Zoran Smiljanić

3. 2. 2017  |  Mladina 5  |  Kultura

Beatifikacija nejevernega Tomaža

Včeraj je dr. France Prešeren pisal izjemne pesmi in postal nesmrten. Danes Tomaž Lavrič riše izjemne stripe in prejema nagrado Prešernovega sklada. Jutri bo neki novi mulec risal izjemne stripe in prejel Lavričevo nagrado.

Tomaž Lavrič pred objektivom fotografa Toneta Stojka
Tomaž Lavrič pred objektivom fotografa Toneta Stojka

Ni se še dobro posušila tiskarska barva na recenziji knjige Izjave 10-letja 2006–2016, že je poklical urednik, me obvestil, da bo Tomo prejel nagrado Prešernovega sklada, in mi naložil, naj napišem članek o njem. A že spet, sem zavil z očmi, saj sem postal že pravi Lavričev osebni hagiograf. Urednik je še navrgel, naj Lavriča predstavim tistim, ki ga še ne poznajo. Ne poznajo?! Mar taki sploh obstajajo? Mar ni Diareja poleg Triglava, Martina Krpana in potice postala nacionalna ikona, ki jo je sleherni Slovenec doma in v zamejstvu vzel za svojo? Mar ni Lavrič tako znan, da že ptički čivkajo o njem? Ne? Kaj pa njegovi stripi, doma in v tujini, tone ilustracij, naslovke Mladine, Izjave tedna, Rolanje po sceni, pesmi pa še razstave, nagrade, medalja predsednika Pahorja …? Ne berejo vsi Mladine, mulci pa ga sploh ne poznajo, me je poučil urednik. No, prav, sem zagodrnjal, bom poskusil kaj iztisniti iz sebe, ampak naslednjič me preskoči, pa četudi Tomo prejme oskarja.

Kdo je torej Tomaž Lavrič? Ko sem razmišljal, kako se tega lotiti, mi je, ne vem, zakaj, iz temnih tolmunov zavesti na površje priplaval njegov enostranski strip Op Art. Zrisal ga je, ko je bil še mlad mož, a premore toliko zrelosti, vsebine in stila, kot bi bil delo izkušenega veterana. Na prvi sličici vidimo le navpične črte, s serijo drastičnih zoomov pa spoznamo, da so sestavljene iz brezhibnih krogov v popolni formaciji, ki jih z »mačkom« pleska debelušni možakar na visečem odru. Prostor okoli njega je na videz neomejen: ni jasno, od kod visi oder, ne koliko prostora je pod njim, ne vemo, koliko črt je možakar že poslikal, niti koliko jih še bo. Videti je, kot da bo tiste kroge malal tja v neskončnost. In ta filozofski, abstraktni, absurdni, eksistenčni, sizifovski in tudi zabavni prizor lepo ponazarja dejavnost Tomaža Lavriča. V njem je vse: obsedenost, predanost, vizija, iluzija, ščepec norosti, zavestno zanemarjanje logike, prečiščen prostor, ideja in brezhibna izvedba ter presenetljivi končni preobrat oziroma spoznanje: tisto, kar je bilo od daleč videti kot ravna črta, je od blizu nekaj povsem drugega. Ali povedano drugače: Lavrič je ustvaril nov svet.

