski in jugoslovanski strip izgubil svojo nedolžnost in dokončno postal del urbane (sub)kulture in umetnosti, v Beogradu je izšla prva številka mesečnika Yu strip, ki je bil v celoti posvečen jugoslovanskim avtorjem, v Zagrebu pa je skupina starejših mulcev na temeljih francoskega novega vala utemeljila Novi kvadrat, katerega vpliv in posledice je bilo mogoče čutiti še nekaj naslednjih stripovskih generacij. Samo dve leti pozneje pa je skupina Novi kvadrat že dobila največje jugoslovansko priznanje za mladinsko kulturo, sedem sekretarjev SKOJ-a, s katero je tudi režimska politika definitivno priznala strip kot polnopravnega člana socialistične umetnosti in kulture.

Pôlet v legendo

Največ zaslug za nov pristop v stripu, ki je temeljil na ekspresivnem črno-belem črtkastem slogu risanja z inovativnim kadriranjem in montažo strani, je imel poleg Mirka Ilića (ki je danes priznani grafični oblikovalec v New Yorku), ustanovitelja skupine in stripovskega urednika v hrvaški »Mladini«, Pôletu, kjer so mladi uporniki proti stripovskemu konformizmu objavljali svoja dela, prav Igor Kordej (1957). Že njegovi začetniški stripi, največkrat enostranske zgodbe antiutopične tematike, so se odlikovali po izdelanem, prav nič začetniškem slogu, ki ga je pozneje izbrusil do potankosti. Fascinantni so njegovi prikazi protagonistov bodisi z žabje ali ptičje perspektive, dinamična montaža stripovske strani, ki jo nadgrajuje s filmskimi rezi, naturalistična obrazna mimika in karakterizacija likov, mojstrska postavitev figur v prostor ter odlično poznavanje človeške in živalske anatomije, ki je v Kordejevi risbi sicer daleč od suhoparnega akademskega realizma, pa zato toliko bolj neposredna in življenjska.

Kordejevi junaki niso papirnati superheroji brez napak, ampak ljudje iz mesa in krvi, ki jih z lahkoto prepoznamo na ulici, kadar gredo mimo nas, čeprav se stripi večinoma dogajajo v bližnji prihodnosti ali pa imajo primes znanstvene fantastike. Vse te atribute najdemo tudi v Kordejevem prvem celovečercu, Tujcu, ki ga je narisal po razpadu Novega kvadrata leta 1979 in v katerem je že nakazal svojo ljubezen in poznejšo usmerjenost k (psevdo)zgodovinski tematiki. Od leta 1983 do ’86 je bil zaposlen v novosadskem Forumu kot risar stripov, kar je bila že takrat prava redkost (danes pa je sploh) in v tem času je nastal eden njegovih najboljših in najintrigantnejših stripov Vam, po romanu romunskega pisatelja Vladimirja Colina. 130-stranska saga Vam je fantazijska zgodba o stvarjenju sveta, alternativa svetopisemski Genezi, ki je v nadaljevanjih izhajala v črno-beli Stripoteki, pozneje pa je cel strip lastnoročno pobarval in ga poslal na par različnih naslovov na Zahodu, kjer se je zanj ogrela francoska založba Les Humanoïdes Associés in ga izdala v treh knjigah.

