Toni Mrlak

SLOVENIJA

Brigadir Tone Krkovič: ministrica Katičeva bo za svojo laž nosila posledice!

Brigadir Tone Krkovič: ministrica Katičeva bo za svojo laž nosila posledice!

Foto: Bobo

Ministrica je na spominski slovesnosti v spomin na pilota JLA Tonija Mrlaka, ki so ga v času vojne nad Ljubljano sestrelile slovenske obrambne sile , dejala, da je bila sestrelitev krivična. To je v nasprotju s sklepom sodišča, ki je poudarilo, da je bila sestrelitev helikopterja agresorske vojske legalna in legitimna.

V sobotnem Dnevniku na TV Slovenija so objavili prispevek o spominski slovesnosti ob obeležju v Rožni dolini v Ljubljani, kjer so slovenske obrambne sile 27. junija 1991 sestrelile helikopter jugovojske.

Dogodek se je zgodil ob začetku vojne za Slovenijo, žrtvi sestrelitve helikopterja pa sta bila pilot Toni Mrlak in drugi pripadnik JLA Bojanče Sibinovski. Vdova po Mrlaku, Emilija Mrlak, je pred dvema letoma zoper brigadirja Toneta Krkoviča, ki je ukazal sestrelitev helikopterja, na okrožno sodišče v Ljubljani vložila zahtevo za preiskavo zaradi dveh kaznivih dejanj umora.

Toda sodišče je njeno zahtevo zavrnilo. Iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi preiskave je bistvena ugotovitev sodišča, da je bil sestreljeni helikopter, ki ga je nad strogim centrom Ljubljane pilotiral Slovenec Mrlak, helikopter agresorske JLA. Prav tako iz sklepa izhaja, da je bila vojaška operacija sestrelitve popolnoma legalno in legitimno dejanje v času spopadov. Slovenske obrambne sile so imele za nalogo varovati državni vrh in nemudoma ukrepati zoper vsako preletavanje sovražnih letal ali helikopterjev nad centrom Ljubljane. Krkovič je izvršil to povelje.

Kljub prej zapisanemu je bila na sobotni spominski slovesnosti v spomin na Mrlaka prisotna celo častna garda Slovenske vojske, prav tako ministrica za obrambo Andreja Katič. Slednja je zlorabila svojo funkcijo z besedami, da gre za počastitev in da je bil helikopter z Mrlakom sestreljen krivično.

S tem je pljunila v obraz vsem svojcem tistih padlih za Slovenijo, ki so dejansko padli na strani slovenske TO in naše policije. Lahko rečemo, da je bila sestrelitev tragedija za njega in njegovo družino, nikakor pa ni šlo za krivično ravnanje slovenskih sil, pač pa za povsem legitimno in legalno. Po besedah Krkoviča je ministričina izjava zlonamerna laž, za katero bo morala nositi posledice.

Toni Mrlak

Katič: “Dovolj je bilo mačehovskega odnosa do Tonija Mrlaka”

Slovesnost v spomin na v helikopterju JLA umrlega Tonija Mrlaka
16. junij 2018 ob 16:21
Ljubljana – MMC RTV SLO, STA

V spomin na pilota Tonija Mrlaka, ki so ga med osamosvojitveno vojno 27. junija 1991 v helikopterju JLA sestrelili nad Rožno dolino, so priredili slovesnost. Ob spominskem obeležju je spregovorila ministrica Andreja Katič.

Ministrica Andreja Katič, ki opravlja tekoče posle, je v uvodu pozdravila svojce Tonija Mrlaka in veterane vojne za Slovenijo. Kot je dejala, je bila samostojna in suverena Slovenija skupni cilj državljank in državljanov, kar smo enotno izkazali na plebiscitu leta 1990. Za skupni cilj so si prizadevali vsi in celotno državno vodstvo, poenotile so se politične stranke.

Spomnila je, da so pripadniki slovenske teritorialne obrambe (TO) in slovenske milice plebiscitarno odločitev zavarovali z orožjem, pogumom in požrtvovalnostjo, pri čemer so bile med pripadniki TO-ja, policije, civilistov in tujih državljanov tudi žrtve. Poudarila je, da njihova življenja niso ugasnila zaman, saj so del temelja slovenske države in z njo naše svobode ter demokracije.

