Andrej Štular: Kronike

Drobtinice

Knjiga – Leposlovje

Andrej Štular: Kronike (Forum, 2015)

(Črna) kronika nekega umetnika


Iztok Sitar                                                                                     18. 11. 2015
.

Rek, da ni nič starejšega od včerajšnje novice, je Andrej Štular postavil na glavo in iz porumenelih časopisnih člankov iz črne kronike sestavil sodoben stripovski kolaž.

V začetku leta 1988 je beograjska revija Mladost, uradno glasilo Zveze socialistične mladine Jugoslavije, razpisala natečaj za kratki strip, ki je bil objavljen v malodane vseh mladinskih časopisih v državi, med drugimi tudi v Mladini. In tako je, kot je leto dni pozneje v uvodniku posebne številke z izborom najboljših stripov ugotovil urednik in predsednik žirije, Slobodan Ivkov, na natečaj »prispelo veliko število del širši javnost sicer neznanih, vendar izjemno zanimivih avtorjev iz Slovenije«. Dva od njih, Zoran Smiljanić in Grega Mastnak, sta bila celo v najožjem izboru za nagrado. Te sicer nista dobila, so pa bili njuni stripi (kot tudi stripi četverice drugih, po Ivkovih besedah najperspektivnejših avtorjev, Romea Štrakla, Andreja Štularja, Iva Antiča in Aleksandre France) objavljeni v posebni številki revije. Eka Kristan pa se jim tam ni mogla pridružiti samo zaradi skrajno neprilagojenega originala za tisk. Za perspektivni punci je bil to edini skok v svet stripa, po drugi strani pa se, denimo, Bernard Kolle, trenutno edini slovenski risar francoskih stripov, ki je ravno tako poslal svoja dela na natečaj, sploh ni uvrstil v širši krog izbora za objavo.

Novokvadratovski vpliv


Ampak omenjeni natečaj ni bil prvi, dobre stripe so na straneh Mladosti iskali že leta 1978 (in potem še dvakrat), v času največje ekspanzije Novega kvadrata (ki je, jasno, pobral tudi največ nagrad). Vse to se je stripom seveda tudi poznalo, saj so bili malodane vsi prežeti s temačno, kafkovsko atmosfero, s katero so avtorji še potencirali apatičnost in brezizhodni položaj svojih junakov, kot je pač narekoval takratni modni trend. Sicer pa desetletje pozneje situacija ni bila bistveno drugačna, novokvadratovski vpliv je še vedno suvereno prevladoval nad drugimi stripovskimi šolami in žanri. Novi stripi so se od predhodnikov razlikovali edinole le po opaznejši prisotnosti nasilja in seksa, kar je prispelim delom njihovi hermetičnosti navkljub vlivalo nekaj sproščenosti, vendar po drugi strani ni v ničemer prispevalo k boljšemu razumevanju zgodbe.

Nič drugačen ni bil tudi kratek enostranski strip dvaindvajsetletnega Kranjčana Andreja Štularja (1967), svojevrstna adaptacija razvpite Cankarjeve Skodelice kave, s katero se je predstavil jugoslovanski javnosti. Kljub začetniški risbi je bilo v ekspresivnih potezah čopiča in peresa, pa tudi v sami kompoziciji stripovske table že opaziti njegovo usmeritev h kontrastnemu črno-belemu grafizmu in svobodni montaži strani, kar je pozneje še potenciral in v čemer je postal pravi mojster. Hkrati pa se ni mogel otresti šibke strukture zgodbe in deloma nerazumljivih poant, ki jih je zaslediti v nekaterih njegovih krajših stripih.

Lustri in brleče žarnice

Sicer pa, dobrodošli na Štularjevini, v težkem, a prijetnem svet, kot je na prelomu stoletja v uvodniku Štularjevega prvega albuma, Lustrov, povabil k branju Miha Zadnikar. In dejansko ne bi mogel bolje označiti njegovega vizualnega sveta v tem precej nekonvencionalnem albumu. Na nekonvencionalnost namiguje že povsem nestripovska naslovnica, narejena v zavidljivi slikarski tehniki, kjer namesto naslovnih lustrov vidimo samo komajda brlečo žarnico, ki osvetljuje temačen avtorjev svet. Poleg odličnega oblikovanja in notranje opreme, kar je prej kot ne redkost pri domačih stripih, nas preseneti tudi razkošno debel, malce rumenkast papir, kar še okrepi vtis, da gre za umetniško izdelano grafično mapo in ne običajen stripovski album.