Enostranski strip Op Art

Enostranski strip Op Art

Svojevrstno nadaljevanje tega stripa je ilustracija, ki jo je narisal, ko je bil že mož v zrelih letih. Na njej s tenkim čopičem po tleh riše krogce, spirale, take ’fedrčke’, kakršne smo, ko smo bili otroci, odsotno čečkali v šolske zvezke, kadar smo se dolgočasili pri pouku. Vendar se Lavrič ne dolgočasi, daleč od tega, tiste čačke riše strastno, zavzeto in zbrano, kot bi bil kirurg sredi zahtevne operacije. Je zanesenjak, ki je neobvezno otroško igro vzel smrtno resno. Videti je, kot da so čačke povezane v eno veliko, neprekinjeno linijo, ki se je spremenila v črnino, ostal je le še manjši bel krog na sredini. Ilustracija spet kaže domiselno razmerje med črnim in belim, inovativno uporabo prostora, subtilno osebno izpoved in kar nekaj zabavnih paradoksov. Zakaj ne slika z debelejšim čopičem? Kako je lahko pobarval toliko površine s tisto majceno stekleničko tuša? Kaj se bo zgodilo, ko bo pobarval tudi zadnjo belo površino? Bo njegovo delo končano? Prvi strip je bil neskončen in pred možakarjem sta bila ves čas in prostor tega sveta, v tej ilustraciji se čuti njuna omejenost. Še en svet.

Ta dva primera nazorno kažeta, kako zna Lavrič iz silno skopih, poenostavljenih elementov ustvariti povsem nove svetove. Svetove z lastnimi pravili, poetiko, logiko, zakoni, dinamiko, sporočili, moralo in podobo. Svetove, kjer je vse nekako znano, pa vendar unikatno, drugačno in hecno. Ustvarjanje novih svetov pa se ne konča le pri ’eksperimentalnih’ stripih, ampak se razteza skozi vse njegovo delo. Tako Diareja ni zgolj enodimenzionalna risba s črto in nekaj pikicami, pač pa se v njej skoraj otipljivo zrcali bogastvo neštetih značajev in družbenih paradoksov. Bosanske basni z živalskimi metaforami vzpostavijo novo realnost in razkrijejo bistvo vojne. Rdeči alarm z miksanjem preteklosti, sedanjosti in glasbe spet ustvari čisto novo pesem, nov zvok. Slepo sonce in Ekstremni športi sta tako ali tako iz povsem drugega filma, Evropa in Novi časi pa sta trpki diagnozi bremena vojne in tranzicijskih zablod, ki jima uspe občasno prodreti v novo dimenzijo. Sokol in golobica v preobleki pogrošnega ljubiča učinkovito razgalja našo politično mlakužo, Tolpa mladega Ješue pa predstavlja branje Svetega pisma na povsem nov način … Lavrič ustvarja presežke, česarkoli se dotakne. Drugače od številnih avtorjev, ki v najboljšem primeru imitirajo realnost, v najslabšem pa kopirajo druge avtorje. Tudi ko Lavrič (v Ratmanu ali Glisti) »posnema« svoje vzornike, to počne zavestno in iz kolaža spet ustvari svoj svet, ki ni podoben ničemur, kar smo že videli. Le največji imajo sposobnost ustvarjati avtentične svetove in Lavrič prav gotovo sodi med te ptiče silno redke sorte. Ne bomo naštevali njihovih imen, gre pa za največje mojstre, ki so orali ledino, ustvarjali tisto, česar še ni bilo, in nas peljali tja, kjer še nismo bili. Lavrič torej ni velik zaradi risarskega, scenarističnega ali režijskega znanja, virtuozne menjave stilov, kritičnosti, angažiranosti, žlahtno žlehtnega humorja, izbranega jezika, humanizma, cinizma, tega ali onega, temveč ker zna vse te kvalitete združiti v skladno in smiselno celoto. V vrli novi svet.

Avtoportret iz leta 2012

Avtoportret iz leta 2012

V iskanju odgovora na vprašanje, kdo je Tomaž Lavrič, smo ubrali bližnjico in se odpravili k izviru, torej k Lavriču samemu. Na vprašanje, kako bi se predstavil naši mladini, ki ne bere Mladine, je vzgojno pripomnil: »Draga mladina, jaz sem tisti gospod, ki riše stripe in karikature. Kaj da je to? To so take slikice v časopisih. Kaj so časopisi? To so eni taki potiskani papirčki … bah.«

