Razmere za vrnitev Alana Forda so idealne

Vir / Avtor:  Miha Štamcar

Alan Ford je bil heroj ali, bolje rečeno, antiheroj vaše mladosti, če se je ta dogajala v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Italijanski strip milanskih avtorjev, risarja Magnusa (Roberto Raviola, 1939–1996) in pisca Bunkerja (Luciano Secchi, 1939) je začel izhajati leta 1969, v rajnki skupni državi pa je izhajal od leta 1972, ko ga je začel prevajati hrvaški novinar in pisatelj Nenad Brixy (1924–1984). A prevajati ni prava beseda, boljše bi bilo reči, da je Brixy strip priredil in s tem dobil nekaj novega – vsebino, ki je razen v Italiji zares zaživela samo še pri nas. In to ni urbana legenda: vsi poskusi, da bi strip, ki je bil v Jugoslaviji kulten, prevedli v kateri koli drug jezik, so bili neuspešni. Nekaj številk Alana Forda je sicer izšlo v portugalščini in francoščini, toda v angleščino stripa, ki se dogaja v cvetličarni v New Yorku, kjer je sedež skupine tajnih agentov, sploh nikoli niso prevedli. Nikoli, čeprav so mnogi celo mislili, da je strip ameriški.


(Foto: Bojan Šverko/SOF)

Fenomen Alana Forda v nekdanji Jugoslaviji je v svoji knjigi poskušal razvozlati Lazar Džamić (1960), beograjski strokovnjak za sodobni marketing, novinar, kolumnist pri raznih beograjskih časopisih in bloger pri britanskem Guardianu pa tudi amaterski bobnar, ki že desetletje in pol živi v Londonu. Džamić deluje v Angliji kot kreativni direktor v agencijah, ki se ukvarjajo z digitalnim marketingom, ima bend, ki nastopa trikrat ali štirikrat na leto, in organizira manjši glasbeni festival, trenutno pa končuje tudi napol biografski roman o intelektualcu iz vzhodne Evrope, ki živi, kakopak, v Londonu. Džamića smo ujeli po predavanju o oglaševanju na portoroškem Sofu, kjer je govoril o prihodnosti digitalnega marketinga. Nas je seveda bolj zanimala njegova knjiga Cvječarnica u kuči cveča (Cvetličarna v hiši cvetja) s podnaslovom Kako smo sprejeli in živeli Alana Forda.

V vaši knjigi lahko preberemo, da ste poskušali govoriti z avtorjem Alana Forda, scenaristom Bunkerjem, a niste bili povsem uspešni…

Zelo težko ga je dobiti, poskušal sem na vse načine, toda Bunker ne daje intervjujev in se izogiba ljudem. Na koncu lahko rečem, da sem bil zelo zadovoljen, ko mi je vendarle odgovoril na mojo elektronsko pošto. Gre za izredno pomemben odgovor, ki sem ga v celoti objavil v knjigi. Bunker namreč v njem natančno razloži, da je Alana Forda zasnoval na podlagi italijanske commedie dell’arte, da so posamezni liki praktično preneseni štiristo let v prihodnost, v moderni New York. Ko sem začel raziskovati to obliko italijanske komedije, sem prepoznal praktično vse osebe iz stripa.

Pravijo, da je jugoslovanski prevod, ki je začel izhajati leta 1972, tri leta po italijanski premieri, nekaj posebnega. Prevajal je Hrvat Nenad Brixy, strip pa se bere kot nekakšna vsem razumljiva »jugoslovanščina«.

Naj takoj na začetku rečem, da imamo lingvistiko in politiko. Če se pogovarjaš z lingvisti, ti bodo rekli, da sta srbščina in hrvaščina isti jezik, ki imata nekaj dialektov, tri ali štiri… To pomeni, da se lahko jaz kot Srb pogovarjam s Hrvatom, pri čemer govoriva vsak svoj dialekt, pa se vseeno razumeva. Pustimo slovenščino, ki je drugačna. Ko govoriva o Alanu Fordu, lahko rečem, da je Brixy uporabil nekakšno posebno visoko hrvaščino, bolj ceremonialno, lahko bi rekel krleževsko. In ko se ta Brixyjeva visoka hrvaščina sreča z umazanim newyorškim predmestjem, dobimo izjemno podlago za farso. Ta visoka hrvaščina je bila očitno zelo berljiva za Hrvate, izkazalo pa se je, da je bila še bolj zanimiva za srbsko in bosansko občinstvo. Še ko smo bili mlajši, živel sem v Smederevu, se spomnim, da smo se norčevali iz takšnih visokih oblik hrvaščine in iz podobnih oblik nekakšne visoke beograjščine.

Ena od številnih teorij, zakaj je bil strip tako popularen prav v Jugoslaviji, govori o tem, da Brixy Alana Forda ni prevajal, ampak ga je prirejal in humor prilagodil bralcu na območju nekdanje države.

To v veliki meri drži. Gre za »transkreacijo«, Brixy se je držal osnovnih tematik, vendar jih je predelal v svojem jeziku.

In na vsem svetu ni bilo nikogar, ki bi to znal v francoščini ali angleščini?

