In memoriam: Max Modic!

.
V legendo je odjezdil novinar Mladine, publicist, poznavalec stripa, filmski in stripovski kritik, enigmatik, kolekcionar, producent in režiser trdoerotičnih filmov in še mnogo, mnogo tega … Predvsem pa neskončno ustvarjalen, zabaven in pogumen možakar, ki je znal uživati v življenju. Prijatelj. Naš človek. In eden zadnjih kavbojev starega kova.
.

Svetlana Makarovič in Max Modic po intervjuju leta 2011
Svetlana Makarovič in Max Modic po intervjuju leta 2011
© Borut Krajnc

Vedno se mi je zdelo malce trapasto, ko govorec ali pisec nekoga, ki je umrl, naslavlja s ti. Kaj zdaj, človek je umrl, kakšen smisel ima, da o njem govorimo, kot da je še vedno med nami? Zdelo se mi je umetno, patetično in del predstave, namenjene bolj živim kot pokojniku. Vse dokler tega nisem doživel na lastni koži. Ko izgubiš nekoga, ki ga imaš rad, je drugače. Merila se spremenijo, nič več te ne skrbi, kako boš izpadel. Pozabiš na predsodke in se oklepaš ostankov tistega, kar ti polzi med prsti. Naenkrat postane povsem normalno, če namesto »on« še kar uporabljaš besedo »ti«. Druga oseba ednine pomeni nepripravljenost, da čez noč odpišeš nekoga, ki je bil še včeraj tu, del tvojega življenja. Ponuja ščepec tolažbe, ki lajša bolečino. In ustvarja blagodejno, čeprav kratkotrajno iluzijo, da se ni treba še čisto zares posloviti.

Zato se bova danes, dragi moj Maxo, pogovarjala na ti. Tako se mi zdi prav. Občasno me bo zaneslo v bolj cmeravo razpoloženje, ampak jebat ga, tako to gre. Ker si še vedno tu nekje, za vogalom, glasen, velik, večno dobre volje, s cigaro v eni in pivom v drugi roki, z gromkim krohotom, ki odmeva po hodnikih striparnice Buch.

Ja, včeraj, dan po tvoji smrti, sem bil tam, v Buchovem pajzlu, kot ga ljubkovalno imenuješ, na psihiatričnem oddelku za neozdravljive odvisnike od stripov, imenovane pacienti, med katere sodiš tudi sam. K Buchu si hodil redno vsak četrtek že 15 let, vsaj dokler se ti zdravstveno stanje ni poslabšalo. Potem si hodil vse redkeje. In redkeje. Nazadnje si nehal prihajati. Vedeli smo, pričakovali smo, a je bilo vseeno hudo, ko se je zgodilo. Včeraj se je k Buchu kot v azil (Arkham Asylum, heh) zateklo nekaj pacientov, ne pomnim, da bi bilo vzdušje tam že kdaj tako turobno in poklapano.

Vem, da nisi nikoli maral sentimentalne navlake, da te je odbijala pretenciozna nabuhlost čustvenih izlivov in da ne bi hotel, da te ob tej priložnosti obkladamo z vznesenimi panegiriki. Ti prvi bi zamahnil z roko, češ, okanite se gluposti, in kakšno žaltavo razdrl na to temo. Ampak nekako ne gre, tu črni humor, ki ga sicer zelo obrajtamo, ne pali. Iz tega se ne da zajebavat. Maybe later.

Max leta 2003
Max leta 2003
© Borut Krajnc

Ves čas tvoje bolezni smo te občudovali, kako pogumno se držiš. Kako prenašaš breme zavedanja, da ti je ostalo še toliko in toliko časa. Kako lahko praktično do zadnjega neobvezno klepetaš o stripih, filmih in aktualnih zadevah, kot bi imel pred seboj ves čas tega sveta. Kako prenašaš bolečino, svojo stalno spremljevalko. Če te je kdo kaj vprašal o bolezni, si trezno in realno odgovoril, a nikoli nisi vztrajal pri tej temi. Ko se ti je bolezen vrnila, si nas na Facebooku obvestil, da »The bitch is back«, a nisi dovolil, da bi postala center tvojega življenja. Nisi hotel zbujati sočutja ali usmiljenja. Nisi se dal. Ta tvoja drža, kot da se ne dogaja nič posebnega, se mi zdi nekaj najtežjega, kar lahko človek v tvoji situaciji naredi. Kajti spomnim se, da sem te nekoč vprašal, kako to zgleda, kako doživljaš kemoterapije in zdravljenje in vse to … Kar si mi povedal, me je zmrazilo: »Vsakič, ko stopiš na hodnik onkološkega inštituta, razločno začutiš smrad po strahu in smrti. Tudi po upanju, ampak tam vladata strah in smrt.«

