Novi in rabljeni stripi – prodam:

– Alan Ford 1-144 (Strip agent)
– Alan Ford 1-51 (slovenski)
– Batman: The Dark Knight Strikes Again (Frank Miller)
– Batman: The Dark Knight Returns (Frank Miller)
– Batman & The Monster Men (Matt Wagner)
– Hitman: Who Dares Wins
– The Sgt. Rock: Archives, Volume 1-2
– Alan Moore s – The Courtyard
– Edgar Allan Poe s – Haunt of Horror (Corben)
– Ex Machina – The Deluxe Edition Book One-Five
– Black Kiss (Howard Chaykin)
– Screaming Planet (Alexandro Jodorowsky)
– Fax From Sarajevo (Joe Kubert)
– Konan 1-6 (Darkwood) lahko po komadih
– Baron Minhauzen priča (NIRO Dečje novine)
– Mikijev zabavnik (Politikin zabavnik) večja količina
– Miki Muster – Srečni osel
– …

Meksikajnarji in Na svoji zemlji

Izbor originalnih stripovskih tabel predstavlja domači stripovski kavboj Zoran Smiljanić.

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Arhiv člankov / ponedeljek, 20. januar 2014 / 10:51

V Mestni knjižnici Kranj sta od minulega tedna na ogled dve zanimivi razstavi: stripov in ilustracij Zorana Smiljanića ter o prvem slovenskem povojnem filmu Na svoji zemlji.

Kranj – V dvorani knjižnice v prvem nadstropju so sodelavci Tolminskega muzeja postavili dokumentarno razstavo o nastajanju in življenju prvega slovenskega zvočnega igranega celovečernega filma Na svoji zemlji, posnetega daljnega leta 1948. Razstavo so v Tolminskem muzeju pripravili leta 2008, ob 60. obletnici na­stanka filma, tokrat v Kranju pa je posvečena tudi spominu na pred dvajsetimi leti preminulega režiserja Franceta Štiglica (1919–1993), ki je s tem filmom pogumno zakorakal na filmsko prizorišče ter s svojim obsežnim ustvarjalnim opusom pomembno sooblikoval slovensko filmsko zgodovino.

»V Kranj smo pripeljali osnovni del muzejske postavitve, ki se je v zadnjih letih sicer sproti dopolnjevala in se nekako dokončno oblikovala s tematsko potjo Na svoji zemlji. V knjižnici predstavljeni panoji so tako stalno postavljeni v kulturnem domu v Grahovem ob Bači in so kot taki del tematske poti,« je povedala avtorica razstave, kustosinja Tolminskega muzeja Karla Kofol in dodala, da so doslej že go­stovali v Piranu in Ilirski Bistrici.

Tokratna razstava je posvečena tudi sodelovanju med Francetom Štiglicem in Cirilom Kosmačem, ki je bil tako rekoč njegov scenarist. Sodelovala sta pri štirih filmih, s tem da je zadnji film Tantadruj do konca posnel Francetov sin Tugo. Na film nas tako na razstavi spomni osem panojev, kjer v sliki in besedi spoznamo, kako so iskali prave lokacije za snemanje filma, kako se je pisal scenarij, kakšna je filmska zgodba, kako je potekalo samo snemanje, pa o igralski zasedbi in sodelovanju z domačini, predstavljene pa so tudi ocene in odmevnost filma ter njegova promocija in gledanost. Zanimiv je tudi zemljevid vseh lokacij, kjer so film snemali, ki ga je izdelal scenograf Tone Mlakar iz Škofje Loke. V knjižnici 8. februarja napovedujejo ogled filma in pogovor o njem in o režiserju Francetu Štiglicu.