Za zdaj še ne. Čeprav ne vidim v prihodnost, mislim, da za kaj takega ni veliko možnosti.

Ali to pomeni, da sta si načina, na katera so Italijani in Jugoslovani videli Združene države v sedemdesetih letih, pravzaprav zelo podobna?

Predvsem sta si, kot sem zapisal tudi v knjigi, izredno podobni naša in italijanska mentaliteta. Nadrealistična farsa je v teh prostorih nekaj zelo vsakdanjega, zato smo se lahko identificirali s tem stripom.

Ko govorimo o nadrealizmu in farsi: zdi se, da sta Magnus in Bunker vzela primer iz realnosti, kot so recimo umazane in prenapolnjene sobe v bolnišnicah, narisala pa sobo, v kateri je bilo v desetih posteljah sto bolnikov, od tega je bila polovica že mrtvih. Da bi poudarila neko zelo resno socialno temo, sta enostavno pretiravala do skrajnosti.

Alan Ford ima tri elemente: prvi element je nadrealizem, drugi element je farsa, tretji je satira. Stvari so med seboj povezane v nadrealistično satirično farso, ki se odlikuje s pretiravanjem, ki stvari pripelje do popolnega absurda. V Alanu Fordu ni nič enostavno, vse je pretirano.

Alan Ford je strip, ki je v Jugoslaviji kljub razmeroma trdemu socializmu, ki se je vrnil v začetku sedemdesetih let, izhajal brez posegov cenzure. Odgovor, zakaj je bilo to mogoče, je na videz jasen: po vsebini gre za ostro kritiko kapitalizma, avtorji so vedno na strani revnih in vedno se norčujejo iz bogatih, občasno najbogatejše kapitaliste rišejo kar v podobi prašičev…

Na površini je ta strip res kritika kapitalizma. V bistvu pa v sebi vsebuje še marsikaj. To je predvsem kritika vsakega propagandističnega sistema, kakršen je bil tudi jugoslovanski. Debeli šef iz Alana Forda je bil tak, kot je bil vsak šef v naši državi, Številka ena (»Broj jedan«) bi bil lahko vsak pripadnik tajne službe ali kar diktator, morda celo Tito. Črna knjižica, ki jo je imel vedno pri sebi, je simbol tajne službe, ki – kadar je treba – uporabi svoje podatke… Jugoslavija je bila država, kjer je bila velika razlika med tem, kaj je propaganda ponujala in kaj se je v državi res dogajalo. Ravno odnos med propagando in realnostjo je tisto, kar na zelo poseben način ponuja Alan Ford.

Pa vendar Alana Forda ni bilo v nobeni drugi vzhodnoevropski državi.

Drži, in strašno me zanima, kako bi bil videti Alan Ford v ruskem, romunskem ali bolgarskem prevodu. Imam občutek, da bi funkcioniral – v tistih časih seveda.

Morda je to še eden v vrsti dokazov, da Jugoslavija dejansko ni bila del vzhodne Evrope. Sprejemali smo mnoge vzore z zahoda in eden od njih je bil tudi tajni agent Alan Ford.

Se strinjam, bili smo nekje vmes. In tudi zato je bila ta napetost med prividom in realnostjo toliko večja. V Romuniji nihče ni imel nobenih iluzij. Ljudje so vedeli, kje so, in si niso komplicirali življenja. Pri nas je bilo drugače. Imeli smo občutek, da morda živimo v normalni državi, hkrati pa je bilo vsem jasno, da ne živimo v normalni državi. Vedeli smo, da lahko govorimo vse, pa vendar nismo smeli vsega reči. Vsi so dobivali nekakšne dodatke in trinajste plače, hkrati pa je bilo jasno, da tega denarja nimamo in da vse skupaj temelji na nekakšni državni ekonomiji, po kateri podjetja ne ustvarjajo dobička, ampak vse skupaj razporeja država.

Lahko rečeva, da vsaj v Sloveniji in v večjem delu nekdanje države zdaj vlada pravi, trdi kapitalizem, torej povsem drugačen družbeni sistem kot v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, hkrati pa sistem, ki ga v Alanu Fordu najbolj kritizirajo. Ne mislite, da je to morda lahko podlaga za renesanso tega stripa?

Vem, na kaj mislite – govorite o primitivnem kapitalizmu, kakršen zdaj vlada ne samo v nekdanji državi, ampak še marsikje v vzhodni Evropi. Se strinjam, pogoji za vrnitev Alana Forda so idealni, je pa dejstvo, da ima pravi Alan Ford samo petinsedemdeset nadaljevanj. Potem je risar Magnus odšel, novi risar pa je bil toliko slabši, da sem strip po desetih novih številkah celo sam prenehal brati.

Vir: http://www.dnevnik.si/magazin/aktualno/-razmere-za-vrnitev-alana-forda-so-idealne

Opomba Strip.art.nice Buch!

V članku so napake:
– prva št. Alan Forda je izšla leta 1970
– obstaja prevod v angleščino
– cenzura v Jugoslaviji je bila bogata, od praznih oblačkov, brisanja delov do rezanja celih slik, 8 števik v prvi seriji SSB ni izšlo, v ponatisih so popravljali tekst…