Blacksad
Don Kihot, vitez žalostnega obraza, se je bojeval proti mlinom na veter, Blacksad, maček otožnega pogleda, pa proti kriminalu, korupciji in rasizmu. Rezultat pa je bil v bistvu … precej podoben.
Mačke, skrivnostne in samosvoje, nikoli popolnoma ukročene in asimilirane, oboževane in osovražene, so že od nekdaj burile človeško domišljijo. Egipčani so jih okraševali z zlatom, jih častili in po smrti mumificirali, kot se za polbogove pač spodobi, pa tudi boginjo plodnosti, Bastet, za prebivalce nerodovitnih puščav vsekakor eno od najpomembnejših božanstev, so upodabljali z mačjo glavo. Seveda je k temu precej pripomogla mačja navezanost na miši in podgane, ki so domorodcem uničevale pridelek in jim povzročale nemalo drugih težav, zato so njihovega naravnega sovražnika res lahko po božje častili. Mačji trend se je razširil tudi v Evropo, kjer so bile cenjene zaradi istih razlogov, čeprav jih niso imeli ravno za bogove, so pa bile ponekod zaščitene celo z zakonom, dokler jih ni v srednjem veku Katoliška cerkev iz bogve kakšnih razlogov povezala s hudičem in jih začela strahovito preganjati. V tistem času je cerkvena mačja inkvizicija na grmadi sežgala na tisoče mačk, nemalokrat pa tudi njihove lastnike. Nekoč najbolj priljubljene domače živali so skoraj izumrle, so se pa zato razširile podgane in z njimi kuga, ki je zdesetkala prebivalstvo stare celine, tako da Cerkvi ni preostalo drugega, kot da mačkam podeli odvezo in jim vrne domovinsko pravico ter življenjski prostor. Odtlej so bile mačke spet cenjene in spoštovane, utrle so si pot celo v svet umetnosti in literature. In seveda – stripa.
Prva mačka (in ena prvih antropomorfnih živali nasploh), ki je nastopila v stripu, je bila znamenita Krazy Kat (1911) Georga Herrimana, čudaško genialna ljubezenska zgodba o mački, ki je zaljubljena v miš, ki sovraži mačko, v katero je zaljubljen pes, ki sovraži miš. Razvpiti medijski mogotec William Randolph Hearst je strip označil za najboljšega na svetu, čeprav zaradi inteligentnega humorja, hermetičnosti zgodbe in bizarnosti protagonistov ni bil preveč priljubljen med širšim časopisnim bralstvom. Zato pa je bil Felix the Cat Pata Sullivana, ki se je leta 1919 rodil v animacijskem studiu, štiri leta pozneje pa kariero nadaljeval tudi v stripu, z enostavnimi zgodbami in nezahtevnimi šalami toliko bolj priljubljen. Pri njem se je zgledoval Walt Disney, ko je leta 1928 ustvaril risanko Parnik Willie, v kateri sicer niso nastopale mačke, zato pa je bilo toliko več miši, ki so sploh najštevilčnejše antropomorfne zverinice v svetu stripa in animacije.
Verjetno sta najbolj poznani mačka in miš, ki sta zaznamovali našo socialistično mladost, Tom in Jerry Williama Hanna in Josepha Barbera. V stripu sta debitirali leta 1949, pri nas pa sta se pojavili dvajset let pozneje v istoimenski Vjesnikovi reviji žepnega formata, za katero so risali tudi domači, predvsem srbski in hrvaški avtorji, od Zdravka Zupana do Darka Macana. Seveda se mačke niso mogle izogniti niti zloglasnemu undergroundu v šestdesetih letih. S Fat Freddy’s Cat (1969) Gilberta Sheltona smo dobili lik pametnega mačka in neumnega lastnika (Jim Davis je z Garfieldom zaslovel slabo desetletje pozneje), pravo revolucijo v stripu pa je povzročil Crumbov Fritz the Cat (1972), s katerim so antropomorfne živali prenehale biti zgolj otroški privilegij in so dokončno izgubile svojo nedolžnost, saj je maček Fritz seksal, pil in pohal, da se je kar kadilo.
Tako so mačke skozi podzemna vrata prišle tudi v stripe za odrasle in leta 1978, v obdobju novega francoskega vala, je nastal eden najbolj intrigantnih stripov nasploh, Les Yeux du chat Moebiusa in Jodorowskega, ki je z nesramno lahkoto brisal meje med etablirano umetnostjo in priljubljeno kulturo, med visoko literaturo in žanrskim šundom, filozofijo in fantastiko, fikcijo in resničnostjo – in ne nazadnje celo med stripom samim. Istega leta je v Ameriki izšel popolnoma drugačen tip stripa, prvi zvezek Omahe Reeda Wallerja, s skromno risbo in še skromnejšo vsebino, ki bi že zdavnaj utonil v pozabo, če avtor ne bi namesto ljudi uporabil antropomorfnih mačk s človeškimi telesi in mačjimi glavami. To se je izkazalo za izrazito uspešen model kamuflaže deloma pornografskega dela, ki so ga pozneje na veliko uporabljali tudi drugi striparji. Seveda ne za prikrivanje eksplicitnih erotičnih scen, pač pa kot asociacijo na družbeno in politično dogajanje.
