Vseeno, Layerjeva hiša, Kranj, četrtek, 7. feb. 2019, ob 19.00
.
Pregled umetniškega opusa Andreja Štularja kaže, da gre za aktivnega umetnika, ki ljubi presečnost med mediji, načini izražanja, reprezentacijami. Opisovati ga zgolj kot striparja in lutkarja, bi bilo preenostavno in do avtorja celo nepravično. V lutkovno predstavo bo bržčas umestil fotografski medij, v fotografije tehnike praskanja, njegove slike in kipe lahko prevajamo v jezik reciklirane umetnosti. Tehnično je Štular kolažist, saj združuje raznolike umetniške forme in jih povezuje v eno. Vseeno. Pri večini njegove produkcije gre v veliki meri za naključja. Njegova estetika je edinstvena. Surova, plesniva, zavržena, zarostana. Takšna je, kot so dvorišča za belimi prostori razstavnih galerij. Takšna, kot je svet tam zunaj zaslonov. Analogen.
V osnovi je Štular umetnik skicirke. V eni prvi serij, s katero se predstavlja na razstavi, seriji digitalnih kolažev Vseeno (1999), združije svoje skice, krokije, in jih umešča na fotografije sten. Gre torej za dve analogni tehniki, ki jih avtor v svojem opusu stalno neguje. Skupaj s črnim humorjem in obvezno prisotnimi besednimi igrami. Kot na primer delo, naslovljeno Plesen, ki predstavlja skice plesalcev na plesnivi steni. Drugi kolaž združuje skice nekakšnega mehaničnega postopka s fotografijo zidu Mergentalerjeve hiše. Prazna hiša je zaradi svoje lokacije med Galerijo Prešernovih nagrajencev in Layerjevo hišo dobila poseben ulični status. Na njenih zidovih so v zadnjih letih nastajale poslikave, fotografske in plakatne razstave. Ulično legitimnost pa je Mergentalerjeva dobila že pred desetletjem zaradi bližine nekdanjih lokalov Barona in Ajde. Štular zid “Mergentalerce” ovekoveči v časih svojega zgodnjega fotografskega eksperimentiranja. Mergentalerjeva hiša mu ne nudi zgolj površin s strukturami in svojevrstno patino, dotična fotografija predstavlja tudi nastanek kranjske legende, in sicer, da se spraskan zid nahaja v nosovih in žilah odvisnikov in kupcev domišljijskega prekupčevalca drog. Fantazija je pogosta stalnica Štularjevih svetov, pa čeprav se okoliščine nastanka njegovih del da umestiti natančno časovno in mikrolokacijsko.
Na vrhu kranjskega Jelenovega klanca je le nekaj let nazaj še stal prazen hotel Jelen. Kot se za velike prazne površine v osrčju mest spodobi, se je tudi v zapuščenem hotelu dogajalo marsikaj, med drugim je njegovo notranjost na svoj filmski trak večkrat ujel predstavljeni avtor. Nekoč je v eni od sob, kjer je bila v zlatih časih hotela restavracija, zagorelo. Skupaj z lesenim podom je na pol zgorela tudi slika pokrajine, gozda. Z delno pogorelim okvirjem je slika, ki jo je kot asociacijo na vojno v devetdesetih poimenoval Bosna Balkan (2002), postala del Štularjeve kolekcije. Postala je del zbirke kriznih žarišč, kjer se nahaja tudi Afganistan (2001). Ker so svobodno dirjajoči konji na sliki in napis za sliko “Free as a wind” v popolnem nasprotju z realnim stanjem v izbranem kriznem žarišču, ima serija še posebej močno sporočilnost. Manipulacija podob, ki so v osnovi namenjene dekoraciji, spreminja njihov pomen ravno za toliko, da ohrani avtonomijo slike in njeno funkcijo, ki je dekorativna, torej ne bistveno potrebna. Nova, družbeno nujna raven pomena pa družbeni večini predstavlja nelagodno sporočilo, za katerega si ne želimo, da nas opominja s sten naših dnevnih sob. Pozabljene vojne naj ostanejo v umetniških ateljejih.
Štularjev opus ni usmerjen lokalno, čeprav marsikateri motiv, material ali naracija njegovih del izhaja iz Kranja, kjer živi in ustvarja. Lahko bi rekli, da mu mesto zaradi Prešernove prezence nudi inspirativno okolje, da se je skozi leta oblikoval kot vizualni poet, odklonski in večno na prepihu. A bomo to povezavo v luči dejstva, da Prešeren v Kranju v svojih zadnjih dveh letih življenja, ni ustvaril ničesar v resnici pesniško vrednega, seveda zavrgli. Poezija, ki je vplivala na Štularjevo likovno delo, prihaja s Krasa pa iz del ruskih realistov, nemške satirične poezije, literarne avantgarde idr. Razstavljeni Slaniki (2014), pesem Srečka Kosovela, so nastali kot povabilo Baltske stripovske revije Kuš! in še posebej izražajo nekonvencionalnost njegove stripovske forme oz. “strip poezije”, ki ima svoj lasten šarm in logiko, kot jo opiše priznani stripovski avtor Aleksander Zograf. Kot kulturni delavec iz Prešernovega mesta pa je Andrej Štular seveda v skrbeh za prihodnost simbolnega blaga o Francetu Prešernu. V zgodbi o Francetu (2003), ki je del trilogije v stripu, v kratkem filmu in v gledališki predstavi in ga je motivirala prav zaradi vseprisotnega površnega poznavanja našega največjega pesnika, uporabi citate Ernestine Jelovšek iz njenih spominov na očeta. Štular Prešerna vidi kot izjemnega posameznika, svobodnega duha, doktorja prava, ki ga doživljamo zgolj kot nacionalno posebnost ter ga ne znamo zbrusiti v diamant in predstaviti svetu kot Nemci Goetheja ali Rusi Lermontova.
Za Štularjeva dela bi veljalo pripomniti, da četudi ste jih že videli, ne zamudite priložnosti, da jih vidite znova. V novem kontekstu jih lahko znova preberemo drugače. Družbena ali celo intimna kritika je stalnica Štularjeve narative. A hkrati njegove instalacije, tako svetlobne kot kiparske in prostorske, prežema igrivost, pomešana s humorjem. Veliki brat (1999), Državljani (1999), Kletke (2002-2004), svetlobne Polemike o Saturnu – Opoldne, opolnoči (2008) in Osebe (2017) nas lahko zgolj samo nasmejejo. Za vse drugo nam lahko postane tudi vseeno.
Še raje pa bomo videli, da vas vznemirijo, razjezijo in aktivirajo.
Besedilo: Zala Orel