V njem je nekaj večplastnega, mozaičnega, (z)mešanega, frankenštajnovskega, shizofrenega, nekaj, kar se izmika sleherni klasifikaciji ali medicinski diagnozi. Nekaj, kar nas navadne, stereotipne, enodimenzionalne, monokarakterne, enoprostorske homo sapiense bega in vznemirja. Nekateri so prepričani, da se za Lavričem skriva vsaj sedem različnih ljudi, drugi verjamejo, da je razcepljena osebnost, ki v sebi skriva sedem različnih oseb. Vsa ta leta so vznikali in ugašali številni psevdonimi in alter egi, težko jih je vse poloviti: TBC, Ton-Ton, Toto, J. Visarjonovič, Lovro Matič … Smo kakšnega zgrešili? »Čirval Omot, Malči Žovtar. Drugi pa naj ostanejo skrivnost.« Kdo je torej Tomaž Lavrič? »Po znanem razhodu 1998 nas je ostalo le še pet plus pridruženi član Lovro Matič, poet. To smo jaz.« V bistvu bi si vsak med to četico zaslužil svojo nagrado Prešernovega sklada.

Ja, nagrada. Upravni odbor jo je podelil le Tomažu Lavriču, in to za dveletne dosežke, h katerim sodijo stripa Lomm in Tolpa mladega Ješue ter razstavi v Cankarjevem domu in Pritličju. V minulem letu sta izšli še že omenjena knjiga Izjave 10-letja in album Glista na begu. Sicer zavidanja vredna bera, ki pa jo Lavrič brez težav sproducira skoraj vsako leto. Glede na kvantiteto in kvaliteto bi moral nagrado prejeti že zdavnaj oziroma si jo zasluži za vsako leto posebej. Zato bi bilo neprimerno bolj ekonomično, če bi zbor modrecev Lavriču namesto nagrade Prešernovega sklada podelil veliko Prešernovo nagrado za življenjsko delo in si tako pred njim zagotovil mir za vse večne čase. Očitno pa bo treba nanjo še malo počakati. Ko smo slavljenca pobarali, kakšni občutki so ga prevevali, ko je slišal, da bo prejel visoko priznanje, je le skromno odvrnil: »Sem bil primerno vzhičen in oh in sploh.« Vemo, da se Lavrič izogiba nastopom v javnosti in da so mu nagrade, ki jih prejema kot po tekočem traku, po svoje v breme. Tudi tu se razlikuje od večine. Nismo hoteli preveč vrtati v neprijetno temo, toda zanima nas, kako se namerava izogniti vsem pritiskom medijev, da bi ga postavili pred objektive in reflektorje? »Izognil se jim bom preprosto tako, da se jim bom izognil. Ta pomp mi je odveč. Ne mislim, da sem zdaj kaj dolžan medijem. Če je moje delo cenjeno in nagrajeno, se vljudno zahvalim. To je vse. In končno, če lahko Bob Dylan, lahko tudi jaz.«

V različnih intervjujih je večkrat poudaril, da je lenuh, ki se mu ne da delati, pa vendar ima za seboj že osupljiv opus stripov, ilustracij, karikatur, Diarej, pesmi in česa vsega ne. Kako mu to uspeva? »Z leti se tega hočeš nočeš nabere.« In kaj ga žene, od kod mu motivacija (poleg rokov)? »Gnali so me uredniki, gnala sta me sla po denarju in obet svetovne slave, zdaj me pa žene bolj inercija.«