Toda najprej je bilo življenje. Otroštvo si preživel v Ilirski Bistrici, kjer si se že zgodaj okužil s stripi, prek njih si se sam naučil italijanščine, še posebej so ti legli Bonellijevi stripi (Zagor, Tex, Komandant Mark, Dylan Dog in še kup drugih junakov …). V nasprotju s številnimi bralci, ki smo Bonellija v najstniških letih prerasli in pustili za sabo, pa se ti romanci z njim nisi nikoli odrekel. Ostal si mu zvest do konca, slišim, da si z veseljem prebral novega Mister Noja, ki ti ga je Aco nedavno prinesel iz Mafesta v Makarski. Tudi tvoj zadnji strip, Marti Misterija z naslovom Fermijev paradoks (ki je ostal neprebran), je produkt založbe Bonelli. Dasiravno si bil intelektualec, ki je z lahkoto razumel zahtevne in kompleksne pripovedne procese ter se znal za povrh še odlično verbalno in pisno izražati, je tvoje srce ostalo pri trashu, kiču, šundu, kultnih smeteh, žanrski eksploataciji, špageti vesternih, giallu, hororjih, b-akcionerjih, porničih, skratka vsem, kar je skregano z dobrim okusom lepih umetnosti. Ta zavezanost »slabemu okusu« je tvoja stalnica, zavestna izbira. Z njo si kljuboval pretencioznosti, vzvišenosti in akademskemu napuhu visoke umetnosti, ki ni le dolgočasna, ampak tudi oropana kakršnegakoli humorja. Trash estetika pa je premogla kot katran črn humor, samoironijo, užitek ekscesa, lepoto groteske in kršenje pravil politične in vsakršne korektnosti.

Tovrstno estetiko si veselo razpečeval na Radiu Študent v kultni oddaji Čudoviti svet zlobe in nasilja, ki je na stripovska »kriva pota« zapeljala marsikaterega perspektivnega mladca. Oddaja je bila podložena z glasbo Kraftwerkov, v avizu pa je imela sloviti dialog iz vesterna Sergia Leoneja Dober, grd, hudoben, ko Clint Eastwood pouči Elija Wallacha: »You see, in this world there’s two kinds of people, my friend. Those with loaded guns and those who dig. You dig.« (Na tem svetu obstajata dve vrsti ljudi. Tisti s polnimi pištolami in tisti, ki kopljejo. Ti koplješ.) Zadnji konec oddaje je zasedala strip borza, kjer je prišla do izraza tvoja podjetniška žilica.

 »The bitch is back!« je na svojem FB-profilu zapisal Max Modic, ko se mu je bolezen ponovila. Glede na to, da gre za slogan iz filma Alien 3, je bil tole poskus, da Max »prasico« premaga. Žal neuspešen.
»The bitch is back!« je na svojem FB-profilu zapisal Max Modic, ko se mu je bolezen ponovila. Glede na to, da gre za slogan iz filma Alien 3, je bil tole poskus, da Max »prasico« premaga. Žal neuspešen.
© Zoran Smiljanić

Naslednji logični karierni korak je bil služba na Mladini. Tu si se izkazal s serijo dobro zamišljenih in še bolje napisanih člankov in intervjujev, kjer si se odpravil na bizarna in obskurna področja slovenskega vsakdana. Tvoje članke sem rad bral, saj so bili drugačni, tekoče napisani, originalni, provokativni in fino ironični. Po smrti Ivota Štandekerja si prevzel urejanje in pisanje o stripu, nekaj časa si bil moj urednik. Sodelovala sva tudi pri filmski reviji Oskar, ki je izhajala konec 90. let prejšnjega stoletja. Spomnim se, da je glavni urednik Marcel Štefančič skoraj vsem piscem na veliko krajšal ali drugačil tekste, tebi pa nikoli niti besedice. Na moje (slabo prikrito zavistno) vprašanje, češ, zakaj pa Maxu ne popravljaš tekstov, je Marcel dahnil le: »Max dobro piše.«

