O delih risarja, ilustratorja in umetnika z veliko začetnico njegovi sodobniki in poznavalci govorijo o superlativih, o njem kot osebi pa prijatelji kot o skromnem in nadvse prijaznem človeku. Koliko je resnice v tej skromnosti in prijaznosti, si boste lahko prebrali spodaj. Če prevrtimo čas nazaj, ga je širša javnost pred leti spoznala po domiselnih in provokativnih stripih v Mladini. Že zelo zgodaj pa si je pri risanju začel pomagati z računalnikom, saj je svojo zadnji original narisal pred četrt stoletja. Kasneje je sicer ugotovil, da to ni bila najboljša finančna odločitev. O tem in še čem je spregovoril v enem od redkih intervjujev.

V prvi polovici preteklega leta smo končno dočakali vašo prvo samostojno razstavo. Za umetnika, ki je dopolnil 50 let in ima za sabo tako obsežno kariero je to dokaj nenavadno. Ste se tega v preteklosti branili ali je čas dejansko tako hitro tekel mimo vas, da ste kar naenkrat ujeli pol stoletja?

Razstavam nisem posvečal pozornosti. Šele pri petdesetih se mi je zazdelo, da bi se spodobilo imeti eno. Poleg tega sem si zelo zgodaj začel pri risanju pomagati z računalnikom. Če rišeš z računalnikom, pa žal ni originalov in ni kaj razstavljati. Da je to slabo, sem se začel zavedati šele mnogo let kasneje, ko sem izvedel, da kolegi striparji originale prodajajo zbiralcem za precej višjo ceno, kot jim za objavo iste strani plačajo založniki. Jaz pa skoraj nisem imel originalov. Zato je tudi na tej razstavi zelo malo originalov. Zadnjega sem narisal pred 25 leti.

Svet glasbe vas pozna po animaciji Čikorja an’ kafe, ki ste jo ustvarili za skladbo Iztoka Mlakarja. Bojda ste pri zgodbi iskali takšno, ki bi iz gledalca izvabila najprej smeh in takoj v naslednjem trenutku solze. Iztok Mlakar je znan po tem, da so njegove pesmi sicer po ritmu vesele, po vsebini pa žalostne.

Že dolga leta se pripravljam, da bi naredil celovečerec. Ker nimam formalne filmske izobrazbe, se učim sproti, ko delam kratke filme. Pri “Čikorji” me je zanimalo ravno to – kako “manipulirati” s čustvi gledalca. Nasmejati gledalca je relativno enostavno. Spraviti ga v jok pa bistveno teže. Gledalec namreč potrebuje kar nekaj časa, da vzljubi junaka do te mere, da mu je žal, če se mu kaj hudega zgodi. Zato v filmih in knjigah junaki umirajo na koncu zgodbe. Če bi umirali takoj na začetku, se zaradi tega ne bi nihče sekiral. Pri kratkem filmu je še težje – tam imaš nekaj kratkih minut časa, da junake tako priljubiš gledalcu, da z njimi sočustvuje. Se mi je zdelo, da če mi bo to uspelo v kratkem filmu, bi mi moralo tudi v celovečercu. Seveda je že literarna predloga morala biti nabita s čustvi, zato je bil Mlakar idealen.

Zoran Smiljanić vas je v Mladini opisal kot skromnega, dobrodušnega, toplega, prijaznega, prisrčnega, nevsiljivega, nasmejanega, vitkega in lepi vzgojenega svetovljana. Vam to laska? Človek dobi vtis, da ste umetnik brez napak. Kako sprejemate tovrstne komplimente, ki niso povezani z vašim delom?

No, to kar je napisal Smiljanić, morate vzeti z rezervo. Zadaj je hecna zgodba. Midva z Zoranom se poznava že zelo dolgo. Pred četrt stoletja sva bila v ekipi Mladininih risarjev. Ker smo kar uspešni, nas je pokojni Ivo Štandeker (ki je bil obenem tudi likovni urednik in velik ljubitelj stripov) nekoč za nagrado peljal v Pariz. V Parizu smo se par dni zelo fajn imeli, po koncu pa smo morali narisati skupinski strip o naših doživetjih. Vsak je imel na voljo eno stran. V stripu smo se seveda fino zezali in tekmovali, kdo bo koga bolj potunkal in narisal bolj grdega. Smiljanić je vzel na piko mene. Povsem v njegovem stilu je narisal domišlijski strip v katerem sva midva, kao, šla skupaj v nek bordel in precej nazorno narisal, kaj naj bi tam počela. Ko je bil strip objavljen, je bila situacija precej nerodna, ker sem takrat že imel ženo in otroka, sem seveda moral doma marsikaj pojasnjevati. Ko so me pred meseci poklicali iz Mladine, da bi radi nekaj napisali o moji razstavi, se mi je takoj prižgala rdeča luč! Vprašal sem, kdo bo pisal članek in rekli so, da Smiljanič. Pa kje ste ravno njega našli, sem zajavkal in jim povedal zgornjo zgodbo. No, ampak je Smiljanič obljubil, da bo tokrat priden. In potem je v svojem stilu začel pretiravati v drugo skrajnost…

Vsak ustvarjalec ima svoje vzornike, še posebej na začetku, ko šele razvija svoj umetniški izraz. Kdo pa je na vas najbolj vplival, koga ste najbolj občudovali, koga ste na začetku največkrat posnemali?

