Čudaki ljubijo drugače

Iztok Sitar: Čudaki ljubijo drugače

Namesto erotike – ljubezen

18. 08. 2014
.

Novi stripovski album v obsežnem opusu Iztoka Sitarja prinaša deset krajših stripovskih zgodb po avtorjevih lastnih scenarijih, ki se v nekaterih primerih navdihujejo pri literarnih predlogah slovenskih pisateljev (Möderndorfer, Pintar, Tavčar).

Naslov Čudaki ljubijo drugače obeta, da bomo v zbirki spoznali ljubezenske zgodbe oziroma njihove protagoniste in protagonistke, ki tako ali drugače odstopajo od ustaljenih družbenih norm. Podnaslov, Ljubezenske zgodbe iz Poljanske doline, pa posameznim stripom dodaja še eno stičišče – Poljane nad Škofjo Loko, kjer koreninijo življenjske zgodbe junakov in junakinj (no, čudakov in čudakinj) in se v mnogih primerih tam tudi nadaljujejo in razpletajo. V enem od stripov jih avtor takole označi: Poljane, zaspana katoliška vas v Loškem pogorju, kjer so tradicionalne družinske vrednote še vedno v modi in kjer je edino razvedrilo najstnikov tedenski obisk svete maše in enkrat na leto gasilska veselica. Tudi dogajalni čas ni pretirano razpršen: večinoma je osredotočen na slovensko sodobnost, od katere se kdaj pa kdaj oddalji za nekaj let ali desetletij v preteklost.

Pomenljiva podrobnost, ki utegne manj pozornemu bralcu uiti, je ta, da z albumom Sitar odpira novo tematsko enoto znotraj svojega opusa: Ljubezenske zgodbe. Da se ni odločil za že obstoječo zbirko, Erotiko, daje misliti, da to pot v središču njegovega zanimanja ne bo zgolj seks – pač pa ljubezen »z velikim L«, v vseh svojih razsežnostih in pojavnih oblikah, tako duhovnih kot telesnih. No, resnici na ljubo spolnost tudi tokrat ne igra majhne vloge, glavni liki se v večini zgodb prej ali slej znajdejo v postelji (oziroma na kakšnem manj konvencionalnem prizorišču spolnega akta – v najbolj »odbitem« primeru je to kar grobi asfalt cestišča).

V sekundarnih planih se oglašajo tudi ostale priljubljene Sitarjeve teme (obsesije, če želite): (anti)katolicizem, komunizem, splošna slovenska provincialna zadrtost in fascinacija nad najstništvom. Temu lahko dodamo še njegovo značilno ikonografijo: dolgonoge najstnice, vegaste kmečke hiš(k)e, stare avtomobile nedoločljivih znamk, utesnjujoče interjerje, masivna obuvala, obmorska letovišča, iz zemlje rastoče glave (aluzija na njegov zgodnejši album – Glave), temna, gmotasta pobočja škofjeloškega pogorja in golo kožo v ne ravno skromnih količinah.

In kdo so Sitarjevi čudaki? Sanjač, ki lahko ljubezensko izpolnitev doživi le v domišljiji, strasten bralec stripov, edini organizator žurov v vasi, odrasel moški z okusom za mladoletnice, jecljav introvertiranec, ki se boji stika z nasprotnim spolom, liberalno vzgajan umetnik, zaljubljen v katoličanko, režiser, ki si najde (pre)mlado muzo … Oziroma čudakinje: najstnica, ki sprva neutolažljivo žaluje za izgubljeno ljubeznijo, nato pa jo čez noč pozabi (dobesedno), dijakinja katoliške šole na pragu nove »kariere« (prostitucije) in soproga, ki dolga leta stoično prenaša moževo nasilje, dokler se mu nekoč v afektu ne upre – z nepredvidljivimi posledicami.

Ne preveč presenetljivo – za bralca, ki že pozna Sitarjeve stripe – zgodbe težijo k nesrečnim, ali vsaj nedorečenim razpletom, pa tudi redkejši »srečni« konci imajo priokus tabuja (fant, ki se seksualno osvobodi skozi incest; žena, ki znova najde družinsko harmonijo, ko moževi nasilnosti napravi konec z njegovim popolnim fizičnim onemogočenjem).

