Novo:
– Mortadelc pa File 1-8, integral, trda vezava, cena: 50 €
Super paradiž
Iztok Sitar 19.08.2015
Če ste zamudili letošnjo Parado ponosa v Ljubljani, nič ne de, v Škucu si lahko brezplačno vzamete strip Ralfa Koeniga Super paradiž, s katerim boste imeli svojo parado doma in vedno pri roki.
Jeseni 1978, po dveh letih izhajanja, je zagrebški tednik Polet (mimogrede, letos je newyorški Muzej moderne umetnosti, popularni MoMA, prva dva letnika uvrstil v stalno zbirko vzhodnoevropskih avantgardnih časopisov), glasilo Zveze socialistične mladine Hrvaške, v katerem so začeli svojo pot mladci iz legendarne stripovske skupine Novi kvadrat, prešel z roto tiska na ofset. Povečal je tudi obseg s štiriindvajsetih na razkošnih štirideset strani in se namesto mladinske problematike posvetil resnim družbenim temam z analitičnimi članki in obsežnimi intervjuji, precej več prostora pa je odmeril tudi popularni kulturi, predvsem rocku, filmu in – stripu. Slednjemu je urednik namenil kar četrtino lista, od katerega so večino poleg novokvadratovcev (ki so v časopisu sodelovali že od samega začetka) zavzeli takratni evropski bestselerji, kandidovsko erotična parodija Paulette (ki se, kot so ponosno poudarili v uvodniku, bere enako kot Polet) Georgesa Picharda, črnovalovska kriminalka Alack Sinner Carlosa Sampaya in Joséja Muñoza ter kratki satirični družbenokritični stripi Jean-Marca Reiserja. Po dveh mesecih se je pretenciozno zamišljen projekt finančno sesul in Polet se je skesano vrnil k mladinski problematiki v običajnem roto tisku in skromnejšem obsegu, in jasno, zaradi pomanjkanja prostora so najprej vrgli ven stripe. Vse razen Reiserja. Njegove črnohumorne miniature, v katerih je brez dlake na jeziku, neredko z vulgarnimi izrazi s področja spolnosti, ki jih je podkrepil še z nazornim risarskim prikazom, seciral in razgaljal odnose med spoloma, so se bralcem tako priljubile, da so postale svojevrsten zaščitni znak časopisa.
Jean-Marc Reiser (1941–1983) je leta 1960 kot devetnajstletni mulc s prijatelji, kolegi in somišljeniki Françoisem Cavannom, Georgetom Bernierjem in Fredom Othonom v Parizu ustanovil levičarski satirični list s stripi in karikaturami, Hara-kiri, journal bête et méchant. List je brez rešpekta napadal desničarski nacionalizem, rasizem in (takrat aktualni) kolonializem, malomeščansko zaplankanost, gospodarsko in politično korupcijo ter cerkvene institucije in vero samo. Vedno je hodil po robu med duhovito politično satiro in neokusnim žaljenjem, ki ga je, jasno, tudi nemalokrat prestopil. Zato je bil, tako kot naša Mladina v osemdesetih letih, večkrat zaplenjen, leta 1970 pa so ga zaradi ne ravno tankočutnega poročanja o smrti narodnega heroja in bivšega predsednika Francije, avtoritativnega generala Charlesa de Gaulla, dokončno prepovedali. Uredništvo Hara-kirija je odgovorilo v svojem značilnem slogu, ustanovilo je nov časopis, ki so ga uradno poimenovali Charlie (Hebdo), po znamenitem Schulzovem risanem junaku Charlieju Brownu, čeprav so vsi vedeli, da je bil z ljubkovalnim Charliejem mišljen neki drugi, pravkar preminuli junak.
Med najbolj drznimi, ali kot bi rekli danes, politično nekorektnimi karikaturami in stripi, je bil s svojim neposrednim skicoznim slogom ter z ekstremnim prikazovanjem različnih spolnih ekscesov, polnih gnusa, umazanije in sluza, s katerimi je še potenciral patriarhalne odnose in družbeno neenakost, prav mladi Reiser. Njegov kontroverzen, a sproščen in svež pristop je v hipu dobil na kupe oboževalcev, hkrati pa je tudi neposredno vplival na celo vrsto danes priznanih striparjev, med najbolj znanimi so v Franciji denimo Edika, Wolinski, Vuillemin ali Claire Bretecher. V Jugoslaviji ga je malodane kopiral Srečko Puntarić, na Hrvaškem mu je idejno blizu Dubravko Mataković, pri nas pa najdemo njegov vpliv v nekaterih ekspresivnih Lavričevih karikaturah, in celo v Nemčiji, ki ni bila nikoli ravno bogve kakšna stripovska velesila, je svetovno slavo po Reiserjevem zgledu dosegel – Ralf Koenig.
