Večer
Od petka do petka – Aleksander Buh, Strip.art.nica Buch
Eto, plava kuverta še vedno pali!
Petek, 24. februarja
Ob petkih, ker naj bi bil pred menoj prost vikend (kar je dobra šala), vedno pomislim na svoj nenapisani roman, ki se ga pripravljam napisati že 25 let in kobajagi bo čez vikende čas za to. Afera KJBZTB (Afera ko Janez brez zobotrebca trebi bolhe) je delovni naslov in bo delno izmišljena avtobiografija. Saj poznate tisto, dec mora zasaditi drevo, zaploditi sina in napisati roman. Drevo sem zasadil, raste sicer čisto krivenčasto, ampak raste pa, sina sem zaplodil, še celo tri (če sem kakšnega spregledal, se mu opravičujem), romana pa mi nikakor ne uspe napisati. Koncept imam, prepričan sem, da bi bil hit, strip bi narisali po njem in film bi posneli. Tudi glavnega igralca imam že izbranega, Ravnohribovega Pavla, za glavno igralko še malce kolebam, muziko bi pa Smolar in Magnifico napisala. Evo, vse štima, samo nikakor se ne pripravim k delu. V štacuni ena velika tuga, v celem dnevu samo dva kupca. Ampak okej, sem vsaj papirje malo v red spravil. In Mladino sem v miru prelistal in Lavriča prebral. Ta je res foksnar, sploh mi ni žal, da sem ga predlagal za nagrado Prešernovega sklada.
Dostavil sem trdo vezane stripe Alan Ford v Knjižnico Otona Župančiča in spotoma kupil 30 komadov starejšega Titeufa, ponudili ga bomo po akcijski ceni 6 evrov.
Sobota, 25. februarja
Delal sem cel dan in še pozno v noč. Med tednom se mi nabere cel kup papirnate vojne, ob sobotah pa imam butigo zaprto in lahko v miru šlihtam papirčke in prekladam stripe. Doma mi sicer ne verjamejo, da imam toliko dela, pravijo, da sigurno gledam porniče, pa to ni res, razen včasih, čisto malo, za osvežitev spomina. Med malico sem si privoščil krajši sprehod po Ljubljani. To mesto mi je res všeč, mi grejo pa na jetra gostinci, ki so zaradi turistov navili cene, in da so zaradi vseh teh kitajcev, japoncev, marsovcev … izginile manjše trgovine iz centra, ki je tako postal en sam velik drag bife. Pravzaprav največ naredim ob sobotah, nihče me ne moti, lahko se skoncentriram in delo gre hitro od rok. Bo pa to veljalo samo do poletja, potem pa zviz na morje in Ljubljana me čez vikende ne bo več videla. Uh, dobro, da sem se spomnil na morje, kolo in motor moram peljati na servis pa novo čelado rabim. Maribor nabrisal Olimpijo z 1:0! Spet! Jejhata, jejhata.
Ampak naj vam bo, zaradi Ilke in Boštjana.
Nedelja, 26. februarja
Nedelja je Gospodov dan in se ne dela! Zato jaz delam samo, če je slabo vreme, če je doma tihi teden ali če imam polno zaostankov. Tako sem delal tudi to nedeljo. Vmes sem skočil na bolšjaka, uživam brskati med stvarmi, ki jih čisto nič ne potrebujem. Trdno sem se odločil, da ne bom čisto, ampak res čisto nič kupil, ker kam pa naj z vso to navlako. No, to nedeljo sem kupil srebrnik za 5 kron (ki jih sicer ne zbiram, samo kupujem jih), JLA-bajonet (ki jih sicer ne zbiram, samo kupujem jih), JLA-opasač (ki jih sicer ne zbiram, samo kupujem jih) in gumijastega ježka (ki jih sicer ne zbiram, samo kupujem jih) – saj se spomnite tistih gumijastih figuric Sneguljčice in sedem palčkov, Racmana Jake, Mikija Miške … (tudi teh ne zbiram, samo kupujem jih). Popoldne sva šla z ženo na Bled, na sprehod okoli jezera. Srečala sva dva znanca, ki sta se udeležila Ruthinega teka okoli jezera. Prireditev traja 48 ur, krog je dolg šest kilometrov in vsak odteče, kolikor hoče. Prvi je odtekel šest krogov, drugi pa se je ravno odpravljal okoli sedmič. Pa sem se še jaz pohvalil, ta dan sem pojedel že dva krofa. Za vogalom sem takoj zavil na pivo, da me ne bi slučajno zamikalo, da se še jaz začnem spet ukvarjati s športom. Rajtnga za pivo in deci vina je bila sedem evrov. Sem se počutil kot doma v Ljubljani. Zvečer sem poizkušal gledati podelitev žarometov. Poizkušal! Take bede pa že dolgo nisem videl. Še občinstvo v dvorani se ni smejalo nekim kao šalam. Še najbolj smešno je bilo, ko so voditelji ob koncu svojih nagovorov začudeno čakali na aplavz, a ga ni bilo. Verjetno so organizatorji občinstvu pozabili povedati, da naj sem ter tja vseeno malo zaploska. Je pa razočaranje nad našo prireditvijo rešil prenos podeljevanja oskarjev, ki je bil še večja polomija.
Ko pri nas talamo plave kuverte, se nikoli ne zmotimo.