V vitrinah v pritličju pa je na ogled razstava stripov in ilustracij avtohtonega domorodca Zorana Smiljanića, ki se z enim očesom venomer ozira po nemirnih časih Divjega zahoda, z drugo nogo pa stoji trdno na blatni rodni grudi. Avtor in ilustrator predstavlja cvetober stripovskih strani iz svojega epa Meksikajnarji kot tudi nekatere druge stripe ter angažirane ilustracije in naslovnice, ki jih je v prelomnih 80. in 90. letih narisal za revijo Mladina. Ogled razstave na lastno odgovornost, opozarja avtor. Mar res? »Ker so vitrine nizke, obiskovalci knjižnice pa so tudi otroci, izbor del temelji na družini prijaznih in ne preveč provokativnih stripovskih tablah in ilustracijah. Vsekakor je nekakšen prerez mojega dela, od najbolj pomembnih risarskih del v preteklosti do aktualnih stripovskih izdaj,« odgovarja Zoran Smiljanić, ki je lani novembra skupaj z avtorjem besedila Marijanom Pušavcem predstavil četrti del stripovske sage Meksikajnarji.

V polovici vitrin so tako predstavljene originalne table iz vseh štirih albumov Meksikajnarji. »Izbral sem najbolj atraktivne, z razkošnimi slikami, množičnimi prizori in panoramami. Sledijo črno-beli stripi iz obdobja osemdesetih in devetdesetih let, v prvem provokativne in bolj agresivne teme v drugem teme slovenske osamosvojitve.« V tem sklopu sta predstavljena kultni strip Hardfuckers in Railroad Crossing ter tudi Zadnja vojna, v kateri je Smiljanić »porušil« Prešernov spomenik in Tromostovje. Na ogled je tudi nekaj odličnih ilustracij za učbenik slovenščine za 7. in 8. razred, kjer avtor pokaže tudi svojo ilustratorsko moč. Razstavo zaključuje nekaj naslovnic iz najboljših let revije Mladina ter Katedre.

Sicer pa Smiljanić vsak mesec v knjižnici pripravi tudi stripovski večer. V fe­bruarju bo gost kultni hrvaški avtor Igor Kordej, že ta teden pa bosta to, kako sta se lotila samomora v stripu, predstavila Žiga Valetič in Gašper Rus.

Vir: http://www.gorenjskiglas.si/article/20140120/C/140129993/1082/1168/meksikajnarji-in-na-svoji-zemlji-#.Ut9-Kby0z2k.twitter

Se je kaj spremenilo?

Kultura

Vzemi revnim, daj bogatim

Kdo je superhik, stipovski junak, o katerem govori prvak opozicije

Janko Valjavec | Mladina 51 | 25. 12. 2005

“Vlada se ne more obnašati tako kot prijatelji iz stripa o agentu Alanu Fordu, v katerem lik pove, da je treba jemati revnim, ker revni nikoli ne morejo biti bogati, hkrati pa je treba dajati bogatim, da bi bili še bogatejši. In približno tako razmišljajo naši ameriški dečki in vlada je ta njihov predlog posvojila.”
Jelko Kacin, tiskovna konferenca o vladnih reformah, 28. novembra 2005

S tem likom iz stripa Alan Ford je v naših medijih nastala kar precejšnja zmešnjava. V Večeru je bilo denimo objavljeno, da je Jelko Kacin izjavo o revnih in bogatih pripisoval Grunfu. To je povzel tudi Mag, seveda z opombo, da tega ni rekel Grunf, ampak Superhik. Vprašanje, ali je Kacin rekel Grunf ali samo lik, ostaja, dejstvo pa je, da je izjava o revnih in bogatih delo Superhika, ki je nastal leta 1971 po zaslugi avtorjev Alana Forda, scenarista Luciana Secchija – Maxa Bunkerja in risarja Roberta Raviole – Magnusa. V šestindvajseti epizodi stripa Alan Ford. Alan Ford, agent Grupe TNT, po ukinitvi grup partizanskih odredov najbolj znane grupe, ki se bori, da svetu ne bi zavladali fanatični norci, se gre v špelunko Pri revežu napit zaradi strtega srca. Čeprav mu oči zaradi ljubavnih muk zalivajo solze, opazi, da se v bedni oštariji nekaj dogaja: moški v slabo sešitem kostumu s škrlatno zariplimi lici kot kak zapit Božiček vpade skozi dimnik, a ne zato, da bi dajal, ampak zato, da bi jemal, pravzaprav uničeval. Lastnik namreč noče prodati gostilne bogatašu, ki bi jo takoj po nakupu podrl in na njenem mestu zgradil nebotičnik za premožne stanovalce. Dedec vase izprazni sod vina in dahne v gostilničarja, ta pa se zaradi smradu iz njegovih ust zruši. Nato se poloti vžigalic in baraki podobna gostilna Pri revežu je v hipu v plamenih. Ostane samo dimnik in na njem napis: “Tu je bil Superhik, ki krade revežem in daje bogatašem.”

