Festival, ki je potekal v stripovskih sličica

Stripolisfest: zvrhane stojnice stripov, ugledni gosti iz tujine in tudi razstava novopečenega sedemdesetletnika Kostje Gatnika.

pon, 12.10.2015, 20:00

Tretja izdaja Stripolisfesta je mimo. Kak vtis ostaja? Legendarnega Luciana Secchija alias Maxa Bunkerja, ob pokojnem Magnusu očeta Alana Forda, ki bi pri 76 letih nedvomno dvignil statistiko obiska (kak mesec pred festivalom je zaokrožila vest o njegovi prisotnosti), v Ljubljano sicer ni bilo, a je program, tak je občutek, ciljno publiko kljub tej odsotnosti prepričal.

Tako si lahko v soboto, na osrednjem dnevu v programu festivala, na katerem se v promociji devete umetnosti povežejo tako akterji s področja ožje avtorskega kot žanrskega stripa, lahko znova izbiral med lično zvrhanimi stojnicami s stripi, od dodobra uležanih primerkov s klenimi tujerodnimi junaki, ki so se v času ranjke SFRJ brez težav naučili tedanje srbo-hrvaščine, do sodobne avtorske produkcije Stripburgerja, hrvaških Komikaz (ki so z mednarodnim projektom stripovskih avtoric Femicomix pridružili Mestu žensk), založbe Modrijan, ZRC SAZU in še koga, ki se posveča produkciji, za katero se v Sloveniji nekako pregovorno nihče ne tepe.

Predstavili so se še striparna Buch, društvo Stripoholik, skupina mladih avtorjev Papirnate sanje in še kdo, v tem smislu preseganja jarkov med stripovskimi fevdi pa je izzvenel tudi osrednji festivalski program dogodkov – razstav in pogovorov z gosti.

Nina Bunjevac in Očetnjava

»Slike so buržoazne, predrage za ljudi. S sliko ne moreš povedati toliko kot s stripom,« je odločitev za deveto umetnost kategorično argumentirala geografsko najbolj oddaljena in najtežje pričakovana častna gostja Stripolisfesta Nina Bunjevac, kanadsko-srbska avtorica albuma Očetnjava, katerega prevod so pri nas izdali pri Modrijanu, vzporedno pa pripravili še njeno malo turnejo, ki je pred Stripolisfestom obšla Škofjo Loko in Koper.

Tako sta se s sogovornikom, stripovskim kolegom Iztokom Sitarjem, že pred velikim finalom pred Stripolisfestovim mikrofonom dodobra »otipala«, kar se je poznalo. O Očetnjavi, ki nedvomno zadosti pričakovanjem ljubitelja avtorskega stripa, je bilo v Delu že precej govora.

Kratka obnova: gre za stripovsko razčiščevanje z lastnim očetom, ki je izredno. Oče je po izbruhu Đilasove afere kot njegov pristaš emigriral v Kanado, kjer je pristal v srbski nacionalistični teroristični skupini Očetnjava, umrl pa med izdelavo bombe, namenjene napadu na ambasado SFRJ.

Tedaj je bila Nina Bunjevac otrok in se očeta ne spominja. Bila je že v SFRJ, kamor je mati z njo in drugo hčerko pobegnila iz Kanade (z izgovorom, da gre le na obisk), sina pa ji oče ni dovolil vzeti in ga je morala pustiti onkraj Atlantika. Tudi Nina Bunjevac ima sina, najstnika. Kot je povedala, ga – da ne bi podedoval ničesar iz te družinske srhljivke in širše zgodbe o jugoslovanskih morijah – nikoli ni naučila srbščine. Odrašča kot Kanadčan. »Želim, da nekoč Srbijo spozna le kot turist, le njene lepe plati,« je izjavila.

Očetnjava je večplasten strip, v katerem se realnost prepleta z metaforiko, izrisan je vrhunsko, brez polovičarstva, skratka, je užitek za oči in duha. »Nekaj med Mausom in Perzepolisom,« se je avtorica v Kinu Šiška nekoliko zmdrovala med citiranjem klišejsko zveneče oznake, ki ji jo dajejo onkraj Atlantika.

Pretresljive družinske dediščine se je sicer v krajši stripovski zgodbi lotila že pred tem (dostopna je tudi v njeni srbski izdaji, omnibusu Hladna kao led), kot je napovedala, pa bo prihajajoči album posvetila babici, ki že v Očetnjavi igra eno osrednjih vlog (nasploh večino »vogalov« tega stripa podpirajo ženske). V Kinu Šiška je obujala tudi spomine na otroštvo v Nišu (ko je šlo tudi stripu dobro), med vzorniki pa omenila sonarodnjaka Zografa in Wostoka ter med mednarodimi Charlesa Burnsa, Drewa Friedmana in Arta Spiegelmana.

