Uršula Rebek

Na stalni postavitvi Umetnost stripa je mogoče slediti razvoju različnih zvrsti, se seznaniti z ustvarjalnimi postopki in žanri, ki so se razvili na prizoriščih te ustvarjalnosti v Evropi do danes. Pozornosti sta deležna tudi naročnik historično pomembne zgradbe Waucquez in arhitekt Victor Horta, obsežnejša razstava pa je seveda posvečena Hergéju, začetniku belgijskega stripa (Georges Remi, znan kot Hergé, 1907–1983, si je izmislil Tintina, čigar dogodivščine so navdušile svet kmalu po drugi svetovni vojni). Na dveh do treh prehodnih razstavah redno predstavljajo posamezne avtorje ali teme, in tako je bilo pred letom dni v okviru razstave 100 let na Balkanu na ogled ustvarjanje slovenskih stripovskih mojstrov. Trenutno lahko v stripovskem središču vstopite v univerzum Thorgala in spoznate delo risarskega popotnika Jeana Van Hammeja.

Sprehod po muzeju je zaradi razgibanih in nazornih postavitev, neposrednega stika z znanimi figurami v naravni velikosti in predmeti priljubljenih junakov vznemirljiv za vse generacije. Številke povedo, da se po muzeju letno sprehodi 200.000 obiskovalcev, 20.000 jih uporablja čitalnico z verjetno največjo zbirko stripov na svetu, okoli 50 se jih vsak teden napoti v manjšo študijsko čitalnico. V konservatorskem oddelku hranijo več kot 7000 originalnih plošč in risb, ves material sproti digitalizirajo in hkrati dopolnjujejo tudi spletni katalog. Med obiskovalci je 80 odstotkov tujcev, med njimi je 41 odstotkov Francozov, zadnje čase pa narašča število kitajskih turistov.

Smrkci in Tintin

Najbolj znani nasploh so Smrkci, največji junak pa je še vedno Tintin. S Hergéjevim Tintinom se stripovska tradicija v starem svetu zares začne, pustolovščine mladega reporterja (zdaj je na prizorišču že 86 let) pa kljub številnim kritikam, ki so jih izzvale tako vsebine kot podobe, do danes ostajajo najbolj prevajane in popularne zgodbe. Hergé je sprva risal za dnevni časopis, pri svojih 22 letih pa je izdal prvi zvezek Tintin pri Sovjetih (1929), za katerega je črpal gradivo iz bornih, komaj preverjenih virov. Sam tudi ni prišel do Afrike, kamor je poslal junaka, ki se je obnašal kakor nekdo, ki je odrasel v Belgiji, z vsemi predsodki in v duhu tistega časa.

Hergé je svoja dela na pobudo bralcev in po lastni presoji pozneje večkrat predelal in jih celo korenito spremenil. Poznavanje posameznih verzij omogoča zanimivo analizo družbenega razvoja, ponazarja politične spremembe v 20. stoletju in nedvomno prispeva k obravnavanju mračnih delov kolonialne preteklosti. Med kritiki so se pogosto porajale primerjave z romanom Srce teme Josepha Conrada, vendar je bil Conrad v tistem času sam v Kongu in je torej lahko črpal iz ­lastne izkušnje.

Vprašanja Hergéjevih posegov v lastno delo še vedno mečejo senco na avtorja, ki se je tako rad zatekal v samocenzuro. Zvezek Tintin v Kongu,denimo, so založniki v petdesetih letih za nekaj časa kar sami umaknili s polic, v nekaterih državah so sledile prepovedi prodaje, drugod so se vrstili protesti različnih skupin – od jezikoslovcev do okoljevarstvenikov. Delo so kritizirali borci za človekove pravice, o njem so pisali teoretske razprave – tolikšne pozornosti je bil deležen malokateri avtor. Odnos do Tintina se je pogosto spreminjal in je tako kompleksen, kot je odnos do kolonializma ali diskriminacije. V današnji Demokratični republiki Kongo so afriški otroci, pri katerih je Tintin še posebej priljubljen, že zdavnaj sprejeli popravke, kot je tisti v prizoru, v katerem Tintin v izvirniku stoji pred razredom in učencem v šoli kaže na zemljevid, rekoč: Dragi prijatelji, danes vas bom učil o vaši domovini: Belgiji! in se v predelani verziji glasi: Kdo mi lahko pove, koliko je dva in dva?

