Marko Kociper: Jazbec in otok mrtvih

Marko Kociper: Jazbec in otok mrtvih

album in razstava       

Posebna izdaja revije Stripburger /
Zbirka Republika Strip / Izdal Forum Ljubljana
64 čb str., A4-, 7 eur

Odprtje razstave: galerija Salsaverde,
Izola, sobota, 14. junij 2014, ob 20.00

Jazbečevim neverjetnim dogodivščinam še kar ni videti konca!

     Jazbec in otok mrtvih je drugi del trilogije Jazbec in ostali svet. Konec prvega dela je kar klical po nadaljevanju. Jazbec se namreč razočaran zaradi neuspeha, da bi si prilastil čudežno tehnologijo vesoljcev, z repom med nogami umakne v neznano, menda v eno od svojih jazbin, kjer najverjetneje pripravlja maščevanje in veliki comeback.

Drugi del nam tako postreže z nadaljevanjem njegove zgodbe, v kateri se Jazbec s svojim zvestim kompanjonom Orlom odpravi na prav posebno epsko pustolovščino, na otok mrtvih. Da vse ne bi šlo kot po maslu, se v zgodbi spet pojavijo vesoljci. Eksotične lokacije in slikovita okolja, brhke dekline in pravi desci, neverjetni zapleti in nenadni preobrati, vse skupaj pa začinjeno s ščepcem mitologije, filozofije in še česa – vse to najdete v drugem delu Jazbečevih vratolomnih peripetij.

Prva slovenska vulgarno-nekorektna saga se torej nadaljuje, Jazbečeve groupice že omedlevajo, feni pa zahtevajo premierni vpogled v zgodbo in risbo ter špekulirajo, ali bo drugi del trilogije vendarle pritegnil pozornost hollywoodskih studijev. Jazbečevanje tako gre naprej, mi pa še dodajamo, da »Jazbec ‘ma vas rad!«.

     Branje stripa odsvetujemo osebam, občutljivim na neposrednost, in otrokom, mlajšim od 16 let. Prikazane dogodke so izvedli strokovni profesionalci, ne poskušajte tega doma. Vsi dogodki so baje izmišljeni, vsaka podobnost je zgolj naključna.

jázbec  -a [bǝc] m (â̑)
1. čokata žival z dolgim ozkim gobcem, sive barve: jazbec lomi koruzo; spi kot jazbec trdno ♦ lov. jazbeca izkaditi spraviti ga iz brloga z dimom // samec te živali: jazbec in jazbečevka
2. slabš. čudaški, samotarski moški: le kaj je tega jazbeca prineslo k nam / šalj., kot nagovor glej ga, jazbeca, sploh nas ne poslušaš
3. evfemizem za preživelo žrtev prometne nezgode in/ali povoženo crkovino: ti si pa res jazbec, da si preživel
4. alegor. možakar, hrust, desc, pravi moški, prenes. zvezda, car, legenda

Marko Kociper je slovenskemu stripovskemu občestvu dobro znan po stripih, vedno polnih nenavadnih zgodb in slikovitih likov, ki so ravno prav bizarni in provokativni, da so obenem tudi duhoviti in družbeno kritični. Navdih zanje pogosto najde v vsakdanjem življenju in navadnih ljudeh, za katere se potem izkaže, da so vse drugo kot navadni.

Kociper se je stripovsko kalil pri Poletu, Delu, Dnevniku, reviji Mladina in še kje, njegovi stripi v knjižni obliki pa redno izhajajo pri naši založbi. Scenarije piše sam ali po literarnih predlogah, v stripovsko obliko je tako doslej spravil prozo Vinka Möderndorferja, poezijo Andreja Rozmana Roze in kratko zgodbo Mihe Mazzinija. Tokrat se je odločil razširiti sago o Jazbecu, za katero so ga navdihnile pripovedke severno ameriških Indijancev, ki jih je odel v sodobno preobleko v značilnem kociprovskem slogu.

Na razstavi v galeriji Salsaverde v Izoli bo Marko Kociper prikazal izsek iz najnovejših Jazbečevih dogodivščin ter z različnimi likovnimi sredstvi približal vzdušje nenavadne družbe prihodnosti. V proces se je vključil tudi Marko Kovačič, ki je oblikoval male skulpture, spomenike Jazbecu, ki so jih postavili v njemu najbolj naklonjenih časih. Mini spomenik boste lahko nabavili tudi za domov in podrobneje opazovali Jazbečevo veličastnost.

V Jazbečev svet in dogodivščine nas bo na odprtju vpeljal dr. Savčenko, ki je znan po svojih razkritjih Plastosov, raziskovanju Utopie Porcine, v zadnjem času pa se je razkril kot izjemen poznavalec Jazbečevega življenja, ostalega sveta in otoka mrtvih. V kulinarčni aspekt Jazbečevega sveta pa vas bo popeljala Kaja Avberšek.

Racman Jaka: 8 križev in še vedno kvaka

Eden od Disneyjevih likov z najdaljšo tradicijo

.
9. junij 2014 ob 12:34,
zadnji poseg: 9. junij 2014 ob 12:56
Ljubljana – MMC RTV SLO

Najslavnejši racak brez hlač na svetu je obenem tudi najstarejši in verjetno najbolj tečen. Jaka Racman praznuje 80 let.

