Aljana


Bo vlada v najnovejšem protikoronskem paketu poskrbela tudi za tiste, ki jim je policijska ura onemogočila – sicer neformalno – nočno delo in jih s tem pahnila na sam rob lakote…?!?

Izar Lunaček – Sveto & smešno

V blatu sveta ali v višavah onkraj vsega?

Stripar Izar Lunaček se je v novem projektu lotil ilustrirane interpretacije svoje filozofske teze o komičnem v religiji. Njegov humoren stripovski esej Sveto & smešno je izšel pri založbi ZRC in zavodu Stripolis.

Maja Šučur


»Vedno se mi je zdel izziv filozofijo razlagati na čim bolj preprost način, ker se je v zadnjem času zelo oddaljila od ljudi,« pojasnjuje slikar, stripar in filozof Izar Lunaček. (Foto: Jaka Gasar)

»Smešno za nas tiči v blatu sveta, kjer se da vse pretipati, medtem ko naj bi sveto lebdelo nekje v višavah onkraj dosega,« pravi v uvodu stripa Sveto & smešnoIzar Lunaček, ki se je po študiju slikarstva in filozofije uveljavil predvsem kot avtor stripovskih albumov, soiniciator ljubljanskega festivala stripa Tinta in lastnik striparne Stripolis. Ker je knjižno izdajo njegovega doktorata o komičnem v religiji – vse od poganstva v antiki prek srednjeveškega karnevala do sodobnega kapitalizma – veselo sprejela predvsem filozofska srenja, se je odločil, da bo dramatično dvojico za vse preostale smrtnike s smislom za humor predstavil še v stripu.

Dve plati istega kovanca

»Vedno se mi je zdel izziv filozofijo razlagati na čim bolj preprost način, ker se je v zadnjem času zelo oddaljila od ljudi,« pojasnjuje Lunaček, ki je v prevajanju zapletenih idej v na videz protislovne, a intuitivne ilustracije že precej izurjen. Še posebej, ker je prepričan, da sta sveto in smešno le dve plati istega kovanca. Ko se je loteval raziskovanja starih poganskih folklornih tradicij in verskih zgodb, je v njih vselej našel veliko komičnega. »Ko si prestavljamo resno in smešno ali posvetno in sakralno, ju prav prek vpliva religije vedno dojemamo kot nasprotna pojma. A sam sem bil vedno ljubitelj smešnih zadev, denimo Monty Pythona, in nikoli nisem razumel, kaj naj bi bilo na njem banalnega,« dodaja.

Da gre za ploden odnos, je ugotovil že ruski filozof in teoretik Mihail Bahtin, ko je pisal o karnevalu. Ta je na neki način eksplicitno komičen verski obred, pravi stripar, ki se sklicuje še na filozofe, kot sta Henri Bergson in Sigmund Freud, ki sta se eksplicitno posvečala fenomenu smešnega. Na Freudovem kavču se ne izogne niti groznemu, navsezadnje se sveto pogosto povezuje tudi s sveto grozo in strahospoštovanjem, česar pri smešnem praviloma ni. A zgodovina priča, da je na obeh polih mogoče opaziti podobne sladkokisle motive: so deli telesa, ki hodijo po svetu sami, res zgolj grozljivi? »Po Freudovi interpretaciji gre tako pri smešnem kot pri grozljivem za vrnitev potlačenih vsebin, le da v primeru komičnega v njih uživamo, v primeru groze pa nas nadjaz kaznuje, ker jih gledamo.«
.

Je denar smešen?

Kaj pa užitkarsko seganje po denarju? Če hočeš biti danes radikalen, moraš nasprotovati kapitalu in tržni logiki, celo po nekdanjem konservativnem mišljenju je navsezadnje denar tisti, ki vse umaže in pokvari. »Tradicionalne družbe denarju niso zaupale, saj so delovale na ekonomiji darovanja; če si namesto menjave z dobrinami celo ustvarjal presežek, je bilo to sumljivo, sleparsko in domala komično. V Evropi so bili nekaj časa lahko bankirji in posojevalci denarja zgolj iz družbe izključeni Judi. Danes stvari v zvezi z denarjem hitro nehajo biti smešne.«

Žmohtno cmokajoči namigi

Teorije svetega in smešnega ter teze o karnevalskih obredih in vlogi sleparja Lunaček ritmično uravnotežuje z mitskimi pripovedmi in pravljicami, njegova gosta pripoved pa je ujeta v kvadratni format, likovno plat zanj že precej tipično ob beli zaznamujejo predvsem modra, rdeča in rumena barva. »Poskusil sem izpeljati metaforiko, da so bog in nebeški principi vedno beli in imajo rumene sence, modra je malo bolj zemeljska, z rdečo pa sem hotel sekati v to dualnost. Rdeča je trenutek, ko torej nekaj poči, se poveže, zaiskri.«

Strip je napisan v povsem pogovornem jeziku, sega v (pop)kulturno zakladnico, denimo k izsekom iz Kekčeve pesmi. »Urednik Aleš Pogačnik me je krotil, da sem vzdrževal kratke stavke in nisem zajadral v strokovne izraze. Si pa ves čas prizadevam za ta izraz, ki zelo niha med konkretnostjo pogovornega in žmohtno cmokajočega, a ves čas sugerira tudi precej kompleksne abstraktne vsebine. Ker cela pripoved plava v zelo megalomanski tezi, je najbrž vsaj malo pomirjujoče, če se v nekem trenutku srečaš še z besedami iz Smrkcev,« se smeji.

Vir: https://www.dnevnik.si/1042942765/kultura/knjiga/v-blatu-sveta-ali-v-visavah-onkraj-vsega