Globoke misli

Sandi Buh: Strip ni za bedake

.
Pogovor s Sandijem Buhom, stripovskim založnikom in navdušencem
4. december 2015 ob 08:47,
zadnji poseg: 4. december 2015 ob 10:04
Ljubljana – MMC RTV SLO

Časi, ko so mulci nabijali žogo na dvorišču ali pozno v noč prebirali stripe o Zagorju, Blacku, Alanu Fordu in tako naprej, so zagotovo mimo. Žogo in stripe je zamenjal računalnik. In računalniške igrice.

Ker končno, zakaj bi brcal žogo s fantom iz sosednjega bloka, če lahko brcaš z Messijem pa z Ibrahimovićem. Pa čeprav zgolj virtualno. Toda bralci stripov še vedno obstajajo. Med njimi pa so nekateri pravi navdušenci. In za te je pred nekaj leti svoja vrata odprla Strip.art.nica. Prva trgovina, specializirana za stripe v Sloveniji. Toda Strip.art.nica ni zgolj trgovina, je zbirališče tistih, ki strip mislijo, ki o stripu sanjajo … Pri njem se zadržujejo, se pogovarjajo in zanimajo za vse, kar je povezano s stripom. Nekateri želijo objaviti svoj prvi strip, drugi bi radi prišli do kakšnega redkega, že davno pozabljenega primerka. In gospod, ki jim lahko uresniči sanje, želje, je Sandi Buh. Lastnik Strip.art.nice, stripovski založnik in navdušenec.

Ali so stripi pri nas blago, ki gre tako rekoč za med?
Kot nekdo, ki prodaja stripe, lahko odgovorim takole: prodaja je dobra otrokom do 12. leta, potem nam zaradi premajhne izbire zbežijo na računalnik.

Kako tukajšnje okolje dojema in sprejema strip?
Presenetljivo dobro, čeprav večino stripov beremo v tujih jezikih.

Tomaž Lavrič je bil, denimo, med nominiranci za nagrado Prešernovega sklada, toda podelili mu je niso. Kaj nam to lahko pove?
Da so strokovne žirije sestavljene iz strokovnjakov, ki si nagrade podeljujejo med seboj, navadni smrtniki pa za večino nagrajencev še nikoli nismo slišali, ker so njihova dela razumljiva in všečna samo njim samim. Sicer pa bo Tomaž Lavrič še večkrat nominiran za eno izmed Prešernovih nagrad in slej ko prej jih bo s svojo kakovostjo prisilil, da mu jo dajo. Če ne prej pa takrat, ko bom jaz v strokovni komisiji.

Pa vendar ste odprli trgovino s stripi v okolju, ki ni naklonjeno deveti umetnosti. Zakaj? Imate morda samomorilska nagnjenja?
Vsekakor! Utopil se bom obešen v avtomobilski nesreči. Navodila za to spektakularno smrt pa dobite v Franquinovih Črnih mislih.

Mnogo otrok se prvič sreča s stripom, še preden zna brati. Zakaj?
Ker ima strip čarobno moč sporazumevanja tudi brez znanja branja.

Kdaj ste se vi prvič srečali s stripom?
Pri petih letih s prvo številko Crtanih romanov.

Kaj vas pa danes najbolj navdušuje?
Lepa ženska ob intimni večerji. In potem še tisto, kar sledi pozneje.

Se stripovske šole med sabo razlikujejo? Mislim, francosko-belgijska kot tista najbolj znana, od italijanske ali exjugo?
Odgovorim lahko tudi takole: kakor klasika in rock, čeprav se igra z istimi inštrumenti.

Kaj pa domača ponudba? Vem, da sodelujete z večino slovenskih avtorjev, pa vseeno; bi koga še posebej izpostavili?
Prva liga so Miki Muster, Kostja Gatnik, Tomaž Lavrič, Zoran Smiljanić in Bernard Kolle, kar nekaj pa se jih trudi, da bi iz druge lige prešli v prvo, in kar dobro jim gre.