Godrnjavi in nerodni Disneyjev junak Racman Jaka danes praznuje 80. rojstni dan. Ideja zanj se je znamenitemu ilustratorju Waltu Disneyju porodila, ko je želel ustvariti nasprotje prijaznega in veselega Miška Mikija, odrasel in zapleten lik. Sodeč po visoki starosti, ki jo je dočakal beli racak Racman Jaka, mu je uspelo.

“Ena od največjih radosti našega dela v studiu so topli odnosi, ki vladajo v naši animirani družini. Mickey, Pluto, Goofy in ostala tolpa so bili vedno zabavni sodelavci. Ampak tako kot druge velike družine imamo tudi mi problematičnega otroka. Prav imate, to je Racman Jaka,” je nekoč izjavil Disney.

Walt Disney, ki ni bil le sposoben poslovnež in neverjeten garač, ampak tudi mož s silno intuicijo za to, kaj bo otrokom všeč, je začutil, da njegov repertoar junakov potrebuje tudi robateža. Disneyju se je ideja utrnila, ko je leta 1931 slišal Clarenca Nasha, kako z glasom, ki je pozneje postal Jakov zaščitni znak, poje znano otroško uspavanko Mary Had A Little Lamb (Nash je Jaku, mimogrede, glas posojal vse do leta 1984). Celoten Racmanov značaj sloni na njegovem vzkipljivem značaju, ki se pokaže ob vsaki najmanjši, še tako neizogibni življenjski spremembi.

Večna zguba, ki pa ne vrže puške v koruzo
Racman Jaka se je v javnosti prvič pojavil 9. junija 1934. V 80 letih svojega obstoja se je preizkusil v več kot sto poklicih, vendar v vseh neuspešno.

Racman Jaka je med drugim dobil svojo zvezdo na znamenitem hollywoodskem pločniku slavnih in se pojavil v številnih filmih oz. risankah.

Jaka je na veliko platno prvič zakorakal leta 1941, v risanki The Wise Little Hen (Pametna kokoška), v kateri igra ne ravno dobronamernega prijatelja. Njegova oprava je bila presenetljivo podobna sedanji – mornarska majica in kapica sta z njim že od začetka. Že v naslednji risanki, Orphan’s Benefit (Podpora siroti), je pokazal svoj pravi značaj (ob živce ga je spravilo, da so mu sirote kradle pite).

Leta 1936 je Jaka dočakal prvo stilsko preobrazbo: postal je malce bolj zavaljen in “srčkan”; dve leti pozneje je v anketah javnega mnenja po priljubljenosti že prehitel svojega naglavnega sovražnika Mikija (ki pa se je nazaj v vodstvo zavihtel, potem ko so – za film Fantasia – leta 1938 posodobili tudi njega).

Uprl se je Hitlerju
V 40. letih prejšnjega stoletja je celo “sodeloval” v drugi svetovni vojni, saj je bil glavni junak risanega filma Der Fuehrer’s Face iz leta 1943. Ta protinacistični propagandni film, v katerem Jaka Racman večkrat uporabi nacistični pozdrav ter izdeluje bombe za naciste, nato pa se zbudi iz nočne more in objame Kip svobode, je bil med drugim nagrajen z oskarjem.

Po vojni se je njegov lik počasi spreminjal: postajal je tarča šal drugih junakov, še največkrat kar svojih treh nagajivih nečakov, Žaka, Paka in Maka (Huey, Dewey in Louie). V svojih 75 letih se je Racman Jaka preizkusil v več kot sto različnih poklicih, a v vseh neuspešno. Vedno brez denarja se iz ene neuspešne pustolovščine opoteka v drugo – a preda se ne, in v tem je najbrž velik del njegovega šarma.

Vsak jezik ima svoje metonimično ime
V Evropi je Racman Jaka ponekod celo bolj priljubljen od najslavnejšega Disneyjevega lika Miška Mikija. Racak, ki mu je njegov “oče” v izvirniku nadel ime Donald Duck, je v različnih državah znan pod različnimi imeni. Na Danskem ga denimo imenujejo Anders And, v Italiji Paperino in v Indoneziji Donal Bebek.

Tečka, ki jo moraš imeti rad
Jakovo najpomembnejše tržišče je, zanimivo, Nemčija, kjer se vsak strip, v katerem nastopi, prodaja v izjemnih nakladah. Nemci so precej prosto, a dobro priredili izvirni ameriški strip, ki ga je ustvaril legendarni Carl Barks; ta si je Jako zamislil kot utrujenega Slehernika v boju proti nadlegam vsakdana. “Med vsakdanom mojih bralcev in Jakovim življenjem ni smelo biti razlike,” je nekoč razložil Barks. “Namesto da bi iz njega naredil samo majhnega tečneža, sem hotel, da bi bil všečen. Včasih je bil sicer zlobec, velikokrat pa dobričina in vedno samo neroda, kot pač povprečen smrtnik – in to je eden od razlogov, da ga imajo ljudje radi.”

A. J.