Vzornikov sem imel seveda veliko, ampak ravno posnemal nisem nikogar. Rad eksperimentiram z različnimi stili. Mislim, da je dobro, če človek obvlada več stilov, saj se v majhni Sloveniji ilustrator težko specializira na določeno področje. Risati mora praktično vse, kar mu ponudijo: od otroških slikanic, preko političnih karikatur do underground stripov. In seveda ne moreš za vse uporabiti istega stila risbe. Kot pri vseh umetnikih, bodo seveda poznavalci tudi v moji risbi opazili raznorazne vplive, ampak upam si trditi, da je vsak od stilov katerega sem razvil dovolj “moj”, da nimam slabe vesti, da sem koga kopiral. V tistih najbolj občutljivih najstniških letih, ko si najbolj dovzeten za razne vplive, sem prvič prišel v stik s stripi skupine Zagrebški kvadrat. Za mulca pri petnajstih je bil to kulturni šok. Njihovi stripi so bili popolnoma drugačni od Zagorja in Flasha Gordona, katere smo brali takrat. Odločil sem se, da bom nekoč tudi sam član Zagrebškega kvadrata. Takrat sicer še nisem vedel, da so že par let prej razpadli. Verjetno imajo še zdaj name določen vpliv. Imel sem srečo, da sem skoraj vse člane kvadrata spoznal osebno: Ilića, Zimonjića, Kordeja, Marušića, …

Bi zase rekli, da ste politični umetnik?

Sploh ne! Ampak po nekem naključju vedno padem v središče dogajanja. Slučajno sem se znašel v Mladini v tistih najbolj burnih letih. Pred leti sem slučajno pristal pri zasavskem Eko krogu ravno sredi največjih bitk. Sem precej občutljiv na dogajanja okoli sebe in to se seveda kaže tudi v mojih delih. Tudi film, na katerem delam zadnjih par let, je na nek način družbeno kritičen.

Animacija se je v zadnjih nekaj desetletjih drastično spremenila. Kdaj vas je začel zanimati 3D?

Ko sem videl prve 3D-filme, sem vedel, da nekoč filmov ne bodo več delali s kamerami in igralci, ampak z računalnikom. In da je to prilika zame, ki ne znam najbolje delati niti s kamero niti z ljudmi. Komaj 20 let nazaj smo videli prvi “Toy Story”, danes je pa 3D-grafika že vsepovsod. Lani je bil gost Animateke legendarni pionir računalniške animacije Chris Landreth, ki je bil eden mojih vzornikov. Zanimivo je, da so že takoj na začetku, ko je bil medij še v povojih in so šele odkrivali njegove možnosti, že nastajali avtorsko zelo močni 3D-filmi. Tudi v drugih medijih je podobno: Chaplin je delal vrhunsko umetnost že v časih, ko so kamere vrteli še na roko. Prvi animirani film, ki se je javno predvajal, je naredil Winsor McCay pred 100 leti. In že v tistem čisto prvem filmu je tako dobro dojel zmožnosti novega medija, da se tistega prvega filma še danes ne bi sramoval noben multimedijski ali eksperimentalni umetnik.

Vam je kdaj žal, da ste pustili učiteljevanje geografije in likovnega pouka? Ali pa, če nekoliko preuredim vprašanje, ali kdaj razmišljate, kako bi bilo, če ga ne bi?

To je pa ena redkih stvari za katero mi ni čisto nič žal! Kot učitelj sem zelo trpel. Že takrat je bilo tako, da smo bili bolj krotitelji kot učitelji. Danes pa mi bivši kolegi pravijo, da je še precej huje. Da to ni zame, sem se zavedal že prvo leto, ko sem ob polletju ocenjeval risbe. Neka deklica mi je prinesla čudovite risbice in ko sem deklico pogledal, sem ugotovil, da jo prvič vidim! Sploh nisem vedel, da je v mojem razredu. Sedela je nekje v kotu in tiho, pridno risala, medtem ko sem jaz krotil par bizgecov, od katerih itak nikoli ni nič padlo. Resno mislim – poklic učitelja bi moral biti enako spoštovan in plačan kot poklic zdravnika, kajti ljudje znamo ceniti stvari samo po tem, koliko zanje plačamo. Če bi učiteljem plačevali več, bi tudi starši otrokom zabičali, da jih morajo bolj spoštovati. Sicer pa imam še vedno stik s pedagoškim delom. Vodim razne delavnice, predaval sem animacijo na VŠU v Novi Gorici. Ampak to je drugače, tu predavaš zrelim ljudem, ki jih ta tema zanima in jim dejansko lahko nekaj daš.

Vir: http://torekobpetih.si/intervju/nisem-politicni-umetnik-ampak-po-nekem-nakljucju-vedno-padem-v-sredisce-dogajanja/