Motociklist Boštjan Skubic tradicionalno napada Daytono

Motociklistični dirkač in TV komentator Boštjan Skubic se mudi v Daytoni na Floridi, kjer se bo vnovič preizkusil na znameniti motociklistični dirki 200 milj Daytone.

Ljubljančan Skubic je z ekipo Inotherm Yamaha Team že reden gost te legendarne motociklistične dirke, ki bo to soboto dočakala že svojo 75. ponovitev.

Boštjan Skubic bo na dirki nastopil že šetnajstič. Tudi letos je zvest motociklu Yamaha R6, ki ga bo slovenska ekipa za dirko tokrat najela pri ameriškem moštvu ADR.

Slovensko moštvo Inotherm Yamaha Team letos šteje 10 članov. Vsi so že na kraju dogodka, kjer so današnji dan izkoristili za pripravo motocikla in opreme, od jutri naprej pa so na vrsti prosti treningi in kvalifikacije za sobotno dirko.

Skubic, ki je v Daytoni že veteran, saj je eden izmed dirkačev z najdaljšim stažem, si letos želi še izboljšati svoj rezultat, potem ko so mu lani le za las ušle zmagovalne stopničke in je dirko zaključil na odličnem 4. mestu.

Boštjan Skubic, Inotherm Yamaha Team:

“Ne morem verjeti, kako hitro je leto naokoli. Z ekipo smo zopet zbrani v Daytoni. Na to dirkališče me vežejo številni lepi in tudi grenki spomini. Grenki zaradi vseh tistih let, ko nam je nagaja tehnika ali pa se je zgodil kakšen padec, ki pač sodi k motociklističnemu dirkanju, lepi pa na vsa leta uspehov, ki jih tudi ni manjkalo. Pred več kot 15 leti sem se prvič udeležil te dirke in takrat si nihče v ekipi ni mislil, da bomo čez 16 let še vedno dirkali tukaj. Še zlasti pa si nihče najbrž ni mislil, da lahko na tej dirki kot popolnoma amaterska ekipa konkuriramo velikim in bolje opremljenim ameriškim moštvom. Nekoč smo bili zadovoljni, če smo se uvrstili na glavno dirko, takrat med 80 najhitrejših dirkačev, ki so se kvalificirali za štart na nedeljski preizkušnji. Danes je drugače. Zanimajo nas le najvišja mesta. Po tem, ko sem lani nekaj krogov na dirki celo vodil, smo končali na sicer fenomenalnem, a še vedno nehvaležnem, 4. mestu. Zato je za letos jasno, da si želim izboljšati svoj rezultat, a se zavedam, da bo težko. Konkurenca je močna in dirkačev, željnih uspeha, je veliko. Dirka v Daytoni je dolga 200 milj, kar je 320 km. Ob tako dolgi dirki je jasno, da lahko gre kaj narobe. Za uspeh se mora vse sestaviti in samo dobra pripravljenost dirkača in odlična tehnika pač nista dovolj. Celotna ekipa mora delovati usklajeno tako med tedenskimi treningi in kvalifikacijami, kakor tudi med samo dirko ob menjavi koles in dolivanju goriva. Sanjsko bi bilo, če bi se letos uvrstil med tri najhitrejše dirkače in iz Daytone v Slovenijo prinesel pokal, ampak jasno mi je, da bo težko. Če ponovimo lanski uspeh, bom zelo zadovoljen. Zadnja leta v Daytoni dirkamo le še za rezultat. Dirkanje z namenom priti le do cilja nima sedaj nikakršne teže več. Tudi za ceno odstopa se bom boril na vse ali nič. Pripravljen sem dobro in prav fizična pripravljenost in izkušnje na tej stezi so moj adut. Kje smo, bo jasno že jutri, ko se pričnejo aktivnosti na stezi.”

Na dirkaškem ovalu v Daytoni so v četrek in petek na sporedu treningi in kvalifikacije, v soboto pa je štart 200 milj dolge dirke.