Navkljub umeščenosti v realen geografski in časovni okvir bi zgodbe težko označili za izrazito realistične. Zapleti in razpleti so marsikdaj premalo verjetni, naivni, čustvovanje likov preveč klišejsko, njihove akcije in reakcije pa mestoma izzvenijo nepričakovano, premalo motivirano. Junak zgodbe To je le igra, stari!, denimo, se, ko njegova najstniška muza zavrne njegovo ženitno ponudbo, odzove s fatalno gesto, na katero nas nič poprejšnjega v zgodbi niti malo ne pripravi. Tudi mladoletnica iz Jesenske sonate, ki v nudenju spolnih storitev ne išče zgolj rešitve svojega gmotnega položaja, pač pa tudi – morda še bolj – potešitev svojega libida, bolj spominja na (moško) spolno fantazijo kot na prepričljiv značajski profil.

Omenjeno bi bilo lahko glavni očitek zbirki, vendar avtorju svojevrsten »alibi« nudi njen naslov – navsezadnje imamo opravka s čudaki (ki se lahko torej »upravičeno« vedejo in odzivajo iracionalno). Kakšen cinik bi utegnil temu alibiju dodati še enega – da gre navsezadnje (samo) za strip, torej manj resno čtivo, ki mu pomanjkanje psihološke, socialne, politične in še kakšne druge prepričljivosti lažje odpustimo. A med vrhunci sodobnega stripa bomo našli dovolj del, nekaj tudi prevedenih v naš jezik (Odeje Craiga Thompsona, Gemmo Bovery Posy Simmonds, Špeh Dava Cooperja …), ki ob vsej svoji »stripovskosti« ljubezenska razmerja, takšna in drugačna, obravnavajo z verodostojnostjo vrhunske literature – in s tem, hočemo ali ne, tovrstne standarde tudi v stripu postavljajo vse višje.

Ko smo že pri književnosti – formalno gledano to pot tudi Sitar izkazujejo nekoliko »literarne« tendence, pri čemer mislim na nemajhno vlogo »pripovedovalca«, torej pogoste sklope strnjenega besedila, ki spremljajo podobe, jih pojasnjujejo in dopolnjujejo. Žal Sitarjeva »proza« zvečine ne dohaja kvalitete njegovih akvareliranih risb; senzibilnejši bralec bo, zlasti ob erotičnih prizorih, pogrešil nekoliko več subtilnosti, brez katere nekateri opisi izzvenijo malce plehko, celo prostaško.

Omenjenim nevšečnostim navkljub so Čudaki (vsaj) kratkočasno čtivo, k čemur precej pomaga, da avtor tudi ob najbolj tragičnih in žalostnih epizodah ne pozablja na humor, pa čeprav v njegovih temnejših odtenkih. Nasploh se te stripe najlepše bere v njihovi humorni dimenziji. V kolikor pa je želel avtor zadostiti tudi potrebam bolj zahtevnih bralcev, njegovega poskusa ne moremo oceniti kot v celoti uspešnega. Na ključnih mestih – takrat, ko bi morali z junaki sočustvovati ali obžalovati njihove usode – njegove zgodbe pogosteje puščajo ravnodušne ali izzivajo hehet. A naj temu dodam opombo o svojem subjektivnem branju: seveda dopuščam možnost – celo upam, da je tako –, da so Čudaki zgolj v moji malenkosti našli neobičajno ‘trdosrčnega’ bralca in da bo kakšen drug naslovnik v njih našel kaj več, v najboljšem primeru celo relevantno pričevanje o realnosti ljubezni v določenem času in prostoru. Osebno bi jim kaj takega le stežka priznal.

Na kratko še o likovno-formalnem vidiku Sitarjeve novitete: nehvaležno je veteranu, napol že klasiku slovenskega stripa, očitati elementarne napake v rabi njegovega izraznega medija – pa vendar. Dejstvo je, da so razporeditve kadrov v okviru posamezne strani – in besedilnih oblačkov v okviru posameznega kadra – mestoma konfuzne: ne predstavljajo logičnega zaporedja, ki bi bralčevo oko spontano vodilo od ene do druge postaje v vrstnem redu, kakršnega je predvidel avtor.