Moji prvi spomini na stripe segajo v čase Zagorja in Bleka, potem na Alana Forda. Sem pripadnik generacije, rojene sredi šestdesetih. Kaj so moji in vaši vrstniki takrat brali drugje po svetu in kaj pri nas?
Kakovostnih stripov v Jugoslaviji nikoli ni manjkalo. Spomnimo se samo na Panoramo, Stripoteko, Zenit, Zvitorepca, Strip Art, Cak, Spunk

Zakaj je Alan Ford tako zelo sedel na dušo povprečnemu prebivalcu nekdanje Jugoslavije? Kaj nam je sporočal?
Ker se je norčeval iz obljubljene dežele Amerike, ker nam je že takrat povedal, da tudi tam ni vse idealno, zdaj pa mi živimo to življenje. Predvsem naši politiki so ga zelo pazljivo prebirali, najbolj se jih je prijelo “kradi revnim in dajaj bogatim“.

Sam sem se iz stripov, recimo, naučil srbohrvaško. Torej časa z branjem in listanjem stripov nisem metal proč, pa čeprav mi je mama to vseskozi očitala. Kako je s tem? Kaj se iz stripov lahko naučimo?
Branje stripov je način življenja. V njih najdemo vse: zgodovino, humor, žalost, napoved prihodnosti … V nasprotju s starim prepričanjem, da je strip za nepismene, danes velja naslednje: strip ni za bedake. Z njim si širimo obzorje in posladkamo dan.

Ljubitelji stripa so tako rekoč posebna kasta ljudi. Za kakšne ljudi to gre?
Ne znam povedati. Mogoče je še najbližji odgovor ta, da so to zvedavi ljudje odprtega duha.

So med njimi bolj zastopani moški ali ženske?
Moški, vendar berejo tudi ženske.

Po kakšnih stripih v glavnem posegajo ženske?
Po romantičnih grozljivkah, kot je Dylan Dog, na limanice pa jih lovim z Mustrom in Gemmo Bovery.

Vemo, da je Francija meka stripa. Kakšno pa je stanje na našem območju, v državah nekdanje Jugoslavije, v naši okolici?
V Franciji dnevno izide približno petindvajset knjig stripa, Hrvati in Srbi imajo trenutno fantastično produkcijo, mi pa … recimo simpatično. Recimo, da je francoska tedenska produkcija podobna naši letni.

Nekoč ste dejali, da sodelujete z založniki in stripotržci v celi regiji, toda najtežje je delati s Slovenci. Zakaj?
Zato, ker so mi firme, katerih lastniki so v raznih strokovnih komisijah, upravnih odborih …, dolžne denar. S tem, ko sem to povedal, si bom zaprl vrata do subvencij in nagrad, ki pa jih tako in tako tudi do zdaj nisem dobival. Naj kot zanimivost povem naslednje: v 11. knjigi Mikija Mustra je objavljena njegova kompletna bibliografija. Noben slovenski umetnik nima česa takega, pa tega nihče ni opazil. Potem mi pa pravijo, kako razne strokovne komisije pazljivo spremljajo vso produkcijo. Ja, pa ja!

Kje se oskrbujete s stripi, ki jih prodajate?
Poudarek je na nekdanji Jugi, po naročilu pa z vsega sveta.

Kako priti do informacij o novih stripih?
Najpreprosteje tako, da obiščete našo spletno stran.

Lahko v Strip.art.nici tudi naročamo stripe, ki jih nimate na polici? Kako to deluje?
Seveda. Je pa res, da imam najraje, da pokličete, se pogovoriva o zadevi in potem mi pošljete povpraševanje na elektronski naslov.

Strip.art.nica je neke vrste svetišče za vse tiste, ki imajo radi stripe. Žal je edina pri nas. Pa vseeno; zahajajo v vašo trgovino ljudje morda tudi samo brati, listati stripe, se družiti in razpravljati o stripih?
Popravek! Sta še dve manjši trgovini, ena v Celju in druga v Ljubljani. Sicer pa, ja. Pridejo na debato, vendar moram odkrito priznati, da je včasih moteče že leta iz dneva v dan poslušati isto zgodbo. Ampak dobro, saj sem verjetno jaz isti.