Od veletrgovine s tekstilom do stripa

Za Bruselj so značilne številne preobrazbe, ki so v zgodaj industrializirani deželi z močno proizvodnjo jekla in ekspanzivni kolonialni sili prisotne tudi v arhitekturni podobi mesta, ki si ves čas poskuša nadeti značaj svetovljanske prestolnice. Po četrtih je mogoče naleteti na vse mogoče gradbene tokove in stile, med najznačilnejšimi je bruseljski art nouveau. Ko se je v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja v gradbeništvu razmahnila investitorska mrzlica, je razvojnim načrtovalcem v imenu napredka uspelo porušiti najzanimivejše objekte iz mestne preteklosti. Med njimi so bili tudi trgovski in industrijski objekti artnouveaujevskega arhitekta Victorja Horte. Tik pred propadom je bila tudi nekdanja veletrgovina s tekstilom, ki jo je leta 1902 pri arhitektu naročil trgovec Waucquez. Kulturna dediščina trgovske namembnosti je bila rešena na pobudo flamske in valonske skupnosti in tako je bilo v prenovljenih prostorih zgradbe s pročeljem iz belega kamna leta 1989 svečano odprto Belgijsko ­središče stripa.

Direktor muzeja Willem De Graeve je v pogovoru povedal, da je enega od vzrokov za velik razcvet področja pripisati Hergéjevemu uspehu, zaradi katerega so številni mladi segli po svinčniku in barvicah. Hergé je dal tudi pobudo za ustanovitev prvega oddelka stripa na Akademiji za likovno umetnost v Bruslju, danes pa je v Belgiji mogoče študirati vstrip že na šestih šolah, kjer se je razvilo mnogo stilov in smeri. De Graeve meni, da je bil za razvoj te umetnosti pomemben tudi kulturološki dejavnik, saj ima majhna Belgija kar tri uradne jezike, in ker je bila dežela v preteklosti pod oblastjo Špancev, Avstrijcev, Francozov in Nizozemcev, so se zaradi lažjega sporazumevanja zatekali h grafičnim oblikam komunikacije. Svoj vpliv na striparje naj bi imele tudi Brueglove slike in njihov narativni značaj s številnimi skritimi zgodbami, odgovor pa je po njegovem mogoče iskati tudi v Magrittovih konceptualnih ­sporočilih.

Direktor središča je povedal, da je na produkcijo vplivala tudi prepoved uvoza ameriških stripov na začetku nemške okupacije v drugi svetovni vojni. Časopisi so bili prisiljeni poiskati domače risarje, ki so v dolgih letih vojne dozoreli in postali zelo priljubljeni. Ameriški superjunaki so osvojili svet na drugačen način kot junaki belgijskega stripa, gotovo tudi zato, ker za njimi stojita ogromna filmska industrija in promocija, zato junaki Disneyjevega imperija še vedno krasijo skoraj vsako drugo peresnico. Za Američane je branje tega čtiva predvsem zabava, medtem ko so v Evropi stripi del kulture, kar se kaže tudi v posebno lepo opremljenih knjigah in višjih cenah. Tudi evropski junaki so lahko neustrašni, drzni in pustolovski, vendar so predvsem vsakdanji ljudje, so bolj človeški, niso superjunaki.

Francosko-belgijska stripovska šola je ostala najbolj uveljavljen pripovedni slog v Evropi, v Bruslju je več kot 30 specializiranih knjigarn s strokovnimi svetovalci, oddelki s stripi so tudi v običajnih knjigarnah vedno polni bralcev, prodajajo jih tudi v supermarketih. Založniške razmere bi lahko primerjali s stanjem na knjižnem trgu nasploh, kjer nekaj velikih založb obvladuje skoraj celoten trg. Ker pa je izdajanje stripov z digitalnimi tehnikami ustvarjanja in tiskanja postalo enostavnejše in cenejše, se je na trgu v zadnjih letih zgodila prava eksplozija. Lani je v Belgiji izšlo več kot 5000 naslovov, kar je skoraj nepregledna množica del, med katerimi so tudi samozaložniški projekti in fenzini manjših združenj. Poleg kakovosti se stripi vse bolj razlikujejo po žanru oziroma so namenjeni specifičnim skupinam ljudi, podobno kakor filmi. Bralcev ne manjka, njihova stremljenja in okusi pa se razvijajo skupaj s stripi.

Tintin, Gaston, Spiru, Lucky Luke, Smrkci in drugi junaki ostajajo del otroštev, murali z njihovimi podobami na bruseljskih fasadah so postali belgijski nacionalni simbol, nove tehnike in tehnologije pa neustavljivo spreminjajo vizualno dojemanje stripovske umetnosti.