Italijanski semiolog in pisatelj Umberto Eco je leta 1980 objavil prvi roman Ime rože. »Srednjeveška kriminalka«, katere napeta zgodba se odvija znotraj zidov na videz spokojnega samostana, je postala velika svetovna uspešnica, po kateri je bil posnet tudi film. Eco je imel zelo rad stripe, zato ne preseneča, da je končno nastala tudi stripovska interpretacija njegovega najbolj znanega romana, katere avtor je italijanski stripovski mojster Milo Manara, avtor vrste avtorskih stripovskih albumov, ki je v preteklosti soustvarjal tudi z slovitim režiserjem Federicom Fellinijem.

Umberto Eco (1932– 2016) je italijanski znanstvenik in pisatelj, rojen v mestu Alessandria v Italiji. Njegov oče Giulio je bil računovodja preden so ga vpoklicali v tri vojne. Med 2. svetovno vojno se je Umberto skupaj z mamo Giovanno preselil v majhno vas v Piemontskih gorah. Njegov priimek je akronim za ex caelis oblatus (lat: dar z nebes), ki je prvič bil dan njegovemu dedu.

Po doktoratu iz srednjeveške filozofije in literature (Thomas Aquinas) leta 1954 je bil najprej zaposlen na RAI v kulturnem uredništvu televizije, kasneje je med drugim predaval estetiko na fakultetah v Torinu in Milanu, kamor se je po poroki septembra 1962 z nemško učiteljico umetnosti Renate Ramge preselil, ter semiotiko na univerzi v Bologni. Na številnih univerzah, na katerih je predaval, so mu podelili tudi častne doktorate. Svetovno znan pisatelj je postal s prvencem Ime rože (1980), eruditsko kriminalko, ki je postala velika svetovna uspešnica. Sledilo je šest romanov (Baudolino, Otok prejšnjega dne, Foucaultovo nihalo, Skrivnostni plamen kralčjice Loane, Praško pokopališče in Nulta številka), ki so vsi prevedeni v slovenščino.

Je priznani semiotik in medievalist. Nekatere ugotovitve v njegovem znanstvenem delu (Odprto delo, Odsotna struktura, Razprava o splošni semiotiki, Umetnost in lepota v srednjeveški estetiki, Moje interpretacije, Interpretacija in nadinterpretacija) so vplivale tudi na njegove romane: Ime rože, Foucaultovo nihalo, Otok prejšnjega dne in Baudolino. V njih je opazna postmodernistična predpostavka, da novo v literaturi ni več možno, mogoče pa je iz delčkov (literarne) tradicije sestaviti nove kombinacije in tako prenavljati dediščino oziroma vzpostaviti dialog literature z literaturo. Ecovi romani združujejo literarne aluzije in jezikovno znanje, oblikovano v različna družbena, zgodovinska in filozofska sporočila.