Štular se poigrava z različnimi slogi: težke črne ploskve izmenjuje s krhko in nemirno linijo peresa ter bogatimi in agresivnimi potezami čopiča, hkrati pa z nesramno lahkoto in povsem brez rešpekta briše mejo med stripom, risbo, grafiko, fotografijo, kolažem, slikarstvom in seveda literaturo. Pri slednji mu je posebno ljuba poezija, čeprav se z interpretacijami Majakovskega, Kosovela ali Prešerna (da Ivana Volariča – Fea in ostalih niti ne omenjam) redko loteva prirejanja besedila, kot bi v takem primeru sicer pričakovali. Kljub temu pa likovni rezultat ni nič slabši, saj z razkošno črno-belo risbo z močnimi kontrasti, sijajno kompozicijo in izvirno simbolistično tipografijo, ki nikakor ni sama sebi namen, ampak je nepogrešljivi del celote, izvrstno ilustrira njihove pesmi. Poleg književnikov upodablja tudi druge umetnike, pri čemer posebno mesto zavzema Tisnikar, kar nikakor ni naključje. Z najhujšim slovenskim slikarjem, kot ga imenuje v enostranskem portretu, imata precej več skupnega, kot je videti na prvi pogled. Poleg samosvoje risbe, ekspresivne figuralike, mračne atmosfere, morbidne tematike in temačnih barv, ki prevevajo njuna, pogosto nerazumljena dela, sta tudi izjemno samosvoja človeka, slikarska samouka, ki sta ne glede na zunanje vplive in trenutne modne trende trmasto vztrajala na svoji poti.

Cvetober bizarnosti

Poleg adaptacij pesmi se v Lustrih pojavlja še živopisen nabor drugih zvrsti, denimo družbenokritične in socialne črtice, politični pamfleti ter priredbe knjižnih in filmskih fragmentov, proti koncu albuma pa najdemo celo ilustriran izrezek iz porumenelega časopisa z začetka devetdesetih let z bombastičnim naslovom Pet let mrtev pred televizorjem. Slednji se je zdel avtorju tako intriganten, da ga je petnajst let pozneje uvrstil na začetek novega albuma, sicer že petega po vrsti (ostali so poleg Lustrov še Kompost, Živa sem in Bežimo, svet se podira). V njem je zbral izbor najbolj bizarnih novic iz črne kronike, ki jih je kontinuirano zbiral več kot dvajset let. Novi zbirki črnih stripov s temačnimi platnicami, kot se za noir žanr tudi spodobi (čeprav bi zaradi slike mrčesa na naslovnici bolj pristajala kaki Kafkovi Preobrazbi), je dal povsem preprost naslov – Kronike. Kratek uvod v izboru člankov in dokumentov iz slovenskega in svetovnega tiska, kot se glasi podnaslov albuma, je prispeval Matjaž Brulc, ki med drugim zapiše, da »Štularjeve Kronike tvorijo nekakšen paralelni svet, v katerem se na hrbtu senzacionalizma zrcali in prelamlja resničnost«. S Kronikami dejansko vstopimo v čisto drug svet, svet čudakov in ponočnjakov, pijancev in pretepačev, tatov in morilcev, pa tudi povsem navadnih ljudi, pri katerih na videz povsem nepomembni dogodki postanejo središče njihovega življenja, pa čeprav v nekaterih primerih šele po smrti. Že sami naslovi bizarnih dogodkov, kot so Ločitev zaradi neumivanja, Devet mesecev na drevesu, Vrstnice najstniku odgriznile penis, Štiriletni množični morilec ali Smrt zaradi žvečenja lastnih las so dovolj zgovorni in skorajda ne potrebujejo opisa dogajanja, ki ga Štular, podobno kot v Lustrih, bodisi samo ilustrira ali interpretira v stripu. Najboljše so daljše zgodbe (čeprav je to relativen pojem, pri Kronikah pomeni pač vse, ki so daljše od ene strani), v katerih se poleg čopiča razmahne tudi avtorjeva domišljija, saj nam iz skopega opisa članka ponudi novo različico omenjenega dogodka. Tudi karakterji protagonistov so navkljub skromnim in suhoparnim podatkom prikazani doživeto, ravno tako kot njihovo dojemanje sveta, ki je pri vsakem drugačno. Američan James, denimo, prepotuje polovico sveta, da bi našel samega sebe, ugrabljena Kitajka Wang hodi tri leta po svetu, da se končno vrne domov, pri Slovencu Vinku pa cel svet obsega zgolj bližnji bife, pa še ta je zanj predaleč od doma, saj mu med pijančevanjem pogori hiša.