Iz tistega obdobja mi je v spominu ostal skupni nastop v domačem neodvisnem filmu V petek zvečer (2000) scenarista in producenta Aleša Blatnika, kjer je Marcel igral točaja, jaz učitelja telovadbe, ti pa pijanega žurerja, ki pokozla lepo urejen vrt. Si avtor številnih skovank in domislic, le kdo bi se vseh spomnil, ena zadnjih se je nanašala na Sandija Buha, lastnika že omenjene striparne, ki je postal »Buh sa sekirom« (kar se seveda nanaša na Zagorja, ki mu Indijanci pravijo Duh sa sekirom). Pospremljeno s tvojim huronskim smehom.

Znal si uživati v življenju in ga užiti s polno žlico (in kozarcem). V Mladini si poznavalsko pisal o raznih vrstah piva, viskija, cigar … Bil si pred svojim časom: takrat se je to nemara zdelo kot šminkerska kaprica, danes pa je ocenjevanje izdelkov železni repertoar vsake revije, ki kaj da nase in teh, kaj so že … influencerjev. Manj znano je, da si bil gurman in odličen kuhar, ki je z veseljem kuhal izbrane jedi.

Pri pisanju te je vse bolj zanašalo v erotične vode, raziskoval si fenomen prostitucije pri nas, pa svingerstva, pornografije … Na podlagi verodostojnih podatkov s terena si prišel do zaključka, da vsa prostitucija ni nujno povezana s kriminalom, izsiljevanjem, zvodništvom, pač pa da se določen odstotek žensk svobodno odloči za ta poklic, si z njim izboljša proračun in zagotovi neodvisnost. Kar ni nujno slabo. O temi, kjer je prevladovalo senzacionalistično pisanje, si spregovoril racionalno, argumentirano in podprto s fakti, širil si nam obzorja in sesuval predsodke. Bilo je le še vprašanje časa, kdaj se bo tvoj interes razvil v kaj bolj konkretnega in tako rekoč iz nič si postal režiser in producent in promotor. Nastali so pravi slovenski porno filmi Slovenski pari intimno, Zajtrk petelinov, Gremo mi po svojo … zadnji je bil Hiša nasprot’ sonca, ki je imel že zvezdniško zasedbo, še kar spodoben proračun in je primerljiv z evropskimi izdelki tega žanra. Evo, vsaj pri porničih si nas popeljal v Evropo. Kaj vse si pri snemanju teh filmov doživel in prestal, bi bila dobra tema za knjigo, ki pa ne bo nikoli napisana.

Bil si med ustanovitelji pionirskega projekta Zavod za kulturo pornografije 69, ki je živel nekaj kratkih, a žmohtnih let, potem pa šel v franže. Škoda, bil je obetaven projekt, drugačen in odbit, ki je presegal žanrovske omejitve. Pri vizualni zasnovi sem imel tudi sam prste vmes in ne bom pozabil, koliko smo se prekrohotali na kreativnih sestankih, kjer smo pilili in drgnili lik Stojana Trdine (tudi tvoja domislica). Bil si tudi eden glavnih obrazov in nosilnih stebrov celjskega sejma erotike, pred kamerami si o njej govoril tako naravno in sproščeno, kot bi na radgonskem kmetijskem sejmu predstavljal traktorje.

A ker živimo v Sloveniji, je kmalu prišel račun za tovrstno početje. Postal si objekt in tarča rumenega tiska, vrstili so se nizki udarci, namenjeni tebi in tvoji družini, nate so se lepile etikete, kot so »razvpiti«, »zloglasni« in – tale je še posebej prefrigana – »apologet pornografije«. Zveni, kot bi opravičeval nekaj hudo zavržnega, kot so perverzije, kriminal ali pedofilija. Senzacionalno! Škandalozno! Šokantno! Populistični mediji so te prodajali kot nekaj najbolj pohujšljivega in spotakljivega, kar je zadelo našo moralno neoporečno deželico (in si mimogrede nabijali naklado). Vse to je bilo treba zdržati. Eden tvojih bolj duhovitih odgovorov je bila majica z napisom »Porno tajkun«.

