Razstava Tomaža Lavriča v Cankarjevem domu

Lavrič je umetnik, ki obvlada vse elemente stripa, komične ilustracije, karikature in vseh drugih sorodnih zvrsti. Njegov izraz je včasih pripoveden, realističen, včasih konstruktivistično abstrakten, včasih nežen in liričen. Vse njegovo delo črpa iz raznih elementov vizualne kulture od filma in slikarstva do risbe in videa kar vse virtuozno uporablja v samo njemu lastni govorici stripa. Zato bo razstava lahko izpostavila sklope, ki vzpostavljajo specifiko te govorice: ureditev strani, uokvirjanje posameznega prizora, izbira pravega (po Lessingu pregnantnega) trenutka sličice, jasnost in neposredna sporočilnost posamezne podobe in njeno vključevanje v celoto pripovedi, ki mora gledalca držati v napetosti, da je pripravljen slediti zgodbi, odnos med besedilom in podobo itd. Samo svetovni mojstri stripa, kot Lavrič brez dvoma je, so sposobni predvidevati gledalčeve sposobnosti povezave med zaporednimi prizori in pomenskimi montažnimi cezurami med njimi, doseči z likovnimi elementi in besedilnimi obrati za to potrebno napetost, ki bralca drži v napetosti do konca. To lahko ustvarita samo brezhibna medsebojna odvisnost in sodelovanje med podobo in besedo: obe se trudita za isto idejo, ki je nobena izmed njiju sama ne bi mogla podati tako učinkovito. Ali kot je rekel Hugo Pratt: rišem moje besede, pišem moje risbe.

Tomaž Lavrič (r. 1964 v Ljubljani) je po končani srednji Šoli za oblikovaje šolanje nadaljeval na oddelku za slikarstvo ljubljanske Akademije za likovno umetnost. Od leta 1987 je stalni sodelavec tednika Mladina, kjer je spomladi leta 1988 začel objavljati Diarejo družbeno-politično satiro v stripovskih pasicah. Ta časopisni strip kljub napovedanim samoukinitvam še vedno izhaja ter je zagotovo Lavričevo najbolj prepoznavno in znano delo. Zanj je prejel nagrado Zlata ptica (1989) in nominacijo za nagrado Prešernovega sklada (2004).