Ponedeljek, 27. februarja
Obožujem ponedeljke. Zato, ker je to začetek nekega utečenega ritma, in ker se mi vedno mudi, in ker sem vedno pod stresom, in ker vedno zamujam. Prepričan sem, da bom še na svoj pogreb zamudil. Ponedeljki so Amerika, vam pravim! Po mailu se dogovarjam s slovenskim veleposlaništvom v Bratislavi za razstavo šestih slovenskih striparjev. Zaenkrat kar dobro kaže. V paci pa imam še Skopje ali Veles, Pariz in Dunaj. Bomo videli, kako se bo izteklo. Ta ponedeljek sem bil povabljen na predstavitev druge knjige trilogije gospoda Milana Jazbeca. Ob 17.00 v Viteško dvorano v Križankah. Rad grem na predstavitve, to mi je šola, kako naj se jih jaz lotim, ko jih imam. V kratkem bom gostil Tomaža Lavriča, ob izidu prvega dela strip trilogije Tolpa mladega Ješue. Drugi teden pokukajte na mojo internetno stran, bo objavljen datum. Da se vrnem k Milanu Jazbecu in predstavitvi njegove knjige. Gospod je res faca, pogooglajte ga, kaj vse je že naredil v življenju. Ob takih ljudeh mi je včasih prav nerodno, ker sem tak lenuh. Pogostitev pa … sladki program, slani program, voda in šampanjec. Ker sem se že tisočpetstodvaindvajsetič odločil, da bom shujšal, sem se hrani izognil, vode ne pijem in tako mi je ostal samo še šampanjec. Kaj hočemo, včasih se je treba za kulturo tudi žrtvovati.
In sem se!
Torek, 28. februarja
Ajajaj! Zadnji dan za oddajo poročila JAK-u o porabi subvencij za prejšnje leto. Pravzaprav ga čvajžim že nekaj dni, pa mi ne gre od rok. Od samega hudega sem zbolel. In to orng! No, mogoče je temu kriv tudi virus, ki me ne spusti že več tednov. Popoldne sem bil na kratko zmenjen s Cirilom Horjakom, da mi je povedal, kako naj bi zgledali ti zapisi v Večeru. Seveda sva potem čvekala kot strgana dohtarja, Ciril je vedno zanimiv sogovornik. S prometom v trgovini sem zelo zadovoljen, Kollejeva Antarktika gre za med, Mustrovi stripi se prodajo povprečno po en komad dnevno, veliko povpraševanje pa je tudi po Lavričevih stripih, nagrada Prešernovega sklada je dvignila zanimanje zanj. Vendar promet na ta dan ni bil pomemben. Dogodek dneva je bil, da je Zorc poljubil Ines v Usodnem vinu.
Bomba! To bo še vroče.
Sreda, 1. marca
Končno!
Klicali so iz tiskarne, da je Lavričeva Tolpa mladega Ješue stiskana. Knjiga mora še odležati, da se presuši, in predvidoma v ponedeljek bo v mojih rokah. Prav veselim se je že, malce pa me je tudi strah, da ne bo kaj narobe. Trgovino in skladišče bo treba pospraviti in narediti prostor za knjige, so pa to sladke skrbi. Pripopal sem spisek srbskih stripov na www.stripi.si, naslednjih deset dni bom pobiral naročila za njih. To bo veselica, zbiratelji so že neučakani, kdaj bo nov uvoz. S sinom sva zapadla v zanimivo debato. Se še spomnite visokoletečih besed o zaščiti slovenščine v glasbi in glasbenih kvot? Ste gledali Emo? Jaz sem jo samo malo ošvrknil, in če ne bi vedel, da je to izbor za slovensko popevko za nastop na Evroviziji, bi mislil, da predvajajo neko angleško oddajo. Eee, kje so pa tukaj kvote? Janez, pardon, Gianni, kje si?
Proti večeru se je oglasil znanec. Ob šanku sva rešila ne samo slovenske, tudi vse svetovne tekoče probleme. Res ne vem, čemu se ti politiki tako mučijo, za šankom je vse tako preprosto.
Četrtek, 2. februarja
Četrtek je poseben dan. Že vsa leta, odkar imam trgovino, se na ta dan zbere manjša družba ljubiteljev stripa, pacienti jih imenujem, se pa med njimi najde tudi kakšen bolnik. Dobre štiri ure po zaprtju štacune me zabavajo, vmes v Barjana skočimo na odlično pico, potem pa pri meni degustiramo razne vrste piva. Tokrat je bila res zanimiva zasedba, zbrali smo se Fax Helizim, Tokijska borza, Gargamel, Bruh, Kitova sperma, Dimče Vaginovski, Klavirska tipka, pravzaprav razen ženske kvote, Nataše Črnokocinske, smo bili prisotni vsi junaki romana Afera KJBZTB. Glavna tema debate je bila, kot ponavadi, da smo vsi založniki in trgovci stripa navadni beboti, ki nimamo pojma, kaj je in kako se dela strip. Priznam! Če kdo to ve in zna, so to le oni, pacienti! Poznavalsko so si ogledali poizkusne printe Tolpe, zadovoljno kimali in modrovali, barva bi sicer lahko bila maaalček svetlejša, ampak naj mi bo, ker sem ravno jaz. Naj dam za rundo, pa ne bojo imeli nobene pripombe več. Eto, plava kuverta, tudi če je v tekočem stanju, še vedno pali! Za konec sem vam mislil napisati še en vic, pa se trenutno nobenega dobrega ne spomnim, zato na Štajersko samo lep pozdrav.
Ajd!
Vir: http://www.vecer.com/dnevnik-aleksander-buh-strip-art-nica-buch-6317496