Sitar je med slovenskimi striparji brez dvoma eden tistih z najbolj razvito avtorsko estetiko in ikonografijo, na račun katere je njegov avtorski dotik v trenutku prepoznaven. Z druge plati te medalje pa tudi – s svojim obsesivnim preigravanjem večno istega vizualnega repertoarja – repetitiven do mere, ko postaja že utrujajoč. V tem oziru lahko pozdravimo nekatere diskretne novosti, ki ob gmotah že poznanega v Čudake vseeno vnašajo kanček nečesa svežemu vetrcu podobnega. Najsi bo to postmodernističen hommage Igorju Kordeju, vdor kolaža (na dveh mestih; v drugem primeru, nevihtnem nebu v sklepnem prizoru zgodbe To je le igra, stari!, presenetljivo posrečen), ali avtentičen ljubljanski grafit v ozadju enega izmed prizorov. Zlasti slednji in peščica podobnih primerov dodajajo avtorjevi vizualni krajini ščepec tiste vrste naturalizma, kakršnega bi si v njegovih bodočih stripih želeli videti več.

Pogledi, let. 5, št. 15-15, 6. avgust 2014

Marjan Manček v Bruslju zastopa slovenski strip

Marjan Manček v Bruslju zastopa slovenski strip

.
Noč stripa v belgijski prestolnici
8. avgust 2014 ob 14:24,
zadnji poseg: 8. avgust 2014 ob 16:13
Bruselj – MMC RTV SLO

Na noči stripa, ki jo pripravlja Belgijski center stripa v Bruslju, bo svoj prostor dobila tudi slovenska ustvarjalnost.

Pri novem projektu sodeluje slovensko Združenje Epeka, ki bo predstavilo ilustratorja Marjana Mančka. Ta bo glasbeni nastop belgijske skupine Wata wata obogatil z risanjem v živo, ki bo sočasno predvajano na veliko platno.

Obenem si bo mogoče ogledati tudi razstavo z naslovom 100 let Balkana, na kateri je predstavljen strip nekdanje Jugoslavije, pa tudi Albanije, Grčije in Bolgarije; kustos te mednarodno razvejane in raznolike razstave je prav Slovenec, Štefan Simončič.

Jugoslavija je nekoč veljala za eno izmed desetih stripovskih velesil, ki so jo sooblikovali tudi slovenski avtorji, kot so Miki Muster, Iztok Sitar, Zoran Smiljanić in Kostja Gatnik. Razstavo, ki bo na ogled do 16. novembra, so odprli na začetku junija.

Na noči stripa, ki jo v bruseljskem muzeju letos organizirajo prvič, bo od 19. ure pa vse do polnoči potekal pester program, ki bo v duhu stripa zajemal vse od improviziranega risanja, risanja v živo do gledaliških dogodkov in filmskih projekcij, so sporočili iz Združenja Epeka.

“Oče” Radovednega Tačka
Marjan Manček (1948) je kar 35 let delal v svobodnem poklicu kot karikaturist, ilustrator in filmski animator. Ilustriral je več kot 200 slikanic, med njimi tudi najbolj priljubljene, kot so Mojca Pokrajculja, Kozlovska sodba v Višnji Gori, Pedenjped in Kraljična na zrnu graha.

Ustvaril je nekaj risanih junakov, med njimi tudi Modrega medvedka, Cufka, Medvedka Brunda, Dajnomirja in Milibožo. Hribce, ki so v stripu izhajali najprej v mladinskih revijah, je leta 1993 prenesel na animirani film.

Za oddajo Radovedni Taček je ustvaril animirani napovednik in likovni osnutek lutke. Sodeloval je tudi z Lutkovnim gledališčem Ljubljana, za katerega je likovno zasnoval več predstav. Razstavlja doma in v tujini.

A. J.
.

Strip o drugačnih ljubeznih

AR-140719808

Iztok Sitar v domačem delovnem okolju med šeleshamerji, svinčniki, tuši, vodenkami, čopiči … / Foto: Igor Kavčič

Strip o drugačnih ljubeznih

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / petek, 18. julij 2014 / 14:00

Ko je kot otrok požiral stripe, je vedel, da jih bo, ko odraste, tudi sam risal. Risanje stripov je njegov poklic in užitek hkrati že okroglega četrt stoletja. Njegov najnovejši
strip ima naslov Čudaki ljubijo drugače. Mar res?