Skoraj sočasno z rojstvom Hara-kirija v Franciji, vendar iz povsem drugačnih razlogov in z drugačnimi nameni, se je namreč v Nemčiji rodil Ralf Koenig (1960). Otroštvo in mladost je preživel v letih seksualne revolucije, svobodne ljubezni, študentskih demonstracij in protestnih shodov proti vietnamski vojni, kapitalizmu ter etabliranim družbenim in cerkvenim normam nasploh, zato verjetno ni naključje, da je bil že v svojih prvih stripih, ki jih je objavil pri zgodnjih osemnajstih letih v undergroundovskem Zomixu in gejevskem Rosa Fliederju, politično angažiran. Takrat se je namreč kot homoseksualec tudi javno »avtiral«, kar se je seveda poznalo tudi pri njegovih stripih, saj so z redkimi izjemami skorajda vsi tako ali drugače posvečeni gejevski problematiki, ki jo je, jasno, tudi najbolje poznal. Navkljub dokaj diletantski risbi (Koenig je bil namreč samouk in se je šele pozneje vpisal na likovno akademijo) so njegove humoristične miniature, v katerih je satirično orisoval tako homofobno družbo kot gejevski aktivizem, doživele topel sprejem med homoseksualnimi bralci. Zato se je odločil poskusiti srečo tudi v mainstreamovskem tisku.
Kot je v takih primerih že navada, so njegove risarske umotvore povsod zavračali, dokler jih ni opazil urednik založbe Rowohlt, ki so se mu zdeli zabavni tudi za širši krog občinstva. Koenigu je naročil strip o homoseksualcih, ki pa naj bi nagovarjal tudi (ali predvsem) strejt publiko. Tu se konča zgodovina in začne legenda, rodil se je Der bewegte mann (1987), živahni tip, kot je naslovnega junaka posrečeno prevedla Anja Golob v nedavnem Mladininem intervjuju z avtorjem, duhovit strip o mladem Nemcu Axlu, ki po ponesrečenem poskusu samomora (pustila ga je namreč punca Dora) išče svoje mesto pod soncem in ga najde v podobi inteligentnega in simpatičnega geja Walda, s katerim odkriva do zdaj neznani svet queerovskih zabav in nočnih klubov, pa tudi povsem vsakdanje življenje tipičnega homoseksualca. Topla in zabavna, čeprav mestoma tudi precej cinična pripoved o netipičnem prijateljstvu dveh mož je navdušila nemško stripobralstvo (po stripu so leta 1994 posneli tudi film) in Koeniga izstrelila v orbito popularnosti. Zato mu ni preostalo drugega, kot da je naslednje leto narisal nadaljevanje, Pretty Baby, s katerim je razpletel ljubezenski trikotnik (medtem se je Dora namreč vrnila k Axelu), poln intrig in ljubosumja, pa tudi strasti in erotike, v hollywoodsko srečen konec, s čimer si je tako med gejevsko kot strejt publiko pridobil še več oboževalcev in malodane kultni status.
S tem so se mu na široko odprla vrata v različne domače in tuje časopise, tako da ni čudno, da je objavljal stripe celo v konservativnem časniku FAZ, za katerega sicer ni risal gejevske pornografije; to bi bil za tradicionalistične družinske očete pač prevelik udarec. Šel je še korak dlje in strastno zagrizel v Adamovo rajsko jabolko in svetopisemsko Genezo s Prototipom (2008, pri nas je izšel lani pri založbi Vigevageknjige), v katerem nam z nesramno lahkoto ponuja svoje videnje stvarjenja sveta, podkrepljenega s citati Sokrata, Platona, Newtona, Darwina, Kanta in drugih filozofskih in naravoslovnih mislecev, začinjenega s klasično stilizirano risbo, v katero mu sem ter tja uspe pretihotapiti celo kakšen nabrekel penis. Navkljub vsesplošnemu zgražanju Fazovih bolj ali manj bogaboječih bralcev in kupov protestnih pisem pa je bila uredniku Koenigova adaptacija všeč, tako da je pozneje narisal še dva dela, Arhetip (2009) in Antitip (2010); s tem je zaključil biblično trilogijo in se spet posvetil svoji priljubljeni gejevski problematiki.
Eden od junakov, ki se dokaj pogosto pojavlja v njegovih stripih (do zdaj je izdal kakih 40 naslovov), je med ostalimi tudi deklarirani in ponosni gej Paul, ki si želi samo tri stvari na svetu: seks, seks in seks. In večino časa namenja temu, da ga, jasno, tudi dobi. Nikakor pa mu niso všeč kar vsi moški povprek; biti morajo mišičasti, s čvrstimi zadnjicami ter kosmatimi prsmi in, jasno, velikimi tiči. In slednjih v Super paradižu, ki ga je letos izdala založba Škuc, res ne manjka, poleg ostalih, malce manj reprezentativnih primerkov, ki pa vseeno poskrbijo za to, da je v stripu dovolj sperme in golih riti. Seveda pa je to samo okvir slike, v kateri nam Koenig na sicer grob in neposreden način, prav po reiserjevsko, prikaže utrip gejevskega lajfa, ki se mora poleg povsem vsakdanjih problemov spopasti tudi s pojavom aidsa in vprašanji varnega seksa. Dialogi so zelo tekoči in sproščeni, mestoma celo vulgarni, v pogovornem slengovskem jeziku, polnem pedrov in kurcev, ki izvrstno dopolnjujejo samo risbo, s katero sicer ne dosega svojega vzornika, je pa razvil značilen in povsem prepoznaven slog. In če bi Polet še izhajal, bi zdaj zagotovo objavljal Koenigove stripe.