Po zasnovi, oblikovalski plati in tehnični izvedbi se Kronike kljub podobno razkošni ekspresionistični risbi ter domišljijsko razgibani montaži table (in mestoma tudi scenarističnim slabostim) sicer ne morejo primerjati z zdaj že legendarnimi Lustri, iz katerih v bistvu izhajajo. Vendarle pa so izjemno pronicljiv in kakovosten strip, nepogrešljiv za razumevanje Štularja kot kompleksnega vizualnega ustvarjalca. Dobrodošli torej na Štularjevini!

Pogledi, let. 6, št. 21, 11. november 2015

Izjava tedna

Drobtinice

»Kot človeku mi je težko, kot predsednik vlade pa moram sprejeti odgovornost.«
Premier Miro Cerar na novinarski konferenci o postavitvi ograje na meji.

Mladina 46

Tomaž Lavrič – MMC RTV SLO

Drobtinice

Nekje med knjigo in filmom – čarobnost podob Tomaža Lavriča

.
Razstava bo odprta do 14. januarja
18. november 2015 ob 11:03,
zadnji poseg: 18. november 2015 ob 11:33
Ljubljana – MMC RTV SLO

Šest dni po tem, ko je predsednik Republike Borut Pahor Tomažu Lavriču podelil državno odlikovanje (medaljo za zasluge za izjemen prispevek na področju slovenske ilustracije in karikature), se nam odlikovanec predstavlja na študijski razstavi v Galeriji Cankarjevega doma v Ljubljani.

Čarobni jezik stripa, kakor se naslavlja razstava, ki jo je pripravil dr. Jure Mikuž, umetnostni zgodovinar in antropolog lepega, izpostavlja Lavriča kot izjemnega risarja in njegove stripe predstavi s primeri, vzetimi z različnih področij umetnosti.

Tomaž Lavrič, stripar, karikaturist, ilustrator, prihaja iz tako imenovane Štandekerjeve šole, je eden tistih avtorjev, ki jih je pokojni Ivo Štandeker sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja zbral v uredništvu Mladine in jim ponudil tako rekoč neomejen ustvarjalni prostor. In od takrat naprej je Lavrič nepogrešljivi del sleherne številke revije Mladina. Njegova Diareja je malodane ponarodela, ilustracije v rubriki Rolanje po sceni so že del tukajšnje medijske zgodovine, njegov Rdeči album, ki velja za prvi stripovski album v zgodovini slovenske striparske oziroma devete umetnosti, pa je najprej začel izhajati prav v Mladini. Sloves avtorja, ki se z neverjetno lahkotnostjo sprehaja med različnimi žanri ter nas vedno znova preseneča s slogovnimi preobrazbami in neizčrpno ustvarjalno domišljijo, pa se nadaljuje tudi danes, ko svoje albume izdaja tudi v striparski meki Franciji, kjer so izšle tudi Bosanske basni, v prevodu Le Mulet/Mula (hommage Ivu Štandekerju in nekdanji skupni državi), kjer je v milijonski nakladi izšel tudi njegov prvi daljši strip, za katerega ni sam napisal tudi scenarija – četrti del serije albumov Dekalog.

