So stripi v Sloveniji še živi?

Se še spomnite, kateri je bil vaš prvi prebrani strip? Mogoče mednje sodi kakšen strip Mikija Mustra, mogoče Goscinnyjev Asterix in Obelix?Se še spomnite Zagorja in Alan Forda? In kako je s stripom v današnjem času? O vsem tem so poklepetali ljubitelji stripov na letošnjem Stripolisfestu.

Prve nastale stripe so povezovali že s slikami v francoskih jamah Lascaux, v 19. stoletju naj bi dotične sličice s kratkim besedilom uporabljali za učenje nepismenih, pravi bum pa je strip doživel v 20. stoletju, in sicer s tiskom časopisov. Eden prvih, ki je ustvarjal stripe za časopis pa naj bi bil Američan Richard F. Outcault s svojim Yellow Kidom. Seveda je tudi Evropa velika prispevala, začela je s karikaturami (Wilhelm Busch), nadaljevala pa s knjižico Histoire de M. Vieux Bois (Rodolphe Töpffer), ki je izšla že pred Yellow Kidom. Japonci pa so seveda poglavje zase. Že v 11. in 12. stoletju so se kazali zametki prvih mang (japonski stripi).

Pri nas velja za začetnika Milko Bambič, za glasilo Naš glas je leta 1927 narisal prvi slovenski strip Bu-Ci-Bu in eden od originalnih izvodov se je na dražbi prodal za okoli 200 evrov. Prav tako se za takšne vsote prodajajo stari stripi oziroma slikanice iz petdesetih let prejšnjega stoletja, našega največjega ilustratorja Mikija Mustra. Njegove stare izdaje so zelo iskane, pravijo člani Stripoholikov, ki je združil predvsem oboževalce stripov, kot so Alan Ford, Dylan Dog, Zagor, Mister No … kajti nekdanji jugoslovanski trg je bil dovolj velik, da je izdajal te italijanske klasike, ki so izšle v založbi Sergio Bonelli Editore.

V Sloveniji si bil vesel, če si za strip Mikija Mustra dobil 200 evrov, popolnoma drugačna slika pa je v ZDA. Njihovi superheroji so dobili tudi super herojske cene. Na tretjem mestu je Dark Knight oziroma Batman, kjer je nekdo za strip, v katerem se junak prvič pojavi, plačal malce manj kot milijon evrov. Na drugem mestu naj bi bil Spider-man, prvo mesto pa si je z dvema milijonoma priboril strip Action Comics #1 iz leta 1938, ki je svetu predstavil Supermana.

Če je v nekdanji Jugoslaviji strip živel kot nekaj vsakdanjega in vsem zanimivega, pa je šlo kasneje v Sloveniji malce navzdol, razmišljajo člani Stripoholikov. Mlajši se niso več učili srbo-hrvaščine in Zagor je postal zanimiv le še kot nostalgija za vse tiste “tastare”. A kot meni Izar Lunaček, so se stvari obrnile na boljše: “V stripe so prišli zaradi filmov in same dostopnosti spleta, zelo priljubljena je zdaj tudi “hipsterska” estetika, designerski strip, retro slog, drugačni stripovski svetovi, tudi zaradi zaslug raznih manjših alter založb, ki izdajajo in prevajajo kakovostne evropske albume in grafične romane za odrasle.” Vsi pa se strinjajo, da mladi čedalje bolj pogosto sežejo po stripu.

Preden pa sam strip nastane, ga mora nekdo ustvariti. Poklepetali smo s Tanjo Janc, ki je okoli sebe zbrala slovenske umetnike v skupino Papirnate sanje: “V tej skupini smo ljubiteljsko združeni grafitarji, striparji, ilustratorji … In med seboj si delimo znanje ter izkušnje. V Sloveniji je ilustratorsko delo zelo slabo cenjeno. Večinoma se odvija v smislu “ti nam nekaj nariši, mi pa bomo objavili tvoje ime”. Nekako se vse vrti v začaranem krogu, ko naročniki dajejo umetniku vedeti, da je lahko počaščen, da dela za njih in da je to dovolj, plačila pa seveda ni. Že od malih nog delamo umetniki na svojem talentu, toda cenimo se premalo. Poleg tega velja tudi neko splošno prepričanje, da v umetnosti ni denarja. Toda v resnici se da od ilustracij zelo dobro živeti, treba je pač pogledati širše, čez meje. Če se znaš ceniti, če znaš delati, znaš postaviti svojo ceno, je to kot katerakoli dobro plačana služba.” Kaj pa tujina? “V tujini so ilustratorji, umetniki bolj cenjeni. V Sloveniji je pač veliko slabe prakse. Ena od zadev je tudi to, da se išče umetnike, ilustratorje, designerje … preko razpisov. Vsi potem delajo veliko na projektu, a izbran je samo eden in še to je slabo plačan. V tujini je drugačna praksa, prodaja se portfolio, važno je, da dobro delaš, in ena prvih vprašanj je pri njih, kakšna je cena. Zelo profesionalno vse, dejansko si njihov partner. To pogrešam v Sloveniji, zelo redko pride do takih trenutkov.”

Eden od glavnih gostov letošnjega Stripolisfesta je bil Darko Macan, ki je mednarodno najbolj uveljavljen hrvaški stripovski scenarist. Že vse od zgodnjih osemdesetih je risal in pisal stripe, kasneje je zašel tudi v tujino, kjer je sodeloval tudi z Daveom Gibbonsom, znamenitim ilustratorjem grafičnega romana Watchmen. Skupaj sta ustvarila mini serijo Wader’s Quest. Toda v Ameriki ni ostal dolgo: “Zakaj sem nehal delati za Američane? Ker se mi je zdelo, da nikogar ne zanima, kaj imam za povedati.” Zato se vrnil v Evropo in sedaj dela za trenutno največjo francosko stripovsko založbo, kjer je ravnokar izšel njegov tretji del miniserije Nous les morts (Mi mrtvi).

Druga gostja pa je bila Nina Bunjevac, kanadska striparka srbskega rodu in vzhajajoča zvezda mednarodne stripovske scene, ki je svetovno javnost pred kratkim prevzela z grafičnim romanom Očetnjava, kjer se sooča z dediščino svojega ekstremističnega očeta, umrlega med izdelavo bombe namenjene napadu na Jugoslovansko veleposlaništvo v Kanadi. “Nisem imela težav z objavo te zgodbe, sem odprta knjiga, to se je pač zgodilo, resnica je resnica. To je moj doprinos k dialogu, ki se zdaj dogaja v nekdanji jugoslovanski književnosti. Pomembno je povedati, kaj se je dogajalo. Je še vedno aktualna zgodba, ker je to znova postala glavna globalna tema. S tem stripom sem hotela pokazati, da lahko vsak postane terorist, ne glede na pripadnost. Hotela sem pokazati, kaj se dogaja zadaj – ponavadi vidimo teroriste kot nekakšne ninje, ki nosijo črne maske … ne vidimo pa tega, kaj jih je pripravilo do tega dejanja,” je o svojem stripu dejala avtorica.

Avtor/foto: Branka Resnik

Vir: 24ur.com