Novo:

Andrej Rozman Roza, Ciril Horjak: Passion de Pressheren

Knjiga je ena od žepnic, ki so po ceni treh evrov izšle v ljubljanskem letu Svetovne prestolnice knjige. Je pa med njimi edina z izrazitim didaktičnim potencialom, takšnim, da si ob njej upamo staviti, da šoloobvezne mularije ne bi več stiskalo v trebuhu pred poukom književnosti, če bi postala uradni učni pripomoček za obdobje romantike na Slovenskem. Naučili bi se vsaj toliko kot zdaj, kar ni mnogo, še pomembneje pa – naučenega ne bi pozabili. Recimo tega, zakaj je Prešeren največji slovenski pesnik. Ker ima največji spomenik, seveda.

Ker ni je čez zgodovinsko resnico in resnobo, kadar jo avtorji bodrega črnila in vedrega peresa postavijo pred nas v rimani in ilustrirano iluminirani preobleki ter poleg natrosijo drobtinic iz historiata in žlahtnega rumenila, da bi pohujšalo še najbolj pobožnega med literarnimi zgodovinarji. Kot recimo, kaj je v resnici hotel povedali Koseski z besedo potažva in kdo mu jo je v pesem podtaknil, kakšen je bil Čopov duhovni agens ob vrnitvi v provinco in kaj se je nato v resnici zgodilo, kakšna je resnična vloga Prešernovih žensk: matere, krčmaric, sploh pa “kelnarce Zalke na Karlovšk cest pr Dolenc”, in seveda – kaj je z obupom, ki vliva upanje v slovensko poezijo. Vse je v drobni knjižici, ki si jo lahko pritisnete tudi na čelo in preskusite zgodovinsko akupresuro. Poučili se boste tudi o pomenu Jakoba Zupana (koga?) za slovensko književnost. Tako je menil Čop: “Nad tem, kr tle pišejo, sm tko zlo obupan, / de mi je še najbl zanimiv Jakob Zupan, / od kirga poezija nima drugih kvalitet / razen te, da je na srečo ni mogoče razumet.” Ne nazadnje, knjižica je veselo oznanilo za sodobnega mladega poeta, temačnega od glave do pet, da ne pozabi, kako posmrtna slava še preži na vse nerazumljene, zaradi svojega stanu zaničevane in družbeno-sistemsko nepodprte. Če bo sreča mila in zgodovinski trenutek pravi – tudi spomenik.

Mojca Pišek – Dnevnik

Format: 160×118 mm , broširano, črnobel tisk, 108 strani

Cena: 3 eur