Poskušal je prestopiti v TO
Življenje za Slovenijo je dal tudi pilot Mrlak, je dejala Katičeva. V času sestrelitve je imel status aktivne vojaške osebe v Jugoslovanski armadi, a je bilo v postopkih ugotovljeno, da je nesporno izrazil željo po prestopu v TO. Zato je Mrlak dobil status padlega pripadnika teritorialne obrambe, njegova žena Emilija pa status svojca žrtve vojne za Slovenijo 1991, je pojasnila ministrica.

Kot je dejala, je Mrlak 27. junija 1991 najverjetneje zaslutil priložnost, da s helikopterjem prebegne na stran TO. Izrazila je obžalovanje, da je nepotrebna smrt zavednega Slovenca postala del političnega obračunavanja in sprenevedanja. Kot popolnoma nesprejemljivo je navedla zlorabljanje tragičnega dogodka za prisvajanje zaslug za uspešno ubranitev osamosvojitve Slovenije.

“Dovolj je sprenevedanja”
“Prav je, da to povem, saj je bilo dovolj sprenevedanja in mačehovskega odnosa do Tonija Mrlaka in njegove družine. Po 27 letih se kot ministrica za obrambo počutim dolžno, da se poklonim Toniju Mrlaku in da se opravičim družini za žrtev, ki so jo dali za Slovenijo,” so besede osrednje govornice zapisali na spletni strani ministrstva.

Po besedah Katičeve “so ohranitev in nadgradnja pravic, vzpostavljena celovita medsebojna strpnost in ničelna toleranca do sovražnega govora zahtevni izzivi današnjega časa”. Obsodila je vsak poskus potvarjanja zgodovinskih dejstev in hkrati poudarila problematično brezbrižnost državljanov.

Slovesnost in pohod od Osnovne šole Vič do spominskega obeležja v Rožni dolini so pripravili Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo Ljubljana, Policijsko veteransko društvo Sever Ljubljana in Mestna občina Ljubljana.

G. K., Foto: BoBo


Toni Mrlak je 27. junija 1991 najverjetneje zaslutil priložnost, da s helikopterjem prebegne na stran TO-ja, je dejala Andreja Katič. Foto: BoBo


Andreja Katič je izrazila obžalovanje, da je nepotrebna smrt zavednega Slovenca postala del političnega obračunavanja in sprenevedanja. Zlorabljanje tragičnega dogodka za prisvajanje zaslug za uspešno ubranitev osamosvojitve Slovenije, je po njenih besedah popolnoma nesprejemljivo. Foto: BoBo


Katičeva je obsodila vsak poskus potvarjanja zgodovinskih dejstev in hkrati poudarila problematično brezbrižnost državljanov. Foto: BoBo

Vir: http://www.rtvslo.si/slovenija/katic-dovolj-je-bilo-macehovskega-odnosa-do-tonija-mrlaka/458211

Tudi na: https://4d.rtvslo.si/arhiv/prvi-dnevnik/174546082


Strip je naprodaj v Strip.art.nici Buch

Ivo Štandeker

Pred 26 leti je bil v Sarajevu ubit novinar revije Mladina Ivo Štandeker. V Pesnici so njegov spomin počastili s spominsko ploščo.
.
Objavljeno 16. junij 2018 06.00

Spomin na novinarja, zapisan v granit

Pred 26 leti je bil v Sarajevu ubit novinar revije Mladina Ivo Štandeker. V Pesnici so njegov spomin počastili s spominsko ploščo.

Spomin na novinarja, zapisan v granit

Tomaž Lavrič je Iva Štandekerja upodobil v stripu Bosanske basni.

Ime in priimek sta zdaj vklesana v kamen, črke so zlate, spominska plošča je postavljena v krajevni skupnosti Pesnica, ob odkritju spominske plošče je bila slovesnost. Ivo Štandeker. »Novinar, fotograf in vojni poročevalec v vojni za neodvisnost Slovenije, Hrvaške ter Bosne in Hercegovine.« Leta 1992, na današnji dan, je na Iva Štandekerja v sarajevskem predmestju Dobrinja streljal tank. Bil je hudo ranjen, domačini iz obkoljene Dobrinje so storili vse, da bi ga spravili do bolnišnice, ceste so bile blokirane, vojna je bila umazana. Ivo je umrl.

Ko se je začelo obstreljevanje Sarajeva, je Ivo Štandeker razumel, kam ga kliče poklic. Šel je v oblegano mesto.