Darko Macan in Mi, mrtvi

Bila je geografsko najbolj oddaljena gostja festivala, drugi, ki se je prav tako predstavil v vlogi častnega gosta (ne prvič v Sloveniji), pa je bil bližnjik iz Zagreba, risar in predvsem scenarist stripov Darko Macan. Pogovor z njim je retrospektivno obudil njegovo skoraj tridesetletno profesionalno kariero, vključno z angažmajem pri velikih ameriških založnikih serij o superherojih, kot sta Capitain America ali Tarzan, in elitno nominacijo za osrednjo Eisnerjevo nagrado, ki jo je za projekt Grendel Tales dosegel z risarjem Edvinom Biukovićem, v ospredju njegovega pomenka s tukajšnjim kolegom Izarjem Lunačkom pa je bila serija Nous, les morts (Mi, mrtvi), ki jo za založnika v Franciji soustvarja z risarjem in prav tako težkokategornikom hrvaškega stripa Igorjem Kordejem.

Sicer, kot je povedal, kot scenarist rad postavlja predvsem vprašanja. »Proze ne pišeš, če poznaš odgovore. Če jih, napišeš esej, prozo pa moraš pisati z vprašanji.« je izjavil, Lunaček pa je iz njega izvabil tudi kaj osebnejšega. Povedal je, da je s pisanjem za ZDA prenehal, ker je dobil vtis, da tistega, kar je želel sporočiti, nihče ni želel razumeti, samokritično pa dodal, da je vselej v dvomih, ali je sploh kaj uspel prispevati k razvoju stripa. Občutek, da je bil strip, ko je začel sam, boljši in da njegov nivo odtlej le pada, ga ne zapusti.

Stripolisfest je že pred debatama z osrednjima gostoma postregel z delcem Stripburgerjevega železnega repertoarja in tukajšnjo klasiko. Prvega je zastopal španski Francoz Olaf Ladousse, ki je galerijo DLUL zapolnil z grafično produkcijo in svojevrstnimi, bolj asociativnimi kot pripovednimi piktogrami, ki le izjemoma sledijo stripovskemu nizanju časovnih sekvenc in kadrov (so pa dobrodošla terapija očem, utrujenim od vsakodnevnih komercialnih vizualij), k temu pa je dodal še drobne elektronske glasbene instrumente, duhovito sestavljene iz vsakdanjih predmetov. Kako zvenijo, so lahko obiskovalci pravkar spoznali na današnji ponovitvi njegovega otvoritvenega performansa s Carmen Espina.

Omenjeni oddelek klasike je pripadel novopečenemu sedemdesetletniku Kostji Gatniku in njegovemu legendarnemu izletu v strip, ki ga je podpisal kot Magna Purga. Originalne risbe iz tega kultnega temelja tukajšnjega alternativnega stripa, ki jih je Gatnik ustvaril med letoma 1969 in 1972 in objavljal v Stopu, Tribuni ter Pavlihi, zatem pa samostojno v albumski obliki leta 1977, izjemoma najdejo stik z javnim pogledom, zato je njihovo razstavo v lokalu Pritličje neumestno zamuditi. Izbor je ozek (Srce, ki ljubi, Sračko Srečman, Peter Klepec, pregovori, pasice iz Pavlihe …), a se od njega (znova) posloviš z občutkom, da je Gatnikov humor nenadkriljiv.

Njegovo razstavo so odprli minuli petek, že dan prej pa je bilo isto Pritličje prizorišče druge dražbe stripovskih originalov. Tokratna je zapustila medlejši občutek od lanske. Trg s tovrstnimi originali je v mednarodnem prostoru ustaljen, pri nas pa ostaja tržna niša, ki se ji kljub interesu kupcev redneje in resneje nihče ne posveča. Tokrat so sicer znova prodali večino ponujenega, od 18 so ostale neprodane štiri risbe, a so bile končne cene nizke.

Edina, ki sta segla do solidnih zneskov, sta bila Lunaček s tablo iz serije Miniji, prodano za 160 evrov, in Tomaž Lavrič, ki je bil nasploh adut dražbe, saj velja za avtorja, ki originalov ne prodaja. Njegova karikatura iz Mladine na temo samoniklega gafa aktualnega predsednika naše očetnjave (tista Ajde, miška mala …) je pristala najvišje, pri 210 evrih.

Z izjemo nekaterih imen pred začetkom dražbe sicer sploh nisi mogel vedeti, kaj bo ponujeno, risbe pa si si lahko ogledal le zelo bežno. Stripolisfestovi dražitelji vztrajajo pri sicer čisto simpatičnem amaterizmu kot »strategiji«, a bi lahko pomislili, da si mora vsak dražitelj, ki avtorjem zaračuna svoj delež, tega zaslužiti. Lanska dražba je bila v celoti sestavljena iz doniranih risb in namenjena delovanju striparne v Pritličju, tokrat pa so se odločili za delitev dobička z avtorji. Se pravi, da je tokrat rezultat vplival tudi na finance teh, zato je bil amaterizem odveč.

Dražba stripovskih originalov v Pritličju. Foto: Uroš Hočevar/Delo

Vir: 
http://www.delo.si/kultura/vizualna-umetnost/festival-ki-se-je-odvil-v-stipovskih-slicicah.html