Hinko Smrekar

Strip pri Hinku Smrekarju: Smrekar je kosmat, ni pa stripar

Hinka Smrekarja poznamo kot izjemnega ilustratorja in karikaturista. Satirično zašiljeno pero ga je popeljalo med največje kroniste njegovega časa, začel pa je tudi utirati pot slovenskemu stripu.


Precej prepričan sem, da bodo nove najdbe Smrekarjeve dediščine vsebovale religiozne podobe, stripa pa ne bo, pravi raziskovalec stripa in ilustrator Ciril Horjak. (Foto: Jaka Gasar)


Smrekarjev Ljubljanski telefon, objavljen v listu Ilustrirani Slovenec leta 1926


Hinko Smrekar, satirični časopis Kurent, 1918


Hinko Smrekar, Satire Gustava Strniše, 1938

Risarja, slikarja, grafika in ilustratorja Hinka Smrekarja (1883–1942) se zagotovo spomnijo vsaj vsi, ki so imeli v rokah Levstikovega Martina Krpana, prijatelja Ivana Cankarja je z dolgimi brki leta 1913 upodobil tudi v znani karikaturi, ilustriral je tudi več njegovih del. Ilustrator je izjemno veliko prispeval k slovenski satiri, v kateri z izvrstno risbo biča družbeni in politični vsakdanjik, in velja za enega največjih kronistov tedanjega časa. Toda ali je Smrekar tudi pionir slovenskega stripa?

Čudaški, jedek, oster

V Ljubljani rojeni Smrekar se je moral zaradi pomanjkanja sredstev odpovedati študiju medicine in se je leta 1901 vpisal na pravo v Innsbrucku, študij pa je nadaljeval na Dunaju, kjer naj bi en dan pred prvim državnim izpitom iz strahu prodal vse knjige in izkupiček zapil; ter se, že v zgodnjem šolanju je kazal nadarjenost za risanje, odločil, da življenje posveti umetnosti. Obiskal je več risarskih tečajev v tujini in se izobraževal – skupaj z Maksimom Gasparijem – v zasebnih slikarskih šolah, samostojno je pridobil ogromno znanja s področja humanistike; veljal je za poliglota.

Leta 1911 se je vrnil v Ljubljano in živel tu z materjo, že dobrih pet let prej pa je začel v ljubljanskem humorističnem listu Osaobjavljati satirične risbe. S karikaturami je sodeloval tudi v satirično-humorističnih časopisih Jež in Kurent, risal častne diplome, razglednice, reklame in plakate, ilustriral med drugim Ptičke brez gnezda Frana Milčinskega in Satire Gustava Strniše, pa več Andersenovih pravljic in knjig za otroke. Rad je upodabljal teme iz narodnih pripovedk, iskal je žanrske motive iz življenja preprostih ljudi, zlasti kmetov. Celo prve na Slovenskem izdane karte za tarok je opremil, a jih je policija leta 1916 zaradi panslavističnih tendenc prepovedala.

Da je bil virtuozen risar, z odličnim smislom za anatomijo in kompozicijo, a zaradi svojega temperamenta in umetnostnih pojmovanj tedanje dobe večkrat nepravilno vrednoten, je že pred desetletji opozoril likovni kritik Karel Dobida. Kot je zapisal, je Smrekar kot rojen humorist pretežni del svojega ustvarjanja posvetil karikaturi, satiri, pamfletu in dovtipu, ki pa ima resno ozadje in je izraz kritike, ki naj razgali bistvo vsakega pojava. »Včasih je ta satira fantastična, čudaška, vselej pa jedka in ostra, kdaj pa kdaj docela abstraktna, da prehaja v simboliko ali grotesknost. Groteska se mu skoraj vselej sprevrže v tragiko. Smeje se govoriti resnico, je bilo njegovo vodilo.« Stalo ga je več sporov z oblastmi; leta 1915 se je zaradi duševne bolezni uspešno izognil vojaški službi, a je leta preživel v psihiatrični bolnišnici, kot somišljenika OF ga je leta 1942 italijanska vojska brez sodnega postopka ustrelila v Gramozni jami.

Protostripovski jezik

Še pred tem je z ilustrirano brošuro Črnovojnik (1919), kjer hudomušno popisuje vojaške nezgode, utrl pot slovenskemu stripu. Da to sicer ni bil pravi slovenski strip, se je pa v njem prvič pojavil za strip tako značilen govorni oblaček, ki ga je nato spet uporabil šele Milko Bambič leta 1927 v Zamorčku Bu-ci-buju, sta si edina ilustratorja in raziskovalca stripa Iztok Sitar in Ciril Horjak.

