Minulo soboto je v Strip.art.nici Buch gostoval Lazar Džamić, avtor analitske knjige Cvetličarna v Hiši cvetja. Gre za študijo stripa o Alanu Fordu, enega od najbolj priljubljenih stripov med mladino bivše Jugoslavije.

Nogometašem v bivši Jugoslaviji se je praviloma očitalo, da premalo tečejo. Da se jim ni dalo agresivno »startati« na žogo. Da si niso hoteli umazati dresov. In ko se človek za nazaj sprašuje, čemu oziroma kaj bi lahko bil izvor takšnega vedenja, mu med prvimi idejami lahko pride na misel pregovor: »Kdor hiti, zgublja dostojanstvo.« Da so bili sužnji tega pregovora.

Vendar pa se na tej točki ponuja zabaven problem, in sicer v tem, da celo Ljubljančan, ljubitelj stripov, ki ta pregovor redno uporablja v vsakodnevni govorici, ni prepričan, od kod pregovor izhaja: »Ne vem, kje sem to slišal. Lahko celo, da sem prebral v kakem Alanu Fordu.« Če zadevo torej razširimo, bi lahko rekli, da se jugoslovanskim nogometašem ni dalo teči, ker so brali Alan Forda, ali pač zato, ker je njihova življenjska igralska praksa, ki so se je držali, tako zelo podobna stripovskemu reku. Kar pa niti ni pomembno.

Zgodbe, primerljive z nekdanjo jugoslovansko dejanskostjo

Prav ta preplet realnega in fikcije je srž tega zapisa, katerega glavnina materiala je bila pridobljena v soboto popoldan v Strip.art.nici Buch, delujoči v murgelskem trgovskem centru. V njej je gostoval Lazar Džamić, avtor analitske knjige Cvetličarna v Hiši cvetja, študije stripa o Alanu Fordu, enem od najbolj priljubljenih stripov med mladino bivše Jugoslavije. Knjiga je po novem namreč prevedena tudi v slovenščino, gre pa za delo, v katerem se avtor sprašuje predvsem, kako in zakaj je bil strip o Alanu Fordu priljubljen zgolj v Jugoslaviji in Italiji. V drugih državah ga bodisi niso prevajali ali pa so ga, vendar pa se ni prijel in je izšlo vsega nekaj številk. Kar je bilo drugod nesprejeto, je v Jugoslaviji bistveno vplivalo na »kulturno tkivo«, kot pravi Džamić, ki dodaja, da se mu zdi ključno, da so zgodbe v Alanu Fordu, torej zgodbe članov obskurne agentske druščine, delujoče v sesuti cvetličarni v New Yorku, ki probleme rešuje na nadrealen način, primerljive z nekdanjo jugoslovansko dejanskostjo.

»Ta strip je rezoniral z dejanskim življenjem, v Srbiji in v BiH pa je še vedno tako. Alan Ford je ikoničen opomnik življenja. Mislim, da naravna mentalno družbena oblika bivanja na področju bivše Jugoslavije ni ne komunizem ne kapitalizem, temveč nadrealizem, ker se v realnem življenju dogaja toliko nadrealnega. In če so Latinskoameričani dali svetu magični realizem, smo Jugoslovani svetu dali dokumentarni nadrealizem. To se mi zdi najpomembnejša navezava stripa Alan Forda na nekdanje, a tudi sedanje življenje na območju bivše Jugoslavije. Konec koncev je tudi skupina Buldožer nekaj podobnega in ne čudi, da so prvo ploščo izdali v Srbiji,« je tudi v soboto razpredal Džamić. Ki ga je bilo treba dopolniti, da so Buldožer prvo ploščo resda izdali v Srbiji, vendar je bila po enem tednu prepovedana, nato pa se jo je lahko kupilo na črnem trgu, pri čemer se danes sumi, da so jo na črno prodajali taisti, ki so jo prepovedali. Čemur bi lahko rekli tudi podrealnost.

Jugoslovanska oblast je večkrat posegla v strip

»V vsakem primeru je dodatni moment stripa dal zagrebški prevajalec Nenad Brixy, ki pri prevodu na primer ni uporabil kajkavščine, temveč čisto knjižno hrvaščino, ki je pa sama po sebi farsična. Če smo se hoteli kdaj čemu posmehovati, smo začeli govoriti bodisi beograjsko ali pač knjižno hrvaščino. Zato je hrvaški prevod okrepil farsični vtis stripa,« dodaja Džamić, ki sicer zadnjih 16 let živi v Angliji. Tam je spoznal tudi vodilne ljudi iz sveta stripa in prav stik z njimi ga je navedel na pisanje knjige: »Da, moj prijatelj Simon je eden glavnih distributerjev stripov za Anglijo. Presenetilo me je, da za Alana Forda sploh še ni slišal, dokler mu jaz nisem povedal zanj. »Tujcem se zatakne prav pri nadrealnosti. Na primer Monty Python so se pojavili istega leta kot Alan Ford, 1969. V obeh primerih gre za nadrealni humor, vendar pa so Pythona delali štirje izobraženci in Python je bil v Angliji intelektualna zabava, medtem ko je bil Alan Ford pri nas primerljiv z življenjem. To je po mojem ključni razlog. Seveda se strinjam s pripombo o tem, da je šlo tudi za razdelitve terenov, kar je vsaj v Angliji zelo pomembno. Na Otok težko prodre kaj s kopnega. V angleščino Alan Ford niti ni bil preveden. Vendar pa mi je kolega Simon, ko sem mu predstavil epizodo Super hik, ki se mi je zdela najprimernejša, in mu jo prevajal kader po kader, prav tako dejal, da bi bil Alan Ford v Angliji tudi danes, kljub splošno razširjenemu kritiziranju kapitalizma, lahko kvečjemu alternativni strip.«

Čeravno je Alan Ford s smešenjem kapitalizma na neki način legitimiral jugoslovanski način življenja, je oblast v strip nemalokrat posegla. »V enem od serialov je imel Grunf na steni sliko Hitlerja, ki pa je bil v jugoslovanski inačici spremenjen v Franca Jožefa. Grunf v originalu tudi slehernič pozdravi s Sieg Heil in potem reče nekaj smešnega, česar v jugoslovanskih verzijah prav tako ni bilo, ker ni bilo nobene možnosti, da bi zadeva šla skozi. Ostala je samo Grunfova dvignjena roka in potem neka smešna izjava.«

V obtoku je torej knjiga, ki dodatno pojasnjuje specifičnost življenja v bivši Jugoslaviji oziroma poskuša odkrivati frapantno dejstvo, da je kompletna jugoslovanska mladež odrasla ob italijanskem stripu, ki se je sicer dogajal v New Yorku, dejansko pa se ga je živelo v Jugoslaviji.

Vir: https://www.dnevnik.si/magazin/aktualno/zivljenje-kot-strip