Obstajajo slabe in dobre knjige, slabi in dobri filmi, obstajajo pa tudi slabi in dobri stripi. O slabih ne bova izgubljala besed. Zanimajo naju dobri stripi. Kaj je dober strip? Kdaj lahko rečemo, tale strip je pa res dober?
Sto ljudi, sto okusov. Naučil sem se, da nič več ne kritiziram, ker se dogaja, da je pa nekomu drugemu to super všeč. Pa nekajkrat sem že tudi izpadel teliček, ker nisem imel pojma o stvari. Velja pa med stripovskimi pacienti: dobra risba + dober scenarij = orgazem.

Tadej Čater


Sandi Buh, lastnik Strip.art.nice, prve slovenske trgovine, specializirane za stripe, stripovski založnik in navdušenec.
Foto: Anže Buh


V prvo ligo slovenskih striparjev Buh uvršča Mikija Mustra, Kostjo Gatnika, Tomaža Lavriča, Zorana Smiljanića in Bernarda Kolla.
Foto: Anže Buh

false
Ženske posegajo predvsem po romantičnih grozljivkah, kot je Dylan Dog, Buh pa jih lovi še z Mustrom in Gemmo Bovery.
Foto: Anže Buh

false
Po retrospektivni razstavi Tomaža Lavriča v Moderni galeriji pred petimi leti so pred kratkim v Galeriji Cankarjevega doma odprli študijsko razstavo Čarobni svet stripa, ki temelji na Lavričevem bogatem risarskem opusu, pri katerem črpa iz različnih elementov vizualne kulture, od filma in slikarstva do risbe in videa. Ob razstavi je izšel tudi obsežen katalog. Foto: Anže Buh

false
Sandi Buh Foto: Anže Buh

false
Stripovske šole se med seboj razlikujejo “kakor klasika in rock, čeprav se igra z istimi inštrumenti.” Foto: Anže Buh

Branje stripov je način življenja. V njih najdemo vse: zgodovino, humor, žalost, napoved prihodnosti … V nasprotju s starim prepričanjem, da je strip za nepismene, danes velja naslednje: strip ni za bedake. Z njim si širimo obzorje in posladkamo dan.

.

Med stripovskimi pacienti velja: dobra risba + dober scenarij = orgazem.


Vir:
 http://www.rtvslo.si/kultura/knjige/pogovor-s-sandijem-buhom-stripovskim-zaloznikom-in-navdusencem/380278

Alma M. Karlin

Stripovski poklon izjemni svetovljanki Almi Karlin

.
Vse, kar ste želeli vedeti, pa si niste upali vprašati
3. december 2015 ob 16:20,
zadnji poseg: 3. december 2015 ob 16:44
Ljubljana – MMC RTV SLO

Ko je tiste davne sobote 14. januarja 1950 v hiši v Pečovniku pri Celju ugasnilo življenje Alme Karlin, to ni nikogar posebej prizadelo. Alma Karlin je umrla obubožana, bolna, zapuščena in zasmehovana.

Če ne bi bilo ob njej njene “sestre po duši”, življenjske prijateljice in sostanovalke Thee Schreiber Gammelin, bi umrla povsem sama. Pravzaprav tako, kot je živela. Sama. In kakor se v slovenščini naslavlja njena avtobiografija, njeni zapiski, ki jih je sicer sama naslovila Ein Mensch wird … aus Kidnheit und Jugend. Sama. In ravno na te zapiske, pa seveda tudi na njena druga besedila, se naslanja pripoved v stripu Alma M. Karlin, svetovljanka iz province, ki jo je pred kratkim izdal Stripburger.

Stripovsko pripoved je po besedilih glavne junakinje napisal in sestavil Marijan Pušavec, eden vodilnih poznavalcev njenega življenja in dela, narisal pa Jakob Klemenčič. Naključje? Niti ne! Poleg tega, da velja za izvrstnega poznavalca Alme M. Karlin, je Pušavec skozi stripovsko besedilo tukajšnjemu bralstvu približal (seveda skupaj z Zoranom Smiljaničem) zgodbo o Meksikajnarjih, ki so doživeli že svoje peto nadaljevanje, poleg tega pa je z Vittorijem de la Crocejem ustvaril tudi stripovski serial Hardfuckers 1-3. Klemenčič pa se je kot risar izkazal predvsem v stripovski mojstrovini Bratovščina sivega goloba, ki je pred sedmimi leti prav tako izšla pri Stripburgerju in velja za “nekaj med ilustriranim proznim delom in stripom”.

