Sfarova pripoved o slikarju Juliusu Pinkasu – Pascinu (1885–1930) je prepojena s seksom, cigaretnim dimom in alkoholom. Pascin se namreč večino časa – z značilnim »kafkovskim« polcilindrom, pod katerim naj bi vedno nosil črnilnik in peresa – ležerno vlači po pariških bordelih in beznicah, ali pa v revni sobici – praviloma brez hlač – riše katero od ljubic.
Maša Ogrizek
Pod to izvrstno izrisano zgodbo, ki ujame migetavo bohemsko vzdušje pariškega Montmartra v začetku 20. stoletja, teče pripoved o paradoksni naravi želje, kompulzivnem ustvarjalnem gonu in antisemitizmu, vse skupaj pa uokvirja ojdipska drama.
Strip, ki je izvorno izšel v šestih knjigah, sestavlja več zgodb; v televizijskem žargonu bi lahko rekli, da gre za nanizanko. Pripoved se večinoma dogaja v Parizu, kjer je Pascin – bolgarski Jud z ameriškim državljanstvom – živel od leta 1905. Posamezne zgodbe, ki imajo različne tematske poudarke, tečejo linearno, le tu in tam asociativno odplavajo v otroštvo, vedno na en in isti (travmatičen) kraj – v bordel, kjer so se za vedno staknili transgresija očetove prepovedi, (seksualna) želja in ustvarjalni gon.
A ne gre le za to, da so bili njegovi modeli večinoma prostitutke in ljubice. Pascinu je bilo risanja in seksa nenehno obenem preveč in premalo. Vedno znova se je zatikal v ustvarjalne zastoje, saj se mu je zdelo, da ne napreduje več oziroma ga je ustvarjanje začelo dolgočasiti. A vendarle je kompulzivno risal, čeprav je hkrati zatrjeval, da je »risba zgolj komunikativni in tržni podaljšek intimnega občutja« in bi se risanju lahko odpovedal. Po drugi strani so mu ljubice očitale, da raje riše kot seksa, in sam jim je resignirano pritrjeval: »Ko jo narišem, mi punce ni treba nabrisat.«
Chagall kot umirjen družinski človek
Pascinu se na nočnih potikanjih in razpredanjih o umetnosti pogosto pridružijo slikarski kolegi – predvsem Chaïm Soutine in Marc Chagall, v »epizodnih vlogah« se pojavita tudi Oskar Kokoschka in Kiki. Sfar jih portretira neprizanesljivo, z ostrim psihoanalitskim uvidom in obilico humorja; razne (ne)znane biografske drobce vstavlja v bizarne, živahne, malodane filmske dogodivščine. Chagalla predstavi kot umirjenega družinskega moškega, ki »hodi zgodaj spat, ker sta oba z ženo bogaboječa«.
Kokoschka – ki naj bi po koncu viharnega razmerja ljubico Almo Mahler nadomestil z lutko v naravni velikosti – se v stripu pojavi kot gost v Pascinovem stanovanju, kjer paranoično pazi, da njegova Molčeča ženska ne bi bila ljubosumna. Kiki moški nimajo za umetnico, ampak za cipo, zaradi česar sklene, da so vsi moški – tudi umetniki – kreteni. Soutin pa Pascina zvleče v klavnico, da bi mu plačal vola, od koder za las pobegneta pred antisemitskim ruskim mesarjem.
Judovski slikarji in prepoved upodabljanja
Antisemitizem je sploh eden osrednjih podtonov stripa. Tako malemu Pascinu eden od gostov bordela zabrusi: »Židek je, ja /…/ Zavoham jih na kilometre.« To se v različnih variacijah kot refren vleče skozi ves strip. V povezavi z judovstvom Sfar odpira še eno zanimivo temo: umetniško ustvarjanje kot transgresijo prepovedi upodabljanja. Trije judovski slikarji – Chagall, Soutine in Pascin – tako nekega večera, zbrani na jam kipurju, razpredajo o svojih ustvarjalnih začetkih.
Chagall ni nikoli resno jemal verskih prepovedi in je začel risati že kot otrok, a se za to ni nihče zmenil – mama je z njegovimi poslikanimi platni ribala pod. Soutina so sinovi rabina, čigar portret je naredil, skoraj ubili, a je potem z odškodnino, ki jo je iztožila mati, odšel v Minsk na likovno akademijo. Pascinu se kot otroku risanje ni zdelo pomembno, saj si je želel le, da bi odšel v bordel.
Ojdipski boj z očetom
To mu je slednjič uspelo, ko je kot osemletni deček ukradel očetov denar iz sefa, za kar je oče obdolžil uslužbenca, ki je nato naredil samomor. S tem se je simbolna očetovska avtoriteta – in z njo povezana transgresija – zgostila v sinov odnos do denarja in seksa. Pascin je vse življenje bojeval (nezavedni) ojdipski boj z očetom prav na teh dveh frontah. Kar zadeva denar, je obrnil očetovo paradigmo, saj ga ni kopičil, ampak ga je pognal za pijačo in zabave ali pa razdal številnim znancem. Pri spolnosti je hotel prekositi očeta. Tako ni naključje, da se strip sklene s sliko zadovoljno zleknjenega golega Pascina in napisom »fukam bolje kot moj oče«.
S tem vseprisotnim, podtalnim rivalstvom z očetom je povezana tudi Pascinova popolna ravnodušnost do (slikarskega) uspeha; kot bi se vsa tekmovalnost iztrošila v razmerju z očetom. Ko se, denimo, Soutine in Antanas pomerita v slikarskem »dvoboju na soncu«, se Pascin drži ob strani in si cinično misli svoje. Tudi slikanje po naročilu za ameriške kupce mu je skrajno zoprno, saj se požvižga na njihovo mnenje. Ta samozadostnost je jedrnato zajeta v njegovi misli: »Treba si je nehati želeti, da bi vse po vrsti očaral.« Potem se zaveš, da je življenje neskončno dolgo, pravi Pascin.
Joann Sfar
Pascin
Založba Forum, zbirka Ambasada strip, prevajalka Maja Meh, Ljubljana 2013, 188 str., 15 evrov.
Joann Sfar (1971) je francoski stripovski avtor in filmski režiser. Velja za enega najbolj priznanih evropskih sodobnih stripovskih avtorjev. Slovenskim bralcem je znan predvsem po stripovski predelavi Saint-Exupéryjevega Malega princa; Pascin velja za njegovo najbolj osebno in najpomembnejše delo.