Tanja Komadina: Fino kolo, 2014.
Dobra kondicija stripa na entuziastičen pogon
V vsebinskem smislu pripada levji delež kataloga Gašperju Rusu, ki je tako kot Sitar stripovski avtor in publicist, in njegovemu obravnavanju posameznih stripovskih opusov, celo v širšem razponu avtorjev od tistih, katerih dela srečaš na razstavi.
V izboru namreč kdo tudi manjka. Na malih scenah, kakršna je naša stripovska, je dovolj prostora za zamere in kdo bi se raje podvrgel inkviziciji kot sprejel vabilo na Stripburgerjevo razstavo, po drugi strani pa manjkajo, denimo, dela Bernarda Kolleja, ki je, mimogrede, edini slovenski samostojni avtor, ki se preživlja le z ustvarjanjem stripa (neodvisno od domačega trga, za tujino).
Rus v zapisu najprej pretrese delo novincev na sceni, nato starih mačkov. Med prvimi, denimo, Mateja Stupice, seveda znanega predvsem s širših področij vizualnih umetnosti, Tanje Komadina, ki je z emotivno nabitim Finim kolesom prodrla na Švedsko, samorastnika Domna Finžgarja ali Kaje Avberšek, ki je razvila specifičen znakovni vizualni jezik.
Med avtorji z dolgo stripovsko kilometrino so minulo desetletje gotovo zaznamovali Zoran Smiljanić s petdelnim stripovskim monumentom Meksikajnarji, Tomaž Lavrič s svojo znano sposobnostjo razvijanja večtirnega avtorskega izraza, številne izdaje Cirila Horjaka, Izarja Lunačka, Andreja Štularja, Davida Krančana, avtorja rezijanske Grdine in Pijanega zajca, ki v katalogu nastopa tudi s teoretskimi zapisi, Damijana Stepančiča, Sitarja ali Matjaža Bertonclja, izpostavljanje imen je vselej nehvaležno.
Med mojstri stripa za mladino pa avtorjev, vpetih v klasično, likovno kultivirano pripovedovanje zgodb, kot so Matjaž Schmidt, Jelka Godec Schmidt ali Marjan Manček, in mlajših, ki ubirajo drugačne poti. Kot ugotavlja Rus, tukajšnji strip krasi »razmeroma zdrava kondicija«. Dasiravno predvsem na entuziastičen pogon.