Bosanske basni
Hommage Jugoslaviji
Najprej je bila Beseda. Potem je bila Bosna. Najprej je bil Ivo Štandeker (1961–1992), ki je leta 1987 prišel na Mladino in začel pisati o stripu. Osnoval je rubriko XX. stoletje, s katero je postavil nove temelje slovenski stripovski kritiki, ki je bila vse od Vidmarjevih kultnih esejev v Magni Purgi in Tribuni samo bleda senca same sebe, v resnici pa zrcalni odsev slovenskega stripa tistega časa. Z njo je po dolgem in počez prekrižaril fiktivni stripovski svet in hkrati na straneh Mladine z Novim slovenskim stripom ustvaril realnega, osvobojenega vseh predsodkov proti politiki, seksu in cerkvi, takega, ki se ni več zatekal k domišljijskim temam in junakom, ampak je naturalistično odslikaval surovo družbeno stvarnost, katere glavni junaki smo bili mi sami. Potem ga je prešinilo: »Zakaj za vraga naj pišem o stripu, če v Sloveniji ni stripa?« Zbral je par avtorjev in Beseda je meso postala. Po njegovi ideji je nastala zdaj že legendarna Diareja takrat anonimnega Tomaža Lavriča (1964), danes prvega moža slovenskega stripa, ki v dveh ali treh sličicah (brez odvečnega balasta interiera in eksteriera, samo z glavnim junakom) čiste linije komentira politične anomalije bivše države in je svojevrstna kronika jugoslovanske krize in razpada države, ki nam vsekakor podaja veliko bolj avtentičen pogled na polpreteklo zgodovino kot vsi šolski učbeniki skupaj.
Ko se začela vojna v Jugoslaviji, je Ivo nehal pisati o stripu, ga je pa začel zato dobesedno živeti, bil je kot stripovski junak iz akcijskega trilerja, ki je vedno tam, kjer je najhuje – ko se je končala desetdnevna vojna v Sloveniji, je odšel v napadeni Vukovar, preživel je obstreljevanje Dubrovnika, in ko se je začelo obleganje Sarajeva, je bil, jasno, tam. »Rad imam mesta, ne pa tudi tistih, ki jih uničujejo,« je zapisal v zadnjem poročilu iz bosanske prestolnice, preden ga je junija 1992 ubila sovražnikova granata. Postal je nesmrtna legenda kot stripovski junaki, o katerih je pisal.
Pet let pozneje pa je tudi dejansko postal glavni junak Lavričevega kratkega stripa Muha, v katerem na luciden način izvemo, koliko so bili vredni mirovni sporazumi, ki so jih med vojno skorajda vsakodnevno podpisovali Srbi. Novinarja Ivo in Ervin (Hladnik Milharčič) brez bencina obtičita na kolovozu sredi neke bosanske gmajne, po katerem se ravno takrat s podpisovanja premirja vrača srbska delegacija v spremstvu modrih čelad. Vodja skupine, precej zamaščen politik, ki se je po mirovnem sporazumu verjetno obilno mastil z odojkom, gre veliko potrebo opraviti kar za bližnje drevo. Ker pri sebi nima toaletnega papirja (kdo bi mislil na take banalnosti, ko gre za prihodnost države), iz aktovke potegne šop papirjev. Po opravljenem ritualu se politična delegacija odpelje naprej, Ivo pa, sklonjen nad kupčkom zmečkanega smrdečega papirja, ki ga obletavajo muhe, stoično vpraša Ervina: »Te zanima, kaj se je zgodilo z zgodovinskim mirovnim sporazumom?«
Bosanske basni, kot je naslov cikla devetih zgodb, iz katerega je tudi pričujoča o muhah, so posvečene Ivu Štandekerju, hkrati pa so tudi Lavričev hommage Jugoslaviji (»To je bila moja država, moja generacija in vojna v moji bližini«, je rekel v nekem intervjuju) in ostra obsodba krvave bratomorne morije, v kateri ni zmagovalca, ampak so vsi poraženci. V nasprotju s Spiegelmanovim biografskim stripom Maus, ki osvetljuje problematiko holokavsta z živalskimi liki v podobi miši kot Judov, mačk kot Nemcev in prašičev kot Poljakov, je Lavričeva živalska farma samo pretveza, skozi katero nam prikaže človeška čustva in emocije malih ljudi v vrtincu strasti in okrutnega boja za preživetje. Omnibus čustev ponazarjajo živali, ki so hkrati naslovi posameznih zgodb: Riba (šovinizem), Kača (manipulacija), Muha (laž), Ptica (žrtvovanje), Pes (retardiranost), Mula (prijateljstvo), Svinja (zasvojenost), Mačka (nemoč) in na koncu Miš v podobi Disneyjeve Miki Miške, naslikane na repu bojnega lovca, ki na začetku stripa vzleti z letalonosilke na Jadranu in predstavlja ignoranco ameriške in zahodnoevropske skupnosti do bosanske vojne, do katere ima pilot dotičnega letala povsem brezbrižen odnos, saj nam na koncu stripa v slogu Remarqua sporoča, da ni na Balkanu nič novega. Vsaka zgodba nam na svoj način predstavi različne protagoniste Basni, od beguncev do mudžahedinov, tako da spremljamo bosansko vojno skozi devet različnih zornih kotov. Stripi so tudi različno dolgi, od kratkih črtic, kot je Ptica, svojevrstna adaptacija Boccaccieve Novele o sokolu iz Dekamerona, do bolj kompleksnih daljših pripovedi, kot sta Pes in Mula (v knjigi je sicer uporabljena srbohrvaška beseda Mazga, kar je tudi vzdevek glavnega junaka). Slednja je še posebno zanimiva v luči aktualnega naraščanja islamskega ekstremizma, saj nam podaja eno od mogočih razlag, kako lahko povsem običajen človek postane islamski skrajnež.
