Butnskala

To je strip o našem času

Goreči gledalci resničnostnih šovov bodo ob stripu Butnskala srečali svojo polpreteklo zgodovino. Tudi tisti, ki nikoli niso slišali za pisatelja Emila Filipčiča, režiserja Marka Derganca, Radio Študent, Butnskalo, Valentinčiča in Fanči, bi morali v zgodbi s konca sedemdesetih let srečati svoj svet.

 

Butnskala je radijska igra, ki se je leta 1979 v šestih nadaljevanjih odvila na Radiu Študent in spremenila imaginacijo ene generacije poslušalcev. Še so živi pripadniki te generacije, ki znajo tudi danes na pamet recitirati dolge monologe, ki so se tudi v sedemdesetih letih, ko je čas tekel počasneje, zdeli neskončni.Marko Derganc se je lotil na prvi pogled nemogočega projekta. Radijsko igro, ki je že doživela skrajšano priredbo na magnetofonskih kasetah in digitalizacijo na zgoščenkah, po njej pa je bil posnet tudi film, je na roke prepisal in iz nje naredil strip. Na predstavitvi je poslušalec ugotavljal, da je doživela upodobitev v vseh žanrih razen v baletu. Strip Butnskala pedantno zapisuje besedo za besedo igre, ki jo je Derganc na dveh ljubljanskih balkonih snemal na Uherjev magnetofon. S Filipčičem sta v enem zvočnem kadru posnela vse like, ki nastopajo v nadaljevanki, skupaj z zvoki prometa in mestnega hrupa. Tudi Ljubljanica, ki jo slišimo na posnetkih, je resnična Ljubljanica iz resničnega časa.Avtorja sta si sproti izmišljala zgodbo, ki se je potem izkazala za bolj resnično od resničnosti same in po skoraj pol stoletja še vedno zveni aktualno in absurdno. Tehnik Radia Študent Silvester Žnidaršič je posnetke v studiu v kleti 8. bloka študentskega naselja na dveh revoxih opremil z glasbo in z minimalnimi posegi oblikoval v brezhiben radijski izdelek. Svet, v katerem je igra posneta, je resničen in prav toliko nesmiseln kot zgodba, ki jo pripovedujeta. Na Scotchevih trakovih so posnetki preživeli 35 let, Derganc pa jih je letos prerisal v strip v likovni govorici, ki jo je v istem času oblikoval slikar Kostja Gatnik.

»Da je svet absurden, smo že prej videli v gledališču Pupilje Ferkverik,« pravi danes Marko Derganc. »Sedemdeseta leta niso bila tako nezanimiva in siva, kot bi se jih želeli danes spomniti. Na filmu smo gledali črni val, v stripu Magno Purgo, v literaturi se je dogajalo vse mogoče, v naši glasbi je dominiral Buldožer. V tej produkciji svet ni bil niti siv niti logičen. Butnskala pa je bila prvi radijski eksperiment, v katerem smo poslušalcem v radijski igri kot edino rešitev pokazali organizirano in kolektivno butanje z glavo ob zid.« V zboru izgovorjeni butn, butn in srčen zalet, ki se je končal s treskom glave v zid, sta postala zvočno ozadje časa, ki je bil tik na tem, da zamenja vse svoje predpostavke. Butnskala je nastala leto dni po tem, ko je Radio Študent poleg srednjega vala začel oddajati na frekvencah UKV, leto dni po koncu radijske igre pa je umrl Josip Broz – Tito. Zgodovina se je pripravljala na to, da se iz velike tragedije skozi dolgo obdobje romantičnega vznemirjenja vrne v varne vode farsičnega absurdistana. Politično vzdušje zgodovinskega stripa je v komičnem sozvočju s sodobnostjo.

»Midva leta 1979 nisva nič mislila na politični kontekst. Nisva nič mislila. Ampak seveda, iz začetnega norčevanja je nastala vizija strahovlade, diktature in totalitarnega režima. Fanči je dala vsak dan pobiti deset Ferenčakovih pripadnikov, Valentinčič je mučil ljudi in jih pretepal v zaporu.« Zgodba se je odvila v popolnem absurdu, v govorici, ki jo rade uporabljajo romske vedeževalke. »Vsakdo je videl, kar je hotel videti, in tudi danes vsak lahko najde v stripu svojo zgodbo. Na koncu Valentinčič spozna svojo zablodo in se spusti v duhovni samomor in hkrati preporod, po katerem živi kot človek dvoživka.« Ob prebiranju v zgodbi kot farsične lahko prepoznano zgodbe slovenskih osamosvojiteljev, njihovih nasprotnikov, ostarelih pripadnikov različnih alternativ, mirovnih gibanj, Abuja Bakra Al Bagdadija in Baracka Obame. Vendar Butnskala ne ponuja splošnih resnic, ampak veselje do zapletov v zelo konkretnem okolju.

Vir: http://www.dnevnik.si/magazin/aktualno/to-je-strip-o-nasem-casu

Kultna Butnskala v stripu

Kultna Butnskala v stripu brez okrajšav in brez prirejanja

Avtor: Deja Crnović

Radijska igra Butnskala je po filmski dobila še svojo stripovsko različico. Marko Derganc, ki je igro posnel z Emilom Filipčičem, je celotno besedilo prenesel na papir in poskrbel tudi za ilustracije.

