Dnevni arhiv: 8. aprila, 2015

.

.

Vurnik je scenarij za strip zasnoval že pred leti, potem pa je v predalu čakal na pravo priložnost. Ta se je ponudila po tem, ko je zavod MGML predlani prijavil evropski projekt Skriti otroci 2. svetovne vojne. Projekt je delno financiran iz programa Evropa za državljane, Evropski spomin, osredotočenega na raziskovanje totalitarnih režimov med drugo svetovno vojno in po njej. Do zaključka 31. julija letos – torej v letu, ko mineva 70 let od konca druge svetovne vojne – se bo poleg aktualne razstave in stripa, ki je preveden tudi v angleščino, zvrstilo še nekaj dogodkov. Namen projekta je namreč zbrati dokumente, fotografije, pričevanja in drugo gradivo, povezano z usodami skritih otrok.Jutri se začne dvodnevna mednarodna konferenca, na kateri bo 17 strokovnjakov, med njimi tudi šest slovenskih (poleg dr. Blaža Vurnika še dr. Kornelija Ajlec, dr. Deborah Rogoznica, Katarina Jurjavčič, dr. Jože Dežman in dr. Tomaž Erzar), predstavilo različne vidike otroštva med drugo svetovno vojno in po njej, pred kratkim pa je začela delovati tudi spletna stran www.skritiotroci.si, na kateri so objavljene zgodbe tako imenovanih ilegalčkov, o katerih v sodelovanju s Televizijo Slovenija nastaja tudi dokumentarni film.Leta 2004 je pri Založbi Sophia v dveh delih izšla knjiga Ilegalčki, Vojna Ljubljana 1941–1945 (uredili sta jo Milena Štrajnar in Tanja Velagić), v kateri so zbrane pripovedi 124 otrok partizanov in aktivistov Osvobodilne fronte. Ko so ti zaradi nevarnosti morali zapustiti Ljubljano, so jih poslali v taborišča ali jih celo ubili, za njihove otroke, ki niso imeli sorodnikov ali pa ti niso mogli poskrbeti zanje in so zato ostali sami, pa je poskrbela Slovenska narodna pomoč (SNP), organizacija OF, katere nosilka je bila najprej Ada Krivic, po njeni aretaciji pa Ana Ziherl, ki ji je pri delu pomagalo več aktivistk OF. »Na seznamih je bilo 184 otrok partizanov, ilegalcev, taboriščnikov, ustreljenih talcev …, za katere je poskrbela SNP. Zgodbe večine so bile objavljene v knjigi, še približno petdeset zgodb, ki jih je Ada Krivic prav tako zbrala v začetku 80. let, pa iz različnih razlogov v njej niso objavili. Ko smo začeli projekt Skriti otroci, sem s pomočjo Tanje Velagić navezal stik z nekdanjimi ilegalčki, katerih zgodbe so sicer popisane v knjigi, vendar so jih predstavili njihovi skrbniki ali starši. Stik smo navezali s približno 25 sogovorniki, za zdaj pa smo na spletni strani objavili enajst njihovih zgodb,« pojasnjuje sogovornik.Zgodba o ilegalčkih, za katere je poskrbela organizacija odporniškega gibanja, slovi kot edinstvena v okupirani Evropi. Kot dodaja zgodovinar dr. Blaž Vurnik, je iskal podobne oblike pomoči po Evropi, a je (res) naletel le na podatke o organizacijah, ki so skrbele za namestitev in oskrbo judovskih otrok po okupirani Evropi: v Franciji, Belgiji … »Glede na to, da so se odporu večinoma pridruževali mladi ljudje, tudi tisti, ki so že imeli otroke, je bilo logično, da je nekdo moral poskrbeti zanje. Toda o tem, kako so ta problem reševali drugod po okupirani Evropi, kjer so se pojavila različna odporniška gibanja, nisem našel podatkov. Je pa res, da je bilo verjetno laže skriti, denimo, otroka iz Lyona kje na podeželju kot otroka iz Ljubljane, ki je bila veliko manjša in obdana z bodečo žico ter tako precej laže obvladljiva za nadzor na mikroravni.«

.

.

Opomnil je, da je šele v zadnjem času izšlo več knjig, bilo izdanih več raziskav o otrocih med vojno in po njej ter so bili posneti dokumentarni filmi, tudi pri nas, med drugim filma Otroci s Petrička in Banditen-kinder: Slovenskemu narodu ukradeni otroci, izšla pa je tudi knjiga Metke in Borisa Gombača Trpljenje otrok v vojni: Sedemdeset let po zaprtju italijanskih taborišč. Del aktualnega raziskovanja med- in povojnega otroštva je po mnenju dr. Blaža Vurnika tudi jutrišnja konferenca Otroci in druga svetovna vojna v Mestnem muzeju Ljubljana. Na njej bo svojo življenjsko zgodbo predstavil Arne Øland iz Danske, sin pripadnika nemškega SS in domačinke, ki je v 90. letih iskal očeta, potem pa ugotovil, da je bil ta tedaj že dve leti pokojni. Øland se je zelo zavzel za otroke (nekdanjih) nemških vojakov, ustanovil društvo ter dosegel celo zakonodajne spremembe v njihovo prid. Evropa se namreč 10. maja 1945 še zdaleč ni zbudila v povsem nov svet.