Tukaj se konča zgodovina in začne legenda. Vam je Kordeju na široko odprl vrata: v Franciji je izdal še svojevrstno biografijo Toulouse-Lautreca Jesen, potem pa je odšel v Kanado, kjer je risal za največje ameriške stripovske firme, kot so Dark Horse, Marvel in DC, licenčne stripe Tarzan, Vojna zvezd ali Kapitan Amerika, ki jim je vdihnil evropski, predvsem pa svoj, kordejevski pečat. Po vrnitvi v Evropo je v novem tisočletju začel risati za francosko založbo Delcourt zgodovinske spektakle, eden najbolj prodajanih je postal Skrivnostna zgodovina po scenariju Jean-Pierra Pécauja, v kateri napol fantastične teorije zarot od prazgodovine do danes postanejo resničnost in nam podajo popolnoma nov pogled na našo bližnjo in daljno preteklost. Serija je bila sicer zamišljena tako, da bi jo izmenično risalo več avtorjev, ker pa je Kordej risal s tako lahkoto, da so drugi ostali daleč zadaj, je na koncu skoraj celo zbirko (trenutno 29 albumov od 32) narisal sam. Vmes se je lotil še serije stripov o Keltih, Napoleonu, Tarasu Buljbi in »Veliki vojni«, katere stoletnico izbruha obeležujemo ravno letos in ki bi bila idealna priložnost, da bi lahko Kordeja brali tudi v slovenščini, če bi se kakšen založnik spomnil na to. Vse to seveda ni ušlo budnim očem francoske države, v kateri ima strip prav posebno mesto, zato mu je lani podelila red Viteza umetnosti »za zasluge pri širjenju francoske kulture«, kar je edino takšno priznanje, ki ga je dobil kakšen stripar s področja bivše Jugoslavije.

Legenda v Kranju in v živo

Razstava v novi kranjski knjižnici v starem Globusu je glede na ogromen mojstrov opus precej skromna, razstavljen je manjši izbor novejših črno-belih originalnih stripovskih tabel in tiskanih barvnih surrealističnih ilustracij. Dan po otvoritvi razstave je bil Kordej v nabito polni dvorani tudi gost striparskega pogovornega večera, ki jih v osrednji gorenjski knjižnici vsak mesec vodi kolega Zoran Smiljanić z bolj ali manj znanimi striparji iz Slovenije in bližnje okolice.

Z Igorjem se poznava že zelo dolgo, pravzaprav ga jaz poznam dlje kot on mene; ko sem kot mlad mulc na šoli za oblikovanje začel risati svoje prve stripe, je bil on, dobro delovno petletko starejši od mene, že uveljavljen in priznan risar in moj veliki vzor. Vneto sem zbiral njegove stripe, vsak mesec sem komaj čakal na novo številko Yu stripa ali Spunka, prežal pa sem tudi na časopisne ilustracije, ki jih je objavljal v različnih revijah, predvsem v Pôletu in pa Startu, ki je bil svojevrstna jugoslovanska različica Playboya, seveda neprimerno bolj kvalitetna, in v katerem je bila poleg ostalega tudi legendarna »duplerica«, kar za najstnika ni povsem zanemarljivo. Sicer pa se z Igorjem druživa že kakšnih petnajst let, najpogosteje na katerem od dobrih dvajsetih festivalov, kolikor se jih letno zvrsti na področju naše bivše domovine (samo v Sloveniji na žalost nimamo nobenega, a upam, da se bo situacija tudi pri nas kmalu spremenila) in ob pivu obujava spomine na najine začetke, malce pokomentirava delo kakšnega kolega, ki ga ni na festivalu in ga že dalj časa nisva videla, in seveda govoriva o projektih, ki jih trenutno delava. In medtem ko mu jaz razlagam, da še vedno rišem tisti strip, o katerem sva govorila zadnjič, mi on vsakič pove naslov novega albuma, ki ga trenutno riše. Kordej naredi do pet ali šest petdesetstranskih albumov letno (evropska norma je eden do največ dva), ne da bi pri vsej hiperprodukciji kakorkoli trpela njegova kvaliteta, in poleg tega ima še čas, da se zabava po festivalih. Enkrat na začetku najinega znanstva, mislim, da je bilo na enem prvih Salonov stripa v Beogradu (lani septembra je bil 11.), ko sva se na jesenskem soncu grela na vrtu Študentskega kulturnega centra in govorila o čem drugem kot o stripih, mi je mimogrede navrgel, da hoče biti eden najboljših striparjev na svetu. Takrat sem se samo nasmehnil in si mislil svoje, danes pa …

Pogledi, let. 5, št. 4, 26. januar 2014