Butnskalo sta leta 1979 napisala in posnela Emil Filipčič in Marko Derganc, ki sta v igri odigrala tudi vse vloge. Igro so predvajali na Radiu Študent in številni se še danes, poleg zabavne vsebine, živo spominjajo njunih skorajšnjih izbruhov smeha med samim snemanjem.

Kot nam je v telefonskem pogovoru povedal Marko Derganc, je bil Emil Filipčič takrat veliko bolj pripravljen in osredotočen kot on sam: “Padel je noter, jaz pa ne, ker nisem tak človek. Vmes sem se ukvarjal z mikrofonom ter magnetofonom in v prvem delu se to malo pozna. Ker se z Emilom nisva za pet minut vnaprej ničesar dogovorila, je on poskušal različne zaplete reševati, ampak sam teh njegovih namigov nisem razumel, sem bil bolj bebec.”

Igra je leta 1985 dobila filmsko različico, ki jo je režiral Franci Slak, sama radijska igra pa je na nosilcih zvoka izšla leta 1991 in pozneje kot dvojni CD leta 2002, ko sta Derganc in Filipčič Butnskalo posnela ponovno, tokrat v studiu. Za zadnjo izdajo Derganc pravi, da je bistveno boljša od izvirnika, ki ni bil montiran.

“Kot arhivar sem besedilo najprej fonetično zapisal”

Ob 35-letnici izvirnika je pri založbi eBesede izšla še stripovska različica Butnskale, ki jo je po zvočnem posnetku zapisal in ilustriral Derganc. Brez okrajšav, brez priredbe: “Kot arhivar sem najprej zapisoval besedilo. Najprej sem imel nekaj težav, ker sem zapisoval fonetično, a je potem steklo. Šele nato sem besedilu dodajal risbe,” pravi Derganc, ki priznava, da so bili motivi za Butnskalo v stripu sprva finančne narave, saj je po pomanjkanju vlog na filmu in televiziji iskal nove vire za plačevanje položnic.

Marko Derganc in Emil Filipčič, avtorja Butnskale na predstavitvi stripa
Marko Derganc in Emil Filipčić, avtorja Butnskale na predstavitvi stripa

Napisal in ilustriral je pet knjig za otroke, nato pa je nekaj ilustracij prinesel tudi na Mladino. Tam so mu rekli, ali se ne bi raje lotil Butnskale, kar se mu je sprva zdela nora ideja. “Ampak v redu, šel sem z glavo skozi zid in narisal deset pol za Mladino, ko pa se je to sodelovanje ni zgodilo, sem se iz čistega eksperimenta lotil celotne Butnskale.”

Čustveni ilustrator, ki ne zna nehati senčiti

Tako kot med snemanjem radijske igre se je tudi med ustvarjanjem stripa neizmerno zabaval, saj pozna vse trike zakulisja in “zauhrja” snemanja. Ker se večji del Butnskale dogaja ponoči, gre za bolj temačen strip, k temnim barvam pa so pripomogli tudi drugi dejavniki: “Jaz sem težak in ne znam nehati senčiti. Ko začnem delati črtice, se ne ustavim. Po drugi strani so bili pa tudi skeni pretemni, zato bomo, ko se bo prva izdaja razprodala, izdali še bolj svetlo različico stripa, ki bo bolj podobna originalnim polam.”

Derganc sicer ni profesionalni ilustrator, sam pravi, da je njegovo risanje precej odvisno od njegovega razpoloženja, zato so tudi njegove risbe toliko bolj mehke, čustvene. “Risal sem že od malega, v tretjem razredu osnovne šole sva si na primer s sošolcem vsak dan izmenjala en list risbic, ki so tvorile strip v nadaljevanjih. Prerisoval sem druge slike, risal prijatelje, a vsakič, ko sem naredil premor, sem padel iz forme. Nimam kontinuitete, hkrati pa sem perfekcionist, kar je bolezen.”

Po filmu in stripu še balet?

“Lahko bi bil izvrsten risar, a me nobena stvar v življenju ne veseli popolnoma, za nobeno stvar nisem fanatik, nisem dovolj ambiciozen. Še film, ki sem ga študiral, me je po koncu študija minil.” Derganc svojo premajhno ambicioznost jemlje kot pozitivno osebnostno lastnost: “Cilj v življenju ni nekaj postati, doseči, temveč biti, živeti polno. Vsak trenutek je popoln, vsak človek že vse ima, a mu ego ta uvid preprečuje.”

Na vprašanje, kaj sledi stripovski različici Butnskale, nam je Derganc navedel odgovor novinarja Večera, ki je na predstavitvi stripa predlagal balet. “Takoj sem za, da odplešem naslovno vlogo! Sam sem bil najboljši v baletu na akademiji in to še takrat, ko sem imel celo nogo v mavcu.” A preden na odrskih deskah kdaj zaživi balet z Markom Dergancem v glavni vlogi, bosta na spletni strani Butnskale, ki jo lahko pričakujemo kmalu, dostopna oba posnetka radijske igre, pa še nekaj drugih Dergančevih izdelkov, med drugim tudi posnetki prve slovenske spevne igre Dr. Kegler.

Vir: http://www.siol.net/kultura/knjige/2014/11/kultna_butnskala_v_stripu_brez_okrajsav_in_brez_prirejanja.aspx