Najbolj znan primer je s Pulitzerjem nagrajeni Maus (1991), v katerem je ameriški Jud Art Spiegelman Hitlerjev izrek Židje so brez dvoma rasa, toda ne človeška vzel dobesedno in surovo borbo za preživetje judovske družine na Poljskem v času druge svetovne vojne upodobil v obliki antropomorfnih živali, tako da je Poljake prikazal kot svinje, Jude kot miši, Nemce pa kot mačke. Z živalskimi liki je uspel ohraniti distanco tako do svojega očeta (protagonista stripa) kot do hollywoodske patetike, v katero bi se kaj lahko sprevrgla tragična zgodba o holokavstu. Ali kot je v Mladinini recenziji na predvečer državljanske vojne v Jugoslaviji zapisal Ivo Štandeker: »Gre pač za premislek sodobnega ameriškega intelektualca: danes nas lahko zares gane le še trpljenje živali.«
Pri mačjemu detektivu Blacksadu, ki izgleda, kot da je prišel izpod peresa Raymonda Chandlerja ali Dashiella Hammetta, boste seveda zaman iskali kakšne globlje asociacije na živalske like. Scenarist Juan Diaz Canales (Madrid, 1972) je protagonistom noir krimiča, katerega dogajanje je postavljeno v Ameriko petdesetih let, dodelil precej stereotipne vloge. Tako so (lepe) ženske povečini mačke, premeteni novinar je lisjak, policijski komisar nemški volčjak, telesni stražar gorila itn., pač v skladu z basenskim pojmovanjem živalskih lastnosti, ki nam je tudi sicer najbolj blizu. Tudi scenaristično se zgodbe (knjigo sestavljajo trije albumi, ki so v Franciji izšli med letoma 2000 in 2005) ne razlikujejo dosti od podobnih žanrskih izdelkov bodisi iz filmskega ali literarnega sveta, in vsaj prva, Nekje onkraj senc, je povsem klasična kriminalka, v kateri stoični in cinični John Blacksad razrešuje primer umorjene igralke ne ravno zglednega in krepostnega življenja, ki je bila povrhu še njegova bivša ljubica. Druga epizoda, Arctic Nation (kar je naziv lokalne kukluksklanovske organizacije), je precej kompleksnejša, saj Canalesu kriminalistični primer ugrabitve otroka služi samo kot okvir, v katerem nam naturalistično oriše siromašno črnsko četrt tipičnega ameriškega mesta, katere prebivalci se morajo poleg eksistencialnih problemov boriti tudi proti rasizmu belske večine, ki je bil v petdesetih letih še izjemno živ – pa tudi danes ni veliko drugače. V zadnji zgodbi, Rdeči duši, pa se od rasnih problemov premakne v čas hladne vojne, zloglasnega makartizma in lova na čarovnice. In če Blacksadu v prejšnji epizodi ni bilo težko izbrati strani med belimi rasisti in zatiranimi črnci, ker je navsezadnje tudi sam črn maček, pa tukaj stvari niso povsem črno-bele, saj na koncu spoznamo, da imajo tudi preganjani salonski komunisti svoje temne skrivnosti.
Posebno fascinantni so nočni prikazi dogajanja na mestnem pokopališču v prvi zgodbi ali snežni metež nad črnsko četrtjo v drugi, ki v skladu z naslovom ponazarja nadvlado bele rase nad temnopoltimi. Mojstrske so tudi risbe interjerja z različnih zornih kotov, predvsem s ptičje perspektive, s katerimi nam prav po filmsko razkošno prikaže mesto dogajanja, kar daje že tako realistični upodobitvi še večjo avtentičnost. Vpliv filma je čutiti tako v montaži in kadriranju stripovske table kot posamezne slike na strani, pri katerih se množični prizori z detajlnim ozadjem izmenjavajo z dinamičnimi prizori nasilja ter portreti protagonistov v velikem planu. Čeprav je strip risan v turobnih in temačnih barvah, kot se za noir žanr pač spodobi, pa imamo tudi nekaj precej živopisnih strani s kričečimi in osladnimi barvami, kar je izrazito slaba stran Disneyjevega vpliva, ki se ga avtor nikakor ni mogel ali hotel otresti. Kljub temu pa je Blacksad odličen primer antropomorfnega stripa, kot nalašč za vse, ki imate poleg mačk radi tudi črnovalovske kriminalke.
Pogledi, let. 6, št. 20, 28. oktober 2015