Likovno so Basni vrhunec Lavričevega stripovskega ustvarjanja, čeprav je pri tako vsestranskem risarju, ki z neznosno lahkoto menja povsem različne risarske stile, od realizma do stilizacije, težko govoriti o vrhuncih, saj so vsi njegovi stripi izjemno dobro narisani. V Basnih se je še najbolj približal realizmu z manjšimi stilizacijami posameznih protagonistov, ki nam v dinamično kadriranem stripu v kontrastnem črn- belem slogu naturalistično prikažejo vso bedo vojne. Zlasti so fascinantni nočni prizori, ki s poigravanjem svetlobe in sence še potencirajo že tako mračno vzdušje in kafkovsko atmosfero, s katero nakazujejo brezizhodnost položaja. Lavričeva specialnost so tudi raznovrstni koti kamere in menjavanje perspektiv, ki nam ob menjavanju različnih planov postreže s pravo filmsko montažo. Dotična montaža cele strani z velikimi slikami, ki niso utesnjene in prenatrpane, kot pri nekaterih poznejših stripih (denimo zgodbi o Jezusu, ki smo jo pred kratkim lahko brali v Mladini, prav tako pa bi jo mirne duše lahko tudi v Družini), je nasploh razkošna, kot tudi sama kompozicija slike in umestitev figur v prostor. Sočni in jedrnati dialogi v različnih srbohrvaških dialektih (v stripu namreč vsi protagonisti govorijo v svojem lastnem jeziku) nam še bolj približajo samo dogajanje in usode ljudi ter dajo stripu še dodatno avtentičnost.
Bosanske basni so Lavriču široko odprla vrata na Zahod, odlična risba in scenarij ter aktualna in angažirana tema (Bosna je bila takrat »in«) sta navdušila pregovorno izbirčne Francoze, tako da je že leta 1999, dve leti po prvi slovenski izdaji, album izšel pri ugledni grenobelski založbi Glenat in spotoma mimogrede pobral še nekaj eminentnih nagrad (med drugimi Grand Prix v Švici in srebrnega leva v Belgiji) ter se kot edini slovenski strip znašel v kontroverzni angleški antologiji Paula Gravetta 1001 comics you must read before you die. Preveden je bil še v italijanščino in španščino, leta 2006 pa je v originalu izšel tudi na Hrvaškem in v državah bivše Jugoslavije sprožil burne odzive; predvsem v srbskih, deloma pa tudi v hrvaških domoljubnih krogih, so ga označili kot politično nekorekten propagandni pamflet, čeprav so Bosanske basni verjetno najbolj objektiven strip o balkanski vojni.
Po sedemnajstih letih od prve izdaje smo lani tudi pri nas končno (!) dobili dopolnjen ponatis, v prvi namreč ni bilo zgodbe Mula, ki jo je Lavrič dorisal naknadno za francosko tržišče, saj se je galskim petelinom zdel izvirni album nekoliko pretanek (standardna norma za celovečerec je sicer 46 strani, zbirke kratkih zgodb pa naj bi bile malce obsežnejše). S tem je ubil dve muhi na en mah, knjiga je tako postala debelejša, hkrati pa smo dobili eno najintrigantnejših zgodb v zbirki. In, ne nazadnje, enega najboljših slovenskih stripov nasploh. »Zdaj mi ni več treba pisati o stripu,« bi rekel Ivo, »zdaj imamo strip!«
Pogledi, let. 6, št. 4, 25. februar 2015