Alanu Fordu se mož z neznosnim vinskim zadahom zazdi znan. Kot agent Grupe TNT ima na razpolago metode in sredstva (predvsem metode, sredstva so pridržana za vodstvo Grupe) za ugotavljanje Superhikove prave identitete. Izkaže se, da gre za pometača, zaposlenega pri Javni čistoči mesta New York, s pravim imenom Ezekiel Bluff. Mož je bil zaradi sizifovske narave čiščenja pločnikov v industrijski coni še pred kratkim čisto na psu – komaj je za silo počistil vsepovsod ležeče smeti, že se je iz tovarn usula proletarska sodrga in mu spet temeljito zasvinjala rajon. Kot je splošno znano, so delavci nesrečna bitja, ki si morajo po mukotrpnem šihtu takoj dati duška s hrano in pijačo, embalažo pa odvržejo. Nihče se ne ozira na nesrečnega pometača, ki nikoli ne more reči, da je svoje delo končal. Nihče?

Ne, ni čisto tako, bogataši, ki jih tu in tam prinese v njegovo delovno okolje, so omikani in čisti, smeti vedno odvržejo v smetnjak, nikoli na tla, nikdar Ezekiel Bluff zaradi njih nima dodatnega dela. Razredna zavest pri njem zakrni, vse bolj idealizira bogataše, vse bolj mrzi proletariat in reveže nasploh, čeprav mednje sodi tudi sam. Zdrkne v stanje razdvojenosti med svojim stanom in stanom, ki ga obožuje. Nekega večera gre ves nesrečen domov mimo skladišča s cisternami poceni kislega vina. Zaradi eksplozije v skladišču ga zalije vinski val, a namesto da bi v vinu utonil, v sebi začuti dotlej neznano moč. Ko nočni čuvaj iz skladišča pride pogledat, kaj se dogaja, pravkar rojeni Superhik odpre usta in čuvaj se zaradi njegovega ustnega zadaha zvrne. Doma si iz steznika sešije superhikovski kostum, si z njim preoblikuje postavo in se maskira ter si priskrbi enormne količine kislice. Po mnenju Nenada Brixyja, hrvaškega urednika in prevajalca, ki je zaslužen, da smo za Superhikovo življenje in delo izvedeli tudi v naših krajih, je prav tako rad pil “cvičeka”.

Življenje posveti služenju bogatašem: revnim upokojencem krade penzije in kolesa iz prve svetovne vojne, revnim otrokom lizike in igračke, revnim delavcem pa vse tisto, česar jim še niso pobrali davki, inflacija in rubežniki. Vsak, ki se mu skuša upreti, se sesede v vinskih hlapih iz njegovih ust. Ničesar ne obdrži zase, vse odnese v bogati predel mesta, kmalu se tam pojavi klub njegovih oboževalcev, dela mu ne zmanjka, reveži, če nič drugega, zasedajo veliko prostora, na katerem bi bogataši lahko zgradili kaj donosnejšega od neprofitnih stanovanj. Superhik gre zato pogosto na misijo z ročko bencina in vžigalicami, med eno izmed takšnih nalog se z njim sreča tudi agent Alan Ford.

