Ona je Lubna. Drobna razvajena pubertetnica prikupnega deškega obraza in deških prsi. Ali kot je napisal Ivan Tavčar v Cvetju v jeseni: pol devica, pol otrok, najlepša stvaritev na zemlji. Nov tip otroške junakinje, ki se obnaša kot odrasla oseba. Seksa, žurira in se drogira. Objekt moškega poželenja in velika Ranxova ljubezen.

On je Ranxerox. Robot nadčloveških moči in človeškega obraza, ki ga je trojica študentov bioelektronike frankensteinovsko sestavila iz delov fotokopirnih strojev in podarila Lubni za dvanajsti rojstni dan. Njegovi elektronski možgani poleg osnovnih čutil zaznavajo tri vrste čustev: ljubezen, sovraštvo in ravnodušnost. In jasno, noro je zaljubljen v Lubno.

Naredil, kar si drugi niso upali

Rim, 1977. V italijanski prestolnici, zaznamovani z napadi Rdečih brigad, fašističnim nasiljem, socialnimi nemiri in študentskimi demonstracijami, se je v globokem podzemlju rimskih katakomb ob težkih porodnih krčih v začetku poletja rodil (ne)zaželeni otrok italijanskega undergrounda Cannibale.

Pojavil se je kot stripovski hommage istoimenski dadaistični reviji režiserja Francisa Picabia iz dvajsetih let, katere veliki oboževalec je bil tudi stripar Stefano Tamburini (1955–1986), eden od ustanoviteljev novega magazina in avtor Ranxeroxa, objavljenega v tretji številki junija 1978. Cannibale je po devetih številkah in dveh letih zaradi finančnih težav prenehal izhajati, zato je Tamburini s somišljeniki ustanovil novo levičarsko revijo, ki pa ni bila namenjena samo stripu, ampak tudi glasbi in popularni kulturi na splošno, poleg tega so pisali še o politiki, prostituciji, mamilih in – aidsu. Kljub vsemu se je v zgodovino zapisala ravno s stripom, kajti futuristični robot je pod novim imenom in z novim risarjem, Taninom Liberatorejem (1953), obrnil novo stran v italijanskem stripu.

Nekoč je stripar in sodelavec Cannibala Andrea Pazienza pripeljal v takratno uredništvo sošolca z likovne akademije Tanina Liberatoreja, in ko je Tamburini (ki se je samokritično zavedal svojega skromnega likovnega dosega) videl njegove barvne ilustracije in stripe, je bil nad njimi tako navdušen, da je Ranxeroxa prepustil njemu, sam pa je ostal »zgolj« scenarist. Liberatorejev slikarski slog v najboljši tradiciji angleške donlawrencovske, francoske bilalovske in ameriške corbenovske šole je bil kot nalašč za naturalističen prikaz Tamburinijevega surovega sveta v bližnji prihodnosti, v katerem je nasilje edini način v boju za obstanek in vsakodnevni odmerek mamila. Ena od najbolj brutalnih scen v stripu, v katerem sicer kar mrgoli nasilnih prizorov, od lomljenja vratu dilerskemu slikarju do masakra na vlaku, v katerem Ranxerox dobesedno raztrga skupino fašistov, katerih deli telesa so razmetani po celotnem kupeju, je kontroverzni prizor v restavraciji. Ranx sedi za mizo, ko pristopi k njemu ubogo romsko dekletce in mu ponudi rože. Čustveni robot jo besno prime za roko in jo – ob glasnem odobravanju drugih gostov v lokalu – popolnoma izmaliči. S tem prizorom je Tamburini nazorno prikazal stanje duha družbe v prihodnosti, v kateri lahko nadležnega beračka, prodajalko cvetja ali uličnega svirača preprosto eliminiramo iz svojega življenja. »Sicer pa,« je pikro pripomnil Liberatore, ko so ga vprašali, ali je bil ta prizor v stripu res potreben »to bi danes storil vsak Italijan, če bi lahko.« Ranxerox je naredil samo to, kar so si vsi na tihem želeli, vendar si niso upali narediti.

Aktualen še bolj kot v času nastanka

Strip je postal uspešnica v Evropi, zato ni čudno, da ga je objavil tudi ameriški Heavy Metal, kjer pa je doživel precej različen sprejem, od navdušenja do zgražanja (čeprav je treba priznati, da je bilo zadnjega, vsaj po pismih bralcev, precej več). Stripu ni pomagalo niti to, da je bila zgodba nekoliko cenzurirana, saj so bili z dorisanimi odejami prekriti vsi penisi v erekciji, ki jih pri Ranxu ni bilo ravno malo, kar italijanskih (in sploh evropskih) bralcev, vajenih mnogo hujših stvari, od levičarskih do desničarskih skrajnežev, pač ni motilo, za puritansko Ameriko, kjer je bil sporen že malo bolj strasten francoski poljub, pa je bilo to vsekakor preveč.

Ranxerox je bil v Ameriki objavljen leta 1983, tri leta kasneje pa je Tamburini umrl zaradi prevelikega odmerka heroina. Živel je kakor narkomanski junaki v njegovih stripih. In umrl ravno tako. Leta 1988, v katerem se Ranxerox dogaja (zasnoval ga je namreč leta 1978 in ga postavil deset let v prihodnost), ni nikoli dočakal. Po Tamburinijevi smrti je Liberatore po scenarijih Jean-Luca Fromentala in Alana Chabata narisal še dve zgodbi, s katerima je sklenil tretji album ter se dokončno poslovil od brutalnega robota in se posvetil svoji prvi ljubezni, ilustraciji.

Pri nas smo lahko Ranxa brali v začetku devetdesetih let, ko je država že pokala po šivih, v sijajno koncipiranem in tehnično dovršenem zagrebškem Comiconu (ki ga lahko po kakovosti tiska, papirja in izbora stripov primerjamo s Spunkom in barvnim Strip Artom), kar je bil hkrati labodji spev bogatega jugoslovanskega stripovskega založništva. Seveda je bila objavljena necenzurirana različica kot povsod drugod po Evropi (razen v Nemčiji, kjer so uredniški dušebrižniki v skrbi za nedolžne otroke vse erekcije nevešče prekrili kar s črnimi kvadrati, fašistična brutalnost pa jih ni prav nič motila), sicer pa smo imeli takrat precej resnejše probleme od golih teles in spolnih aktov. In niti fiktivno nasilje v stripu ni bilo nič v primerjavi z resničnim, ki je sledilo v bratomorni vojni.

Danes je strip še bolj aktualen kot ob svojem nastanku. Po padcu berlinskega zidu in komunizma se je v Evropi razrasel nacionalizem, kar je bilo še posebno vidno ob nedavni begunski krizi, ko so nekatere vlade in domoljubne organizacije z bodečo žico in demonstracijami preprečevale vstop sirskim in drugim beguncem v boljše življenje, s čimer so jim tako rekoč zdrobili upanje kot Ranxerox ročico male Rominje. Tamburini je imel prav.

Vir: http://www.pogledi.si/druzba/lepotica-zver-nasega-casa