Opis

Akisi 3: Popoprane zgodbice

Akisi se tokrat ne obeta nič dobrega. Starši jo namreč v dobri veri, da bi se naučila manir in si omogočila zgledno prihodnost, želijo poslati k prastričku v Francijo. Za Akisi selitev ne pride v poštev, saj jo v Franciji lahko požrejo volkovi, morda pa od mraza, uboga reva, celo zmrzne. Vse bolj je prepričana, da ne spada v to družino in naredila bo vse, da se selitvi v Francijo izogne. Toda ta naloga je vse prej kot lahka. Vsi odrasli vidijo v njenem odhodu korist zase, vsem mamam v vasi se je že čisto zmešalo in Akisi ne ve več, kaj sploh še lahko stori. In ko se zdi, da ji Francija ne uide, sklene Akisin trebuh vzeti stvari v svoje roke.

Tretja zbirka zgodbic o vragolijah neustrašne Akisi in njenih prijateljih_cah nam postreže z ljubezenskimi dilemami odraslih, z zagatami pesnjenja in pojmom vsakdanje poezije, v njej pa izvemo tudi, kako se našemiti v grdo princesko (hja, kdo pravi, da morajo biti princeske zmeraj samo lepe) in kako je Akisi spoznala svojega najboljšega prijatelja Edmonda in opico Bubuja, njenega zvestega spremljevalca in zaveznika.

Marguerite Abouet (1971) je otroštvo preživela v revni delavski četrti Abidžana. Pri dvanajstih so jo starši v želji po dobri izobrazbi poslali v Pariz, kjer so jo navdušile knjižnice in knjige nasploh. Izučila se je za pravno pomočnico in to delo tudi opravljala, a se je nazadnje odločila postati scenaristka in režiserka. Velik uspeh in več nagrad ji je prinesel že prvenec Aya de Yopougon (Aya iz Yopougona, 2005−), slonokoščenoobalska saga, v kateri bralstvu predstavlja slikovito in precej nepoznano plat Afrike. Tudi v Akisi (Akissi, 2010−) navdih črpa iz svojih afriških otroških let, svoja pariška najstniška leta pa opiše v Bienvenue (Dobrodošla, 2010−2014). Za svoja dela je prejela številne nagrade. Kadar Marguerite Abouet ne pripoveduje zgodb, gradi knjižnice v revnih četrteh velikih afriških mest.

Mathieu Sapin (1974, Dijon) je po študiju ilustracije v Strasbourgu dve leti delal v muzeju nacionalnega središča striparske in upodobitvene umetnosti v Angoulêmu ter obenem ilustriral otroške in mladinske knjige za velike francoske založniške hiše. Od leta 2003 se posveča izključno stripu. Zaslovel je s parodično serijo o superjunakih Supermurgeman (od leta 2002). Z Emmanuelom Guibertom in Joannom Sfarjem je ustvaril priljubljeno otroško serijo Sardine de l’espace (Vesoljska sardina, 2002−). Leta 2016 je prejel naziv viteza reda umetnosti in leposlovja. Je avtor več kot tridesetih del in prejemnik več nagrad.

Format 215 x 161 mm, mehke platnice, barvni tisk, 138 strani.