Tako kot lani si lahko neposredni prenos dirke iz Daytone v Sloveniji ogledate zvečer po našem času na spetni strani http://www.fanschoice.tv

Jutrišnja Mladina – Naslovnica: Tomaž Lavrič

Razstava erotičnega stripa Marijana Amaliettija v Mariboru

Foto: EPeKa

Razstava Marijana Amaliettija

Erotični strip Marijana Amaliettija: ženska kot lik v ospredju

V mariborski Galeriji Prostor EPEKA ob dnevu žena odpirajo razstavo erotičnega stripa Marijana Amaliettija (1923-1988), ki je bil v času Jugoslavije med prvimi risarji stripa in eden prvih slovenskih “spolno osvobojenih umetnikov”, o čemer priča tudi ta razstava.

Amalietti je opremil številne knjige, med njimi Vojno in mir, Ano Karenino in Dekameron, največ pa je bilo del za otroke in mladino (na primer slikanica Maruška potepuška in Potepuh in čarobna lučka). Ilustracije je objavljal v mladinskem periodičnem tisku (Kurirček, Ciciban, Pionirski list …), kot karikaturist pa je sodeloval pri humorističnih časopisih (Pavliha, Toti list, Ljudska pravica, Mad magazine …).

Med njegove najbolj znane stripe spadajo Gregor Tisiglavca, Vesele počitnice, Pet očetov Neninega otroka, Pika Nogavička in Omara tete Mete. Amalietti pa je bil je tudi avtor lutk in scenograf pri lutkovnih filmih.

Najboljši jugoslovanski strip v letu 1987
Za svoje delo je prejel številne nagrade, med drugim Tomšičevo nagrado za karikaturo (1956 in 1957) in skupinsko Prešernovo nagrado (1959, kot sodelavec Branka Simčiča pri projektiranju Gospodarskega razstavišča v Ljubljani). Nato pa še prvo nagrado Mednarodnega knjižnega sejma v Beogradu za Maruško potepuško (1977), Levstikovo nagrado za ilustracije knjig Netočka Nezvanova in Ulenspiegel (1978) ter tretjo nagrado za strip za odrasle 5 očeva Neninog deteta (Beograd 1987), ki ga je časopis Polet razglasil za najboljši jugoslovanski strip v letu 1987. Je tudi prejemnik jugoslovanske nagrade Andrija Maurovića (1987) za življenjsko delo na področju stripa.

Od mulovodca do arhitekta in umetnika
Marijan Amalietti se je rodil leta 1923 v Ormožu v družini furlanskega rodu. Gimnazijo je začel obiskovati v Mariboru, vendar je maturiral v Jagodini, kamor so ga z družino izgnali med drugo svetovno vojno. Po maturi se je priključil partizanom in se kot mulovodec udeležil bitke na Neretvi.

Po vojni se je vrnil v Slovenijo in študiral na ljubljanski Tehnični fakulteti, kjer je leta 1954 diplomiral iz arhitekture in nato od leta 1957 poučeval arhitekturo risanja ter osnove projektiranja in kompozicije. Kot arhitekt je znan po notranji preureditvi hotela Union in projektu njegovega prizidka. Njegov obsežen življenjski opus poleg arhitekture obsega tudi slikarstvo, ilustracijo, karikaturo in strip.

Odprtje razstave bo drevi ob 19. uri v mariborski Galeriji Prostor EPEKA, avtorjevo življenje in delo bosta ob tej priložnosti predstavila sin Peter Amalietti in Aleksander Buh. Razstava bo na ogled do 3. aprila.

Razstava in pogovor o stripu za otroke

“Bistvo stripa je vzdušje, šele nato pridejo junaki”

Strip je lahko brez besed, ne more pa biti brez risbe in najboljši je tisti podnapis, ki ga bralec ne opazi, je prepričan Davorin Dernovšek. O stripu so se pogovarjali v Trubarjevi hiši literature, kjer so odprli razstavo stripov za otroke.