Risarji stripov zagotovo do­bro vedo, kaj, kako in kdaj je treba »posaditi«, predvsem pa koliko časa morajo rasti, da so sadovi že pomladi skupaj s češnjami na voljo v gledanje in branje. Iztok Sitar, eden izmed najbolj prepoznavnih slovenskih avtorjev stripa, je svoj zadnji stripovski album »gojil« kar nekaj let. Konec maja je namreč predstavil svojega šestnajstega samostojnega z naslovom Čudaki ljubijo drugače in podnaslovom Ljubezenske zgodba iz Poljanske doline. Gre za omnibus desetih nekonvencionalnih stripovskih ljubezenskih zgodb, ki so se Sitarju zapisovale in izrisovale v njegovi rodni Poljanski dolini. Avtor, ki se v zadnjih letih v svojih stripih posveča predvsem družbeno aktualnim in socialnim temam, se je torej lotil nekoliko drugačnih pogledov na ljubezen, ki pa se vam bodo po kratkočasnem branju zdeli zelo znani. Kot da ste že nekje slišali o tem …

Iztoka boste po njegovi strip pasici Jaka Pokora prepoznali tudi zvesti bralci Gorenjskega glasa, saj je ta iznajdljivi in navihani mladenič lani dopolnil polnih dvajset let. Prav toliko časa je Iztok Sitar tudi naš redni zunanji sodelavec.

Zakaj čudaki, saj zgodbe iz tvojega novega strip albuma na trenutke delujejo dokaj znano?

»Tako rekoč vsaka od desetih zgodb je povezana s Poljanami. Te so vendarle dokaj konservativno in tradicionalno okolje, kjer šteje in je »normalna« predvsem zveza med moškim in žensko. Jaz pa v knjigi opisujem tudi drugačne ljubezenske zveze, med mlajšo žensko in starejšim moškim, med istospolnima partnerjema, homoseksualnost in podobno … V zgodbah se na začetku najprej vrnem v mladost glavnega lika in običajno začnem z besedami: čuden je bil že kot otrok. Vsi moji junaki so nekoliko drugačni in izstopajo iz povprečja.«

Kot Mozart …?

»S tem, da je bil on čudežen, ne čuden.«

Drži. Naj nadaljujem pri prepoznavanju, Poljane so neke vrste epicenter vseh vaših zgodb, so te pri snovanju stripa vodile tudi lastne izkušnje?

»Različni avtorji v svojih delih pogosto uporabljajo tudi avtobiografske elemente, lastne izkušnje, izkušnje svojih bližnjih, prijateljev, znancev in tudi jaz sem jih. Večkrat se v zgodbah pojavi Fiesa, kamor vsi moji junaki hodijo na morje. Tudi jaz sem nekoč. Za nekatere zgodbe sem uporabil besedilne predloge slovenskih piscev, kot sta Vinko Möderndorfer, Boris Pintar, vključil sem tudi Ivana Tavčarja in uporabil motiv iz Cvetja v jeseni. Pravzaprav sem celoten album »presadil« v poljansko okolje, čeprav se nekateri protagonisti zgolj rodijo v Poljanah in gredo potem v šole v Ljubljano. Posebno veselje mi je bilo vse mlade punce poslat na Škofijsko gimnazijo. Kar nekaj deklet iz doline se vsako leto šola na tej gimnaziji. Ena izmed zgodb se dogaja tudi na Metelkovi, ki jo dobro poznam …«

Nekatere zgodbe so zelo konkretne, kot recimo Jesenska sonata, ko se dekle odloči, da bo kaj zaslužilo s svojim lastnim telesom.

»Stripi so bili v zadnjih letih objavljeni tudi v reviji Mladina, prav Jesensko sonato pa so zavrnili, ker naj bi bila preveč pornografska. Sam se s tem ne bi strinjal. Gre za socialno zgodbo, kako se punce kljub strogi krščanski vzgoji ali pa prav zaradi tega in potem še iz golega preživetja vržejo v prostitucijo. Podobno se je zgodilo na največjem festivalu stripa na področju bivše Jugoslavije v Beogradu. K meni je prišel predsednik žirije in dejal, da sem za strip dobil prvo nagrado grand prix in tisoč evrov. A so ga žal morali diskvalificirati zaradi pornografije, menda se je direktor festivala potem, ko je prebral strip, premislil. Je pa bila ta zgodba po izboru likovnih kritikov izbrana za razstavo na temo umetnost in pornografija v Velenju.«

Ampak, če pomislim na tvoja zgodnejša stripa Sperma in kri (1990) in Ženska, ki se ljubi z mačkom (1998), je tokratni strip razen zgodbe prav nedolžen …

»Risba je zelo zakamuflirana, spolnost je zgolj nakazana, nikjer eksplicitno predstavljena, razen dojk so spolni organi zakriti … Kaže, da postajamo vse bolj konservativni. Saj veš, kako je pesnil Prešeren: Kdor jih bere, vsak drugače moje pesmi sodi. Eden hvali in spet drugi vpije »fej te bodi«, razuzdanim bodo moje pesmi prenedolžne, al tercijalke poreko, da jih je vdihnil zlodi …««

Kako so reagirali Poljanci?

