Mostiščarji – Nekoč in danes

23,00 

Ni na zalogi

Opis

Jernej Rovšek – Mostiščarji nekoč in danes

Mostiščarji so izviren slovenski satirični strip, ki za ozadje kritike takratnih družbenih razmer uporabi praprebivalce Ljubljanskega barja, ki so živeli pred približno 5000 leti v hišah na kolih, ko je bilo barje še jezero. Ta skok nazaj v zgodovino je avtorju omogočil več možnosti za satirično obdelavo vsakdanjih, družbenih in političnih stranpoti v prvi polovici osemdesetih let v Sloveniji. Kljub temu je strip presenetljivo aktualen tudi danes, saj so razmerja med vladarji in vladami ter zlorabe politike vedno aktualna, le ozadja se spreminjajo. Mostiščarji so izhajali v času stripovskega vakuuma med legendarno Gatnikovo Magna Purgo iz leta 1977 in zatišja pred viharjem, ki so ga v drugi polovici osemdesetih let povzročili Mladinini risarji na čelu z Lavričem.

Mostiščarji (1980 -1985) so v albumu objavljeni v izvirni obliki in na podlagi ohranjenih originalov. Na koncu je prvič objavljena daljša, vendar nedokončana zgodba o mostiščarjih, ki je nastala leta 1975 na podlagi stave med ljubljanskimi ljubitelji stripov.

Jernej Rovšek (1951) riše, tako kot večina striparjev, od zgodnjega otroštva, in to z levo roko. Ta ljubezen ga je pripeljala na Šolo za oblikovanje, ki jo je zaključil na oddelku za grafično oblikovanje leta 1969. Po spletu okoliščin ga je pot vodila na Pravno fakulteto v Ljubljani, ki jo je končal leta 1974. Od leta 1970 je objavljal karikature v TT (Tedenska tribuna), ITD, Pavlihi, Stopu in drugod, nekaj tudi po takratni Jugoslaviji. V Tribuni in v Mladini (1977) je objavil nekaj epizod eksperimentalnega stripa Luček (strip v stripu) z glavnim junakom, ki spominja na kasnejše mostiščarje. Po končani fakulteti se je zaposlil na takratni republiški skupščini in takrat so nastajali pričujoči Mostiščarji. Ko so se poslovili, se je od skupščine poslovil tudi avtor. Vrnil se je leta 1989 kot sekretar ustavne komisije. To je bil čas osamosvojitvenih ustavnih amandmajev in priprave nove ustave. Od leta 1990 do upokojitve pa je delal na področju človekovih pravic, najprej kot sekretar Sveta za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin in nato kot namestnik (1994 – 2016) vseh prvih štirih varuhov človekovih pravic.

Format A4, trde platnice, črnobeli tisk, 104 strani.