Ivo Štandeker, letnik 1961, je bil najbolj nadarjen časopisni človek svoje generacije. Ni bil samo novinar, ker ni razmišljal le o besedilu. Razmišljal je o paketu, ki bo prišel do bralke, bralca. Razmišljal je o slikah in črkah, zgodbi in podobah. Ker sam ni bil dober risar, a je imel slike rad, saj je od malih nog oboževal stripe, je na uredništvu tednika Mladina zbral ekipo mladih risarjev, stripovskih avtorjev. Če se je strip v teh krajih začel z Mikijem Mustrom in nadaljeval s Kostjo Gatnikom, je tretjo etapo stripovskega življenja pognal Ivo Štandeker. Na časopisnih straneh je našel prostor za Tomaža Lavriča, Zorana Smiljanića, Gorazda Vahna in številne druge ilustratorje, stripovske avtorje. Ni bil urednik, a je urejal. Ni bil mentor, a je avtorjem pomagal. Ni bil lovec na talente, ker so ga ti poiskali sami.

Ko je pisal, ni bil hiter. Uro pogovora je precedil v nekaj stavkov. Ivo je destiliral resnični svet. Temu destilatu je dodal ilustracije, ki so jih naredili njegovi stripovski prijatelji. Ali pa fotografije. Potem je nastala izostrena slika sveta. Ko je v roke dobil fotografije vojne za osamosvojitev, je razumel, kako jih zložiti v knjigo. Potem je nastala izostrena slika dogodka.

Ivo je bil zafrkant. Tako kot je imel nos za talente, je imel nos za politike. Bral je ljudi. In četudi ga je Metallica osebno zanimala bolj od politike, je vedel, kam politike odnaša. Iz tistih, ki so si to zaslužili, se je v časopisu bridko norčeval. Kakšnih posebnih razlik med starimi in novimi političnimi silami ni delal. Tisti od starih, iz katerih se je norčeval, so bili vredni posmeha. Tisti od novih, iz katerih se je norčeval, so bili vredni posmeha, le da je Ivo to razumel nekaj mesecev, nekaj let hitreje.

Od starega režima se je poslovil s kratkimi zapisi o udbaških likvidatorjih. Ni se ukvarjal z abstraktno kritiko udbe. Akcijo udbaškega likvidatorja Vinka Sindičića je popisal skoraj v realnem času, v času, ko je bila udba še resna institucija.

Ko ni bral ljudi in stripov, je bral knjige. Ko knjig ni bral, jih je prevajal. V letih, ko so se njegovi vrstniki ukvarjali s študijem, je sam prevajal. Težke spise. Hegla, recimo. Freuda in Habermasa. Ko si je NSK-jev hišni filozof Peter Mlakar zaželel, da bi na Dunaju njegov govor zvenel avtentično nemško, ga je prevedel Štendi. Ker je udba sredi noči Mlakarju iz poštnega nabiralnika nemški prevod in slovenski original ukradla, je Ivo iz glave reproduciral cel Mlakarjev govor. In ga ponovno zapisal. Štendija so zanimale nemogoče reči. Recimo prevod Mozartovih pisem. Ko je Mozart pisal pisma, je bil zafrkant. Prevedel ga je lahko le zafrkant. Imel je psa. Runo je bil najbolj prijazen nemški ovčar v mestu.

Ko se je v Sloveniji začela vojna, je bil Ivo v krajih, v katerih je odraščal, med Šentiljem in Pesnico. Vojna okrog Šentilja je bila grda, ni šlo za male praske. Ko se je začela vojna na Hrvaškem, je bil med Slavonijo in Dubrovnikom. Ko je Hrvaška zaradi napada JLA trpela, ni bil brezbrižen. Nikdar ni bil brezbrižen.

Ko se je začelo obstreljevanje Sarajeva, je razumel, kam ga kliče poklic. Šel je v oblegano mesto. Črne, srednje dolge lase je imel spete čop, ki je kot majhna palma stal na vrhu glave. Nosil je bel zaščitni jopič, ki naj bi ga varoval, če bi streljali nanj. Predmestje Dobrinja je bilo leta 1984 zgrajeno kot olimpijska vas za sarajevske olimpijske igre. Osem let pozneje je obkoljeno olimpijsko vas zasul ogenj. »Rad imam mesta in sovražim, če jih kdo napada,« piše na spominski plošči v Dobrinji. Stavek je v zadnji reportaži zapisal Ivo. Ploščo je postavil veleposlanik Tadej Labernik. Zraven je lipa. Zdaj je spominska plošča tudi v Pesnici. Rad je imel mesta. In tudi Pesnico je imel rad.

Vir: http://www.delo.si/sobotna-priloga/spomin-na-novinarja-zapisan-v-granit-60492.html