»Po mojem stripa še ne po­znajo dovolj. Kupili ga bodo lahko na razstavi, ki jo bom septembra imel v Kulturnem centru Slikarjev Šubic. Kot rečeno, nekatere zgodbe so prav poljanske in se dotikajo ljudi, ki jih poznam, in bi se lahko kdo tudi sam prepoznal v njih. Sicer pa je v Poljanah podobno kot povsod, imaš leve in desne. Ko skozi okno pogledam na drugo stran glavne ceste, vidim poljansko cerkev, desno spodaj na trgovini pa Šubičev mozaik Poljanska vstaja. Vse imamo. Zato se v stripu nisem ukvarjal s politiko, temveč z družbo kot tako.«

Prejšnji mesec si gostoval v Bruslju kot eden od slovenskih razstavljavcev v okviru Razstave jugoslovanskega stripa v Belgijskem centru stripa, ki velja za najeminentnejši muzej in razstavišče stripa v Evropi …

»Najprej so želeli pripraviti ob 100-letnici 1. svetovne vojne razstavo jugoslovanskega stripa na to temo. Ker je takih stripov premalo, so se odločili za razstavo del petdeset do šestdeset najbolj eminentnih avtorjev stripa s področja bivše Jugoslavije z naslovom Sto let na Balkanu. Jedro razstave je iz zbirke Mladena Novakovića, ki ima v lasti več deset tisoč originalov iz vsega sveta. Širši izbor slovenskih avtorjev sem pripravil jaz, kustos Štefan Simončič pa je potem izbral pet avtorjev: Mikija Mustra in Kostjo Gatnika ter nas iz tretje generacije stripovskih avtorjev: Tomaža Lavriča, Zorana Smiljanića in mene. Skupaj še s petimi avtorji so naše stripovske table na ogled tudi v prostorih Slovenskega veleposlaništva v Bruslju.«

Kakšna je danes »stripovska« v Sloveniji? Se da preživeti z risanjem stripov?

»Sam sem že od majhnega risal stripe in sem vedel, da bom to počel tudi, ko bom odrasel. Kakih dvajset, petindvajset let nazaj je bilo to delo dobro plačano. Sam sem leta 1992 pustil službo in šel na svoje. Objavljal sem v več časopisih in še vedno objavljam v Gorenjskem glasu. Marsikateri časopis je v zadnjih letih strip umaknil iz svojih strani. Postali smo nekakšen ne bodi ga treba. Ostale so še politične karikature, sem in tja pa se pojavljajo licenčni ameriški stripi, ki so poceni. Imam status samostojnega delavca v kulturi, poleg stripov rišem knjižne ilustracije, za učbenike in podobno. Še največ za Založbo Modrijan, ki jo vodi naš rojak Branimir Nešović, ki je v meni tudi prepoznal kvaliteto. Kaj naj rečem, nekako se preživim.«

Kako bi opredelil povprečnega slovenskega kupca in bralca stripov?

»Večinoma so to ljudje srednjih let, ki imajo dovolj denarja, da si lahko privoščijo nakup stripov. Še vedno je strip predvsem domena moških, tako bralcev kot nas, avtorjev. Ženske so se bolj uveljavile kot ilustratorke. Manj po takem čtivu posegajo otroci in mladina. Včasih so nas učitelji kregali, če smo pod klopjo v šoli skrivali stripe, danes jih spodbujajo k branju, da ne bi »viseli« na računalniških igricah. Je pa strip neka nostalgija in spoznanje, da imaš v sebi še vedno nekaj otroka, da rad gledaš pisane slikice. Tudi za nas, avtorje, pravijo, da nismo nikoli do konca odrasli.«

Kaj imaš trenutno na risarski mizi?

»Ko bom prišel s slikarske kolonije v Izlakah, bom nadaljeval delo na stripu o bosanskih beguncih v Sloveniji. Poznam nekaj zanimivih zgodb, ko so pred leti otroci iz begunskega centra v Škofji Loki obiskovali slovenske šole. Nekaj jih je bilo tudi v Poljanah.«


Scena v zgodbi Prvega ne pozabiš nikoli iz najnovejšega Sitarjevega stripovskega albuma Čudaki ljubijo drugače

Vir: http://www.gorenjskiglas.si/article/20140718/C/140719808/1039/strip-o-drugacnih-ljubeznih-