Slednji je na nedavnem Stripolisovem predavanju opozoril na to, da utegne biti lov za prvim slovenskim stripom zapleten, po njegovem polnokrvno zaživi strip šele v Mustrovem Prelisičenem zvitorepcu (1952). A pomembne referenčne točke najdeva tudi že pri Smrekarju. »Navsezadnje je bolečino junaka, ki se zaletava v vrata, že v listu Osa po striparski logiki ponazoril s svečami in petrolejkami, danes pa bi tovrstno bliskanje označili z iskrami ali zvezdicami.« Več Smrekarjevih sekvenc prizorov in jukstapozicij, sopostavljenih ilustraciji govori v protostripovskem jeziku.

V seriji risb Zrcalo sveta si je tik pred drugo svetovno vojno denimo privoščil »kosmato objavo« gospodov, ki so imeli zaradi bolezenske okužbe otečene noge, ogromne penise in moda, v že omenjenem listu Kurent pa risbe splavljenih zarodkov, saj je bil splav pri prostitutkah med prvo vojno pogost. »Zanimala ga je erotika, čudno, okultno, diabolično. Rad je risal interierje javnih hiš, njegova Janko in Metka sta se med božanjem dobesedno izgubila drug v drugem,« je povedal Horjak. V Domžalskih klobasah, kjer se na kmeta onečedita debel far in Nemec, ki je želel kupiti kmetove klobase, »Smrekar celo prestopi mejo dobrega okusa, preveč se je potrudil, da bi bila to le mimobežna gostilniška domislica«.

Nove religiozne podobe

»Bil je izjemno inovativen ali pa je odlično opazoval in si izposojal od drugih, a vedno mu je enostavno uspelo,« pravi Horjak in opozarja na sekvenco Ljubljanski telefon v Ilustriranem Slovencu, ki nosi letnico 1926, torej pred Bambičevim Bu-ci-bujem. Telefonski naročnik se v njem zaman trudi, da bi priklical centralo in dobil zvezo, potem pa je prikazan kot nekdanji telefonski naročnik na oddelku za živčne bolezni ljubljanske bolnišnice, opisuje Horjak. »Tudi to sicer še ni strip, a nov je v njem gib vrtenja pri telefonu.«

Leta 2020 naj bi v Narodni galeriji postavili veliko razstavo Hinka Smrekarja in takrat se bodo zagotovo pojavila še nova dela zbiralcev, njegov opus naj bi namreč obsegal okoli 5000 del. »Precej prepričan sem, da bodo na ogled še neznane Smrekarjeve religiozne podobe, stripa pa ne bo.«

Vir: https://www.dnevnik.si/1042859540/kultura/vizualna-umetnost/strip-pri-hinku-smrekarju-smrekar-je-kosmat-ni-pa-stripar

Tomaž Lavrič

Mladinina naslovnica je hit na Madžarskem

Aktualna Mladininina naslovnica z Orbanom, Janšo, Grimsom in Zverom je na Madžarskem postala pravi hit, o njej namreč poročajo vsi največji (opozicijski) mediji, kot so 24.hu, hvg.hu, tednik Magyar Narancs in portal napi.hu

Naslovnica madžarskega portala Napi.hu
Naslovnica madžarskega portala Napi.hu
© Napi.hu

Zadnja številka Mladine močno odmeva v sosednji Madžarski. Na naslovnici, ki jo je ustvaril Tomaž Lavrič, najdemo madžarskega predsednika Viktorja Orbána in člane stranke SDS (Janeza Janšo, Branka Grimsa in Milana Zvera).

Hvg.hu v članku z naslovom »Orbán na slovenski naslovnici upodobljen kot nacist« piše o tem, da se je njihov predsednik znašel narisan in obkrožen z »lokalnimi voditelji ekstremne desnice« v Sloveniji, to so naslikani funkcionarji SDS, Branko Grims, Milan Zver in Janez Janša.

Madžarski mediji večinoma povzemajo pisanje Mladine o tem, da je Orban pometel z demokratičnimi institucijami na Madžarskem, medtem, ko ga je podpisala Evropska ljudska stranka (EPP), vključno z Angelo Merkel. Tednik Magyar Narancs opozarja še na karikirano slovensko zastavo v madžarskih barvah: »Madžarizacija slovenske zastave na karikaturi opozarja, da je resnična nevarnost za Slovenijo orbanizacija,« pišejo.

Naslovno temo iz aktualne Mladine Evropo damo, Orbána ne damo si lahko preberete na tej spletni povezavi, prisluhnete pa lahko tudi pogovoru na Radiu Mladina, v katerem novinar Borut Mekina pojasnjuje, zakaj je Janša raje žrtvoval Evropo kot Madžarsko.

Najnovejša naslovnica Mladine buri duhove na Madžarskem
Najnovejša naslovnica Mladine buri duhove na Madžarskem
© Tomaž Lavrič

Vir: https://www.mladina.si/190216/mladinina-naslovnica-je-hit-na-madzarskem?fbclid=IwAR0Jo3DMrJWlCzbMEE7yqmjfj8PIMIAy_hK3C7fYEn7CFDHPYiozew4UBlA