Oblastem ni dosti do tega, da bi ga aretirale. Premožni mestni veljaki postanejo celo člani kluba njegovih oboževalcev, prek medijev, ki jih nadzorujejo, razširijo informacijo, da gre za neškodljivega norca, ki se rad šali. Primer prevzame Grupa TNT. Agenti Superhika primejo, onesposobijo in ga izročijo policiji. Bogataši se od Superhika takoj distancirajo, kot psihiatrični primer pristane v sanatoriju. Zaradi hude prostorske stiske ga že leta 1973 izpustijo.

Ezekiel Bluff skuša dobiti staro službo, a podjetje Javna čistoča se je v času njegove odsotnosti moderniziralo, cestni pometači zdaj delajo s kotalkami. Ezekielu je šla zaradi preštevilnih hektolitrov vina koordinacija gibov v franže in umetnosti kotalkanja mu ne uspe obvladati. Razočaran nad bogataši, ki so ga pustili na cedilu, izpelje velik rop, toda tokrat oropa bogataša. Z denarjem se umakne v razkošno ilegalo, a kaj ko mu sirotku, nevajenemu upravljanja premoženja, kmalu zmanjka denarja. Spet se aktivira kot Superhik in naredi veliko zmedo, bogataši ne vedo, ali je na njihovi strani ali ne, ali jim je nevaren ali ne. Pohlep pa je huda reč, po nekaj akcijah v njihov prid mu znova zaupajo. Toda spet jih izda, denar tokrat krvavo potrebuje, ker se zaljubi v Beppo Joseph, kraljico kriminalnega podzemlja in drugo najgršo žensko na svetu. Poročita se, vendar se izkaže, da ga je vzela samo zaradi denarja, in ko se kup dolarjev spremeni v kupček, ga leta 1979 proda policiji. Vsi načrti o maščevanju mu padejo v vodo zaradi medicinske diagnoze: ciroza jeter. Ne sme več piti alkohola. Umiri se, prebivati ima kje in tudi kaj za v usta, upokojeni zakonski par, ki mu je ponudil zatočišče, zaradi denarne stiske doma prideluje obilo zelenjave, in to ne kakršnekoli, goji celo križanca med čebulo in paradižnikom. Ravno ta hibrid da Superhiku novo moč in nov neznosen zadah. Vrže se v nove akcije, vendar je, kot je Tone Partljič rekel za Bojana Emeršiča v oddaji Vzemi ali pusti, bolj osmešen kot smešen. O njem se začnejo širiti vsemogoče govorice, v naslednji četrtini stoletja naj bi nekajkrat umrl, a kot vsak pravi junak preživi vse novice o svoji smrti.


Vir: http://www.mladina.si/97950/vzemi-revnim-daj-bogatim/?cookieu=ok

Nočni obisk: Aleksander Buh


Foto: Uradna spletna stran

Asterix in Obelix, Superman, Batman, Alan Ford, Srečni Luka, Snoopy, Miki Miška in Racman Jaka, Prigode Zvitorepca, Lakotnika in Trdonje, so le nekateri izmed najbolj branih in prodajanih stripov vseh časov. Zgodbe v slikah, sestavljene v zaporedjih sličic z besedilom, napisanim v oblačkih, so in še vedno spremljajo vsakdan različnih generacij. Zaradi vedno večje priljubljenosti prvi izvodi vse bolj pridobivajo na vrednosti kot tudi ugledu. Tega se še kako dobro zaveda Aleksander Buh, ki je eden najbolj zaslužnih za priljubljenost te subkulture v Sloveniji v zadnjem desetletju. Če vam torej manjka kakšna številka vaše najljubše izdaje, poslušajte Nočni obisk na 1. programu Radia Slovenija. Z vami bo Marko Rozman.

Avtor prispevka: Marko Rozman

Predvajaj: http://radioprvi.rtvslo.si/prispevek/13881