Ciril Gale, pisec scenarijev za stripe in predsednik Kluba devete umetnosti: Od pogrošnosti do umetnosti

Publicist, novinar, magister politologije, pisec scenarijev za stripe in že od nastanka v sedemdesetih letih predsednik KD Klub devete umetnosti Ciril Gale je te dni izdal Strip – Zapiski o deveti umetnosti, še eno od mnogih publikacij na temo stripa, ki ga privlači že iz mladosti. Strip, ki je nekoč veljal za nekaj pogrošnega, je tudi z njegovimi zapisi v javnosti v našem prostoru sčasoma pridobil drugačen status – status »devete umetnosti«. Gale vstopa v strip najprej kot zaprisežen ljubitelj, predvsem klasičnega stripa, pa tudi ustvarjalno, saj je spisal kakšnih sto scenarijev za stripe, s tem pa sodeloval s številnimi risarji iz tedanjega jugoslovanskega prostora. Stripi v njegovem soavtorstvu so več let izhajali tudi v našem mediju.

Ingrid Mager


Ciril Gale, pisec scenarijev za stripe: Dolgo je bil strip v ilegali, a ker so se z njim ukvarjali tudi ugledni slikarji in pisci, so se hoteli nekoliko zakriti. Včasih smo delali pod psevdonimi tudi zato, da bi zaledje delovalo močnejše, kot je bilo v resnici, s tem pa bi opogumili še druge avtorje. (Foto: Jaka Gasar)

Čemu potreba, da vsake toliko izdate kakšno publikacijo na temo stripa?

Nekatere podatke je treba zapisati, sicer bodo šli v pozabo. Zbiram dokumentacijo, vsake toliko kaj izdam v samozaložbi, material nosim tudi v NUK, da ga hranijo. To delam zastonj in za mlade generacije, to so moji skromni prispevki k stripu. Strašna tekma je bil moj prvi strip, kjer sem sodeloval kot scenarist in je bil pred 50 leti objavljen v Nedeljskem dnevniku, Desperado pa je bil moj prvi stripovski scenarij, s katerim sem bil res zadovoljen. Sicer ni bil nič posebnega, klasičen vestern.

Strip je bil strast ob vaši službi, kajne?

Tako je, vrsto let sem delal kot novinar, delal sem tudi na področju propagande, kot se je nekoč reklo oglaševanju, sedem let sem bil celo svobodnjak in se ukvarjal samo s stripi, filmi in s tem, kar me je veselilo, v tem obdobju so nastali tudi trije animirani filmi. V devetdesetih letih, ko se je na trgu dela pojavila finančna nedisciplina, pa sem se vrnil v službo in bil dokumentarist do upokojitve v arhivu Televizije Slovenija.

Pri stripih pa je bilo tako: najprej sem jih bral, potem sem jih nekaj narisal, nato pa sem ugotovil, da bom najbolj koristen kot pisec scenarijev. Povabila so prihajala iz vse nekdanje Jugoslavije. Vedno sem najprej napisal scenarij, nato pa ga poslal risarju. Le enkrat, ko sem bil pri Vladimirju Hercegu in je risal strip Rod smrti, sem med njegovimi skicami zagledal risbo vodnika v rudniku. Navdihnila me je, da sem napisal črtico Izdajalčeva smrt, ki so jo potem objavili v Nedeljskem dnevniku.

Kakšna združba ljubiteljev stripa ste v Klubu devete umetnosti?

Leta 1975 je v časopisu za teorijo in sociologijo kulture Kultura izšla študija Ranka Munitića z naslovom Strip – deveta umetnost?. Od takrat naprej obstaja pojem devete umetnosti, mi pa smo naš klub ustanovili dve leti pozneje. Zbirali smo se takšni, ki smo se s stripi ukvarjali ali pa jih imeli zgolj radi, in do osamosvojitve Slovenije smo bili edina pravna združba na tem področju. Bili smo tudi prvi, ki smo podelili stanovsko nagrado za strip. A strip je bil takrat, ko smo ustanavljali društvo, še grešni kozel in nekomu očitno nismo bili v interesu. Nekaj časa smo potrebovali, da se nam je uspelo registrirati. Bili smo zapriseženci, ki smo v klub vlagali lastna sredstva, recimo honorarje, ki smo jih zaslužili od ustvarjanja stripov.

Vaše zadnje delo, Strip – zapiski o deveti umetnosti, prinaša zanimive, dodatne informacije o stripu in zgodovini stripa v nekdanji Jugoslaviji.