Tokrat sta Pušavec in Klemenčič združila moči in ustvarila strip o svetovljanki iz province, ki ga lahko beremo na tri načine: prvič, kot edukativno čtivo, iz katerega o Almi Karlin izvemo več kot iz katerega koli njenega dela, kajti gre za njeno biografijo, za popis njenega življenja od rojstva tam nekje na obrobju Avstrije, torej v Celju, leta 1889, pa do smrti leta 1950; drugič, kot priročnik za telebane o Almi Karlin; in tretjič, kot “vse, kar ste želeli vedeti, pa si niste upali vprašati o življenju in delu Alme Karlin”.

Kakšen človek moraš biti, da greš sam okrog sveta
To je morda še najbližje tistemu, kar si je želela tudi sama Alma. Namreč, ko je že opravila tisto devetletno potovanje, za katerega je sama sicer načrtovala od dve do tri leta (“Mislila sem postati Kolumb, pa sem kmalu ugotovila, da je bilo vse že odkrito.”) in na katerega se je odpravila popolnoma sama, brez denarja in s pisalnim strojem čez ramo, se vmes preživljala s poučevanjem jezikov in pisanjem potopisnih reportaž, se je odločila, da bo odgovore na vprašanja, ki so ji jih po vrnitvi domov vedno znova postavljali, kar zapisala. “Mojim Celjanom sem sporočila, da sem se vrnila domov. Vsak dan med tednom sem za dve uri odprla vrata svojega doma in sprejemala obiske ter govorila, govorila, govorila … in odgovarjala na mnoga vprašanja. Obiskovalci si niso radovedno ogledovali predmetov, ampak mene, kakor da bi se hoteli prepričati, ali sem to res jaz … vse drugo jih ni kaj prida zanimalo.” Toda ker provincialnega občestva niso zanimali južnoameriški Indijanci, ne ljudožerci, ne poševnooki Japonci, pač pa predvsem to, kakšen človek moraš biti, da greš sam okrog sveta in si poleg tega še ženskega spola, je začela pisati svojo avtobiografijo, v kateri je obračunala s svojo preteklostjo. “Gre za sarkastično obračunavanje z družbo, z družino in predvsem materjo,” je ob izdaji njenih zapiskov napisala francoska pisateljica, eksistencialistična filozofinja, politična aktivistka in feministka Simone de Beauvoir.

Alma, kot se je videla sama
Strip je sestavljen iz štirih zaključenih poglavij: Cilli, London, Svet in Celje, v katerih sledimo življenju te nenavadne ženske od otroštva naprej skozi zdravstvene težave (rodila se je kot bolehen otrok, napol hroma, s poškodovanimi nogami, in nesimetrična, z napol priprtim levim očesom, tako da je zdravnik dejal, da bo otrok verjetno duševno prizadet), zgodnjo smrt očeta, sicer upokojenega majorja avstro-ogrske vojske, ki je imel ob njenem rojstvu že šestdeset let (“Kljub temu, da naju je z očetom ločevalo več kot pol stoletja, sva se odlično razumela. Imela sva enak temperament in enak okus. Izogibala sva se ljudem in iskala samotne poti, čeprav so zaradi tega trpele moje oblekice.”), in mučni odnos z materjo, učiteljico na celjski dekliški šoli (“Sprehodi z mamo pa so bili grozljivi. Dokler nisem bila dovolj dobro umita, očiščena, podučena in ustrahovana, in dokler niso bile rokavice nataknjene, je preteklo na potoke solz.”). Poleg tega pa je strip, ki je napisan v prvi osebi ednine in ga pripoveduje Alma, zvesto in iskreno pričevanje z njenega potovanja, dogodkov, ki so se ji na poti pripetili, v prvi osebi ednine podaja vzroke svojih hotenj in želja, povode za potovanja in dejanja, ki jih je ali storila ali so jo privedla tja, kjer je pač pristala, pa si morda tega niti ni želela, razloži, zakaj je z moškimi tako redko našla skupen jezik in stike, predstavi odnos s prijateljico in življenjsko sopotnico zadnjih šestnajst let, Theo Schreiber Gammelin, Nemko s Pomorjanskega, ki je po drugi svetovni vojni prejela tudi jugoslovansko državljanstvo, razlaga dejstva o težavah z nacisti in Kulturbundom v Celju med drugo svetovno vojno in potem, ko se je pridružila partizanom, tudi z njimi, zlasti s Francem Leskoškom – Luko …

