Ko se je začelo obstreljevanje Sarajeva, je Ivo Štandeker razumel, kam ga kliče poklic. Šel je v oblegano mesto.

Ivo Štandeker, letnik 1961, je bil najbolj nadarjen časopisni človek svoje generacije. Ni bil samo novinar, ker ni razmišljal le o besedilu. Razmišljal je o paketu, ki bo prišel do bralke, bralca. Razmišljal je o slikah in črkah, zgodbi in podobah. Ker sam ni bil dober risar, a je imel slike rad, saj je od malih nog oboževal stripe, je na uredništvu tednika Mladina zbral ekipo mladih risarjev, stripovskih avtorjev. Če se je strip v teh krajih začel z Mikijem Mustrom in nadaljeval s Kostjo Gatnikom, je tretjo etapo stripovskega življenja pognal Ivo Štandeker. Na časopisnih straneh je našel prostor za Tomaža Lavriča, Zorana Smiljanića, Gorazda Vahna in številne druge ilustratorje, stripovske avtorje. Ni bil urednik, a je urejal. Ni bil mentor, a je avtorjem pomagal. Ni bil lovec na talente, ker so ga ti poiskali sami.

Ko je pisal, ni bil hiter. Uro pogovora je precedil v nekaj stavkov. Ivo je destiliral resnični svet. Temu destilatu je dodal ilustracije, ki so jih naredili njegovi stripovski prijatelji. Ali pa fotografije. Potem je nastala izostrena slika sveta. Ko je v roke dobil fotografije vojne za osamosvojitev, je razumel, kako jih zložiti v knjigo. Potem je nastala izostrena slika dogodka.

Ivo je bil zafrkant. Tako kot je imel nos za talente, je imel nos za politike. Bral je ljudi. In četudi ga je Metallica osebno zanimala bolj od politike, je vedel, kam politike odnaša. Iz tistih, ki so si to zaslužili, se je v časopisu bridko norčeval. Kakšnih posebnih razlik med starimi in novimi političnimi silami ni delal. Tisti od starih, iz katerih se je norčeval, so bili vredni posmeha. Tisti od novih, iz katerih se je norčeval, so bili vredni posmeha, le da je Ivo to razumel nekaj mesecev, nekaj let hitreje.

Od starega režima se je poslovil s kratkimi zapisi o udbaških likvidatorjih. Ni se ukvarjal z abstraktno kritiko udbe. Akcijo udbaškega likvidatorja Vinka Sindičića je popisal skoraj v realnem času, v času, ko je bila udba še resna institucija.

Ko ni bral ljudi in stripov, je bral knjige. Ko knjig ni bral, jih je prevajal. V letih, ko so se njegovi vrstniki ukvarjali s študijem, je sam prevajal. Težke spise. Hegla, recimo. Freuda in Habermasa. Ko si je NSK-jev hišni filozof Peter Mlakar zaželel, da bi na Dunaju njegov govor zvenel avtentično nemško, ga je prevedel Štendi. Ker je udba sredi noči Mlakarju iz poštnega nabiralnika nemški prevod in slovenski original ukradla, je Ivo iz glave reproduciral cel Mlakarjev govor. In ga ponovno zapisal. Štendija so zanimale nemogoče reči. Recimo prevod Mozartovih pisem. Ko je Mozart pisal pisma, je bil zafrkant. Prevedel ga je lahko le zafrkant. Imel je psa. Runo je bil najbolj prijazen nemški ovčar v mestu.

Ko se je v Sloveniji začela vojna, je bil Ivo v krajih, v katerih je odraščal, med Šentiljem in Pesnico. Vojna okrog Šentilja je bila grda, ni šlo za male praske. Ko se je začela vojna na Hrvaškem, je bil med Slavonijo in Dubrovnikom. Ko je Hrvaška zaradi napada JLA trpela, ni bil brezbrižen. Nikdar ni bil brezbrižen.

Ko se je začelo obstreljevanje Sarajeva, je razumel, kam ga kliče poklic. Šel je v oblegano mesto. Črne, srednje dolge lase je imel spete čop, ki je kot majhna palma stal na vrhu glave. Nosil je bel zaščitni jopič, ki naj bi ga varoval, če bi streljali nanj. Predmestje Dobrinja je bilo leta 1984 zgrajeno kot olimpijska vas za sarajevske olimpijske igre. Osem let pozneje je obkoljeno olimpijsko vas zasul ogenj. »Rad imam mesta in sovražim, če jih kdo napada,« piše na spominski plošči v Dobrinji. Stavek je v zadnji reportaži zapisal Ivo. Ploščo je postavil veleposlanik Tadej Labernik. Zraven je lipa. Zdaj je spominska plošča tudi v Pesnici. Rad je imel mesta. In tudi Pesnico je imel rad.

Vir: http://www.delo.si/sobotna-priloga/spomin-na-novinarja-zapisan-v-granit-60492.html