Ob odprtju postavitve so se med drugim pogovarjali o tem, kako strip nastaja, komu je namenjen in kako ga brati otrokom, ki tega še ne znajo. Gostje so se strinjali, da je za vsakogar, ki ga vzame v roke, saj je njegovo bistvo vzdušje, ki ga pričarajo slike z besedilom ali brez.

Ilustrator Damijan Stepančič si je za opis stripa izposodil besede ruskega režiserja Sergeja Mihajloviča Eisensteina, ki pravi, da je zgodba razlika med dvema prizoroma. Po njegovem mnenju je pri stripu podobno – zgodba se odvija nekje vmes, zato je kadriranje pomembno, zelo prav pa pride tudi filmski jezik. Strip ima to možnost, da je zelo dinamičen, njegovo bistvo je v vzdušju, šele nato pridejo junaki. “Če je strip dober, ga boš prepoznal, drugače ne. Enako je pri filmu,” je prepričan Stepančič.

Tudi pri stripu je manj več
Anglist Davorin Dernovšek, ki se stripu posveča tudi poklicno, meni, da je najpomembnejša zgodba, medtem ko je tehnika sekundarna. Pri filmu se mu zdi najboljši podnapis tisti, ki ga bralec ne opazi, pri stripu je podobno: ko ga “požiraš” slikovno in besedilno stran za stranjo, ne da bi razmišljal o formi. Koliko je sličic, ni pomembno, čeprav je manj več.

Če pa si avtor, ki denimo uporablja ritem osem slik na stran, privošči spremembo, bo učinek večji, še razmišlja Dernovšek. Moč stripa prepoznava v možnosti ustvarjanja v različnih formah. Lahko so enostranski, lahko na več straneh, lahko je z ali brez besedila, lahko ima medvrstice. Podobno je z ilustriranjem.

Njegova kolegica Veronika Rot Gabrovec je prepričana, da je strip lahko tudi pedagoški medij s pozitivnimi učinki na branje. Otroku nima smisla brati stripa, če ga ta ne vidi, je prepričana. Otroci namreč hitro zaslutijo, da je svet širši kot okvir, ki ga takšno delo podaja, tudi če ni neposredno prikazano. Tudi po izkušnjah avtorice nemih stripov Maše Ogrizek jih brez težav zanese v svet zunaj slik.

Vedno se najde prostor za subverzivno noto
Pomembno je, da bralci uživajo, pravi Majda Koren, ki je skupaj s Stepančičem podpisala Inšpektorja Jožeta. Stepančič dodaja, da ima manj dela, če je več napisanega, vedno pa si pusti prostor za kaj svojega – za “neko subverzivno sporočilo, ki ga strip kot eden redkih medijev dovoljuje”. Svoje delo lahko primerja z režiserjem, ki mora poskrbeti za kopico detajlov, in to brez scenografa, kostumografa in drugih sodelavcev.

Poleg Stepančičevega dela predstavlja razstava tudi stripe ilustratorjev Mihe Ha, Bojana Jurca, Tanje Komadina in Ivana Mitrevskega. Na ogled so stripi za otroke, v katerih nastopajo od vegetarijanske kokoši, miši in medveda do namišljenih duhov in strahov iz teme.

Inšpektor Jože je strip o policijskem inšpektorju in večnih nepridipravih pujsih Kapu in Bundu, ki jo podpisuje Majda Koren, z ilustracijami pa opremil Damijan Stepančič.
Foto: Založba Mladika
.

Če je strip daljši, bereš od slike do slike, pri enostranskih pa moraš povedati vse na isti strani, pravi ilustrator Miha Ha. Na sliki sličici iz njegovega stripa Milda.
Foto: Stripburger
.

Med liki, ki jih najraje riše Bojan Jurc, so živali s človeškimi lastnostmi. Na slikI: Medved in Miška (piše Majda Koren, riše Bojan Jurc.
Foto: Arhiv Bojana Jurca
.
Vir: http://www.rtvslo.si/kultura/razstave/bistvo-stripa-je-vzdusje-sele-nato-pridejo-junaki/385240