Ta knjiga ni znanstveno delo, napisana je poljudno. Nekaj je ponatisov mojih intervjujev in člankov, recimo članek o Mikiju Mustru, ki je izšel leta 1991 v Slovencu, veliko je tudi ilustrativnega materiala in drugih splošnih podatkov, ki bi lahko koristili mlajšim generacijam. Recimo, kako je bil Miki Muster, ki sodi v sam vrh stripovske in likovne umetnosti, neko obdobje cenzuriran in ni smel risati stripov. Risal jih sicer je, a te risbice je bilo treba preimenovati v »slikanice«. Cenzura je trajala celih deset let, vendar se o tem njegovem ustvarjalnem obdobju še danes ne govori.

Kako ste Mustru nadeli naziv slovenski Disney?

Letos je 50 let od takrat, ko sem napisal prvi članek o stripu, in to je bil prav pogovor z Mustrom, ki je izšel leta 1969 v Anteni. Članku sem dal neki naslov, a ga je urednik Evgen Jurič spremenil v »Slovenski Disney« – od takrat se ta pojem v povezavi z Mustrom vsesplošno uporablja. Slovenci smo Mustra vedno občudovali. Spomnim se, kako smo kot osnovnošolci prebirali njegove »slikanice« v Slovenskem poročevalcu. Bile so tako priljubljene, da se je nad njimi navduševala še naša razredničarka, čeprav so bile namenjene mladim.

Prav v vaših zapisih sem prebrala, da naj bi bile te njegove zgodnje »slikanice« likovno še bolj dovršene kot njegovi poznejši stripi.

Mustra radi začnemo povezovati šele z Zvitorepcem in njegovo druščino, ker so te zgodbe pač neprekinjeno izhajale 20 let. Zgodnejše zgodbe pa so bile precej drugačne. Razen pri Veliki stavi in nadaljevanju Pot v neznano, kjer so bile popisane dogodivščine dveh mladih junaških tabornikov, je stala vsaka zgodba zase – Poslednji MohikanecSnežekLupinicaMedvedek Neewa… Vsak ustvarjalec teži k lastnemu slogu, pri Mustru pa lahko že samo pri »slikanicah« govorimo o likovnem mojstrstvu na več ravneh – iz zgodbe v zgodbo je povsem spreminjal slog risanja. Kot bi Rembrandt narisal nekaj v Picassovem slogu, na enaki ravni. Zato sem Mustra v člankih rad označeval za risarskega kameleona.

Veliko stripov ste napisali pod psevdonimom. Kako to?

Dolgo je bil strip v ilegali, a ker so se z njim ukvarjali tudi ugledni slikarji in pisci, so se hoteli nekoliko zakriti. Včasih smo delali pod psevdonimi tudi zato, da bi zaledje delovalo močnejše, kot je bilo v resnici, s tem pa bi opogumili še druge avtorje. Pri scenarijih za stripe sem uporabljal vsaj dvajset različnih psevdonimov, bil sem recimo Marko Kovač, Galec.

Kdo je pri nas po vašem mnenju dober stripar?

Slovensko javnost je v svojem času precej razburkal Kostja Gatnik, zdaj je tako idejno kot likovno podobno pronicljiv Tomaž Lavrič. Sicer pa bi že pokojnega Bojana Šlegla iz Kamnika, arhitekta, ki je v šestdesetih letih objavljal v Nedeljskem dnevniku, Marko Mihelčič pa mu je pisal izvrstne scenarije, dal ob bok svetovnim stripovskim mojstrom. Ravno tako nadarjen je režiser TV-oglasov Jaka Judnič, pa Bernard Kole, ki celo živi od stripa, a riše v glavnem za tujino.

nekoliko zakriti. Včasih smo delali pod psevdonimi tudi zato, da bi zaledje delovalo močnejše, kot je bilo v resnici, s tem pa bi opogumili še druge avtorje. Pri scenarijih za stripe sem uporabljal vsaj dvajset različnih psevdonimov, bil sem recimo Marko Kovač, Galec.

Kdo je pri nas po vašem mnenju dober stripar?

Slovensko javnost je v svojem času precej razburkal Kostja Gatnik, zdaj je tako idejno kot likovno podobno pronicljiv Tomaž Lavrič. Sicer pa bi že pokojnega Bojana Šlegla iz Kamnika, arhitekta, ki je v šestdesetih letih objavljal v Nedeljskem dnevniku, Marko Mihelčič pa mu je pisal izvrstne scenarije, dal ob bok svetovnim stripovskim mojstrom. Ravno tako nadarjen je režiser TV-oglasov Jaka Judnič, pa Bernard Kole, ki celo živi od stripa, a riše v glavnem za tujino.

Vir: https://www.dnevnik.si/1042909016/kultura/knjiga/ciril-gale-pisec-scenarijev-za-stripe-in-predsednik-kluba-devete-umetnosti-od-pogrosnosti-do-umetnosti-