Vsa rumena gonja je v lovu na senzacije spregledala bistvo. To pa je, da si s svojim delovanjem prvi naredil to, česar si ni še nihče upal. Slovenci imamo namreč silno radi seks, stalno namigujemo nanj, na veliko konzumiramo pornografijo, se gremo takšne in drugačne spolne prakse, o sebi menimo, kako da smo silno liberalni in odprti, a le, dokler tega nihče ne ve, dokler nam tega ni treba povedati javno, jasno in glasno. Ti pa si z naravnost nesramno lahkoto premagal stoletne strahove, zavrtost, tabuje, stopil pred javnost, pokazal svoj obraz in rekel bobu bob. Ne vem, kako ti je to uspelo. Kot bi bil čudežno odrešen nelagodja, sramu in krivde, teh obveznih slovenskih spremljevalcev, ko gre za javno govorjenje o seksu in sorodnih mesenih rečeh. S tem si razširil polje svobode, presegel našo tipično zadrtost in dokazal, da se globoko vcepljena krščanska dvojna morala lahko preseže s preprosto iskrenostjo, odprtostjo, argumenti in ščepcem humorja … Postal si naš Charles Bukowski, Henry Miller, Kinsey … skratka nekdo, ki goni svojo, ne glede na zgražanje, pritiske, podtikanja …

Ilustracija Maxa iz leta 1998
Ilustracija Maxa iz leta 1998
© Tomaž Lavrič

Svoj zadnji tekst z naslovom Komedija kapitalističnega tkiva si spisal za potrebe kataloga ob razstavi Alana Forda v Narodni galeriji. Obsežno, poglobljeno in poznavalsko besedilo je nastalo po tem, ko si še enkrat natančno prebral in analiziral prvih 75 številk Alana Forda. Kljub bolezni, ki ti je jemala moči, si napisal vrhunski tekst o kultnem stripu, ki bo aktualen »tudi takrat, ko nikogar od nas ne bo več«, kot se je delikatno izrazil Samo Pureber, soorganizator razstave in tvoj prijatelj. V svoj tekst si bil tako prepričan, da si Samotu ob oddaji zabičal, da ne smejo spremeniti niti besedice, niti črke, kvečjemu kakšno vejico. Bila je ponudba, ki je niso mogli zavrniti. Na fantastično uspelo otvoritev razstave, kjer se je zbrala nekajstoglava množica alanfordovcev, na žalost nisi mogel priti, saj si bil preveč slaboten. So te pa obveščali o poteku in bil si vesel, da je razstava naletela na tako topel sprejem. Ni pa ti uspelo dokončati križanke za tole številko Mladine. Pripravljal si jih do zadnjega, tale pa nekako ni šla skozi.

Slabe lastnosti? Seveda si jih imel, saj si bil vendar človek. A danes tudi te pogrešam.

V svojem prekratkem življenju bi lahko še marsikaj naredil, povedal, napisal. A vseeno si naredil veliko, toliko, da si pustil svojo sled. In kar je najpomembnejše, »you did it your way« (to si storil na svoj način), kot bi rekel še en bonvivan, Frankie Boy. Ko sem tvojo Radojko vprašal, na kaj si bil v svojem življenju (poleg družine) najbolj ponosen, je brez razmišljanja ustrelila, da si bil ponosen na to, da si ohranil svojo svobodo in neodvisnost. Da nisi padel v kolesje, postal novodobni suženj, kot mnogi, ki za drobtinice pišejo, govorijo in počnejo tisto, kar jim naročajo drugi. Ponosen si, da lahko delaš tisto, kar imaš rad. Da se boriš proti hinavščini, tabujem, predsodkom, cenzuri, neumnostim in krivicam. In da živiš tako, kot se ti zdi prav, ne glede na to, kaj bodo rekli drugi.

Brez skrbi, Maxo, vse to si dosegel. In še veliko več. Lahko si ponosen. In mi smo ponosni nate. Zame si bil in ostal pravi kavboj, eden zadnjih svobodnih in neodvisnih jezdecev, ki počasi odhaja v sončni zahod. Dobro potuj, amigo.

ZORAN SMILJANIĆ / 13. 6. 2019

Vir: https://www.mladina.si/191586/in-memoriam–max-modic?fbclid=IwAR2h-_cQxZxOm3OwceeF44Z0vKRxkWZOymsKe_9l3saZqyIGILgLHbEd_0o