Tokratna razstava v Cankarjevem domu (Cankarjev dom v svojem velikem razstavnem prostoru sploh prvič gosti samostojno razstavo stripa) v nasprotju s tisto, ki se je pred petimi leti zgodila v Moderni galeriji v Ljubljani, ni retrospektivna, ne predstavlja njegovega obsežnega ustvarjalnega opusa, se ne sprehaja ali kronološko med albumi ali jih v celoti predstavlja, marveč si za svoje izhodišče postavlja avtorjev bogati risarski opus, pri katerem črpa iz različnih elementov vizualne kulture od filma in slikarstva do risbe in videa, kar vse virtuozno vpelje v samo njemu lastno govorico stripa. Dr. Jure Mikuž je razstavo zastavil študijsko; z besedili, izbranimi Lavričevimi deli in primerjalnim gradivom z najrazličnejših področij in obdobij vizualne kulture izpostavlja 18 slogovnih, motivnih in pomenskih sklopov, ki uveljavljajo specifiko te govorice. Slikovno gradivo obsega skupaj približno štiristo reprodukcij.

Teme posameznih poglavij so: Pripoved s sliko in besedo, Kadriranje, Gibanje in dinamika, Ptičja perspektiva in prehodi, Črno in belo: silhuete in sence, Črno in belo: sence in silhuete, Črno in belo: neurejenost in urejenost, Črno in belo: proti abstrakciji, Upodobitev vid(e)nega kot vir in njegove parafraze, Hommage vzornikom, Slika v sliki in cameo, Close up: obraz, Udarni motivi, Prikrita erotika, Diareja, izjave in ekstremi ter Ilustracije za Mladino.

Poleg 19 študijskih panojev je razstavljenih še približno trideset izvirnikov iz najpomembnejših Lavričevih stripovskih albumov. Na razstavi je na ogled tudi film Državljan Diareja ali kdo je Tomaž Lavrič v režiji Dušana Moravca iz leta 2013, v katerem pa avtor po svoji stari navadi in pregovornosti ne nastopa. Nekaj njegovih albumov pa je tudi na voljo za listanje v posebnem Diarejinem kotičku.

Lavrič skozi Mikuževo študijo nastopa kot umetnik, ki obvlada vse elemente stripa; od komične ilustracije do satirične karikature in vseh drugih sorodnih zvrsti. “Njegov izraz je včasih pripoveden, realističen, drugič konstruktivistično abstrakten, včasih nežen in liričen, drugič jedek in zafrkljiv. Črpa iz raznih elementov vizualne kulture od njenih začetkov v risbi, slikarstvu in grafičnem oblikovanju, prek fotografije in filma do sodobnega videa in raznih načinov izražanja virtualnih računalniških svetov. Iz vseh gradi samo zanj značilno virtuozno likovno govorico s številnimi spreminjajočimi se obrazi,” pravi avtor razstave.

Mikuž dokazuje, da je njegove stripe mogoče tako brati kot knjige kot gledati kot filme: “Z bogastvom podob, ki jih lahko gledalec tudi poljubno zamenjuje v svoji domišljiji, sooča glavna likovna načela slogovnih odločitev, kompozicijskih ureditev naslovnic albumov in strani v njih, kadriranja posameznih prizorov, motivike, izbire pravega trenutka upodobitve, jasnosti in neposredne sporočilnosti posamezne sličice in njenega vključevanja v celoto pripovedi. Samo svetovni mojstri stripa, kar Lavrič gotovo je, so sposobni predvidevati gledalčeve sposobnosti povezave med zaporednimi prizori in pomenskimi montažnimi cezurami med njimi, doseči z likovnimi sredstvi in besedilnim obrati pomensko gostoto, ki bralca drži v napetosti do konca.”

Razstava, ki jo spremlja tudi obsežen katalog, torej vabi bralca in gledalca k vživetju, premisleku in soustvarjanju lastnih predstav o čarobnosti stripovskega jezika.

Tadej Čater

.

Lahko riše kogar koli, sposoben se je spreminjati kot kameleon, o Tomažu Lavriču pravi Jure Mikuž. Foto: Sunčan Stone
.


Kustos razstave Jure Mikuž si je postavitev zamislil kot predstavitev izjemno bogatega Lavričevega opusa ob primerjavah elementov iz vizualne kulture, od filma in slikarstva do risbe in videa, ki jih je stripar mojstrsko vpeljal v svojo likovno govorico. Foto: Sunčan Stone

.

Razstava Čarobni jezik stripa: Tomaž Lavrič bo v Galeriji CD na odprta do 14. januarja. Foto: Sunčan Stone

.
Več na: http://www.rtvslo.si/kultura/razstave/nekje-med-knjigo-in-filmom-carobnost-podob-tomaza-lavrica/378932