Veliko ostaja zavitega v tančico
Veliko pa seveda tudi zamolči in pušča zavito v tančico skrivnosti: ali je v Peruju, kjer se je moškim mešalo in bledlo zaradi ženske, ki je zase sicer pravila, da ni čedna, poleg tega pa še ženske svetle polti, doživela posilstvo (“Nobeni ženski ne bi svetovala, da gre sama okrog sveta – svet je preveč neciviliziran.”)? Ali sta imeli s Theo zgolj prijateljski ali morda tudi lezbični odnos? In še je tega, kar ostaja zavito v skrivnost. Za kar pa je seveda precej kriva sama Thea, ki so jo po prevodu in izdaji Samotnega potovanja, njene prve izdane knjige v slovenščini, novinarji zasipali z vprašanji, sama pa je številna dejstva prikrojila in tako prispevala k nepotrebni mitologizaciji življenja in dela svoje prijateljice.

Stripovsko potovanje po življenju, kakršnega si je izbrala sama, torej življenju brez varnega objema moža, brez otrok, življenju, polnem samodiscipline, vztrajnosti, odrekanja, upornosti in striktne usmerjenosti k ciljem, ki si jih je zastavila (navsezadnje je bila, čeprav slovenskega rodu, vzgojena v nemškem duhu), nam torej predstavlja Almo takšno, kakršno se je sama videla. Intervencije Marijana Pušavca in Jakoba Klemenčiča to zgolj nadgrajujejo. Predvsem pa strip zapolnjuje vrzel v njenem opusu; je prva biografija o Almi Karlin. In hkrati stripovski poklon njenemu življenju in delu.

Tadej Čater

Marijan Pušavec in Jakob Klemenčič.
Strip sta v prostorih Strip.art.nice v Ljubljani predstavila avtorja Marijan Pušavec in Jakob Klemenčič. Foto: Tadej Čater

Alma Karlin
“Dolge ure sem se sprehajala po ulicah. Ko sem tako hodila, se mi je razkrila duša dežele. Ni bilo pomembno le videti, pomembno je bilo vzdušje.” Foto: Strip.art.nica Buch

Alma Karlin
Strip skozi Almino osebno pripoved poda vzroke svojih hotenj in želja, povode za potovanja in dejanja, ki jih je ali storila ali so jo privedla tja, kjer je pač pristala, pa si morda tega niti ni želela. Foto: Strip.art.nica Buch

Alma Karlin
V stripu sledimo življenju te nenavadne ženske od otroštva naprej skozi zdravstvene težave, zgodnjo smrt očeta in mučni odnos z materjo do njenih potovanj in dogodkov, ki jih je tam doživela. Foto: Strip.art.nica Buch

Alma Karlin
“A čim sem odkrila moč lastnih nog, sem vsakršno tujo pomoč odklanjala. ‘Alma sama,’ sem pojasnjevala, kakor hitro se je kakšna roka stegnila proti meni, in to veselje do samostojnega početja mi je ostalo.” Foto: Strip.art.nica Buch

Alma Karlin
“Do sedaj sem videla vojno iz sovražnikove dežele, iz nevtralne dežele, ki je bila do tujcev ali sovražna ali prijazna, iz zavezniške dežele, sedaj pa sem jo videla v svoji domovini, in več kot sem videla, bolj nepojmljivo se mi je zdelo, da se katerikoli narod pusti zvleči v takšno nesmiselno blaznost.” Foto: Strip.art.nica Buch

Alma Karlin
“Srečni ljudje, ki brez stremljenja k višjemu hodijo po svetu. V lupini svojega topega zadovoljstva in nevednosti živijo lagodno življenje živali. Ne poznajo trpljenja pesnika, raziskovalca ali misleca. Kaj je svet? Ljudje, ki nam zavidajo, nas napadajo, nas ne razumejo, ali pa nas spremljajo le od daleč. Za to žrtvujemo svojo mladost, zdravje in spokoj svoje duše …” Foto: Strip.art.nica Buch