Portret voditelja iz leta 1995

Portret voditelja iz leta 1995

Stripi. Moja favorita sta Rdeči alarm (zadnja verzija) in Bosanske basni. Čustveni bombi, ob katerih ne moreš ostati ravnodušen. Kako danes gleda nanju? »Tudi meni sta še vedno ljuba. Veliko srca sem pustil v njiju, verjetno to res začuti tudi bralec.« Rdeči alarm nastaja nekako z desetletnimi premori, najprej je junak Krt star okoli 20 let, pa 30 in 40 … Bomo dočakali še 50., 60. … leto? »Bolj v 15-letnih preskokih. Z zadnjim delom sem lepo zaokrožil zgodbo in je ne bom vlekel naprej. Če bo kdaj ponatis, morda dodam le še nekaj kratkih pripisov, nekakšen p.p.s. Med subkulturami osemdesetih let sem recimo pozabil omeniti še heavymetalce, to me je vedno grizlo. Pa mainstream pop in veselice, jasno.« Bosanske basni so po mojem najboljši strip o bosanski vojni. Svetovne eminence, kot sta Hermann (Sarajevo Tango) in Joe Kubert (Faks iz Sarajeva), mu ne segajo do gležnjev, edino Joe Sacco (Goražde) se je stegnil nekoliko više od pasu. Basni so mojstrsko zasnovane, premišljeno mozaične, zadržane, čustvene, pretresljive, natančne in do vseh vpletenih narodov enakomerno kritične (oni bi temu rekli krivične). Čutiti je, da je iz sebe stresel globoko prizadetost ob vsej grozi, ki se je tam dogajala. »Ja, še danes me malo stisne, ko govorim o tem. Zato ne bom več.«

Ko prebiramo njegove stripe, se zdi, kakor da se v njih vleče isti junak: Krt, Glista, Žile, Lomm, Filip/Kljun, vsi so nosati (»Niso!« protestira Lavrič), malce zasanjani, ne zelo sposobni in ne preveč pametni individualisti z moralnimi popadki, ki dogajanje bolj pasivno opazujejo, kot v njem aktivno sodelujejo. Se v njih skriva avtor? »Sem se trudil, da se ne bi, ampak najbrž nezavedno vedno nekoliko pokuka na plan. Tudi v Ratmanu, Diareji in nosatih Ekstremnih športnikih. V vsakem je del mene in verjetno se res najdejo skupne točke, če zdaj pomislim. Ampak pustimo, naj se s tem ukvarjajo prihodnji teoretiki stripa. Naj iz tega delajo magisterije in doktorate.«

Je Ratman bivši punkovec (pije pivo, anarhist, destruktiven, rahlo prismojen …), ki se je odločil, da bo postal superheroj? »Ratman je superheroj nas, nemočnih in razžaljenih. Vsem nam gre na živce, ko nas izsili nesramen voznik, ko nas ignorirajo na šalterjih, ko ure in ure čakamo med krehajočimi na hodniku ambulante, vse nas bolijo krivice, v vseh brbota nemočni bes. Ampak smo tiho, se ga napijemo, naderemo bližnje, izlijemo žolč na twitterju … No, Ratman pa namesto nas koga užge na gobec. In to je katarzično. Resno razmišljam, da bi ga bilo treba ponovno oživiti, se je precej nesnage spet nabralo po mestu.«

V troedinem serialu Tolpa mladega Ješue se je lotil svetopisemske teme. Od kod zdaj to? »Ta tema me preganja, že vse odkar so me pomočili v sveto vodo in sem postal kristjan ne po svoji volji. Svetopisemske pripovedke me fascinirajo. Še bolj pa to, koliko ljudi jim je pripravljenih verjeti. In kakšen biznis je to že dva tisoč let. In ta zgodba o križanem božjem sinu, čeprav že tisočkrat povedana, še nikoli ni bila povedana čisto tako. Upam. Moram jo hitro izdati, preden me kdo prehiti. Ali me za kazen udari strela iz nebes.« Pravzaprav je Tolpa eden redkih stripov, pri katerih me na tisti mladostni način še vedno firbec matra, kaj se bo zgodilo in kako se bo vse končalo. Pri veliki večini drugih stripov mi je postalo vseeno.

Lavrič je znan tudi po tem, da je v njegovih stripih besedilo izredno izpiljeno. In to ne samo v slovenščini. Obvlada tudi lokalna narečja, sleng, poudarke, ritem in dolžino dialoga, prav tako pa ve, kdaj obmolkniti in uporabiti tišino. Pisateljski talent je očiten. »No ja, pisateljski ravno ni. Pri stripu teksta ni veliko, ravno nasprotno – težava je, kako vse povedati čim krajše. Pa kako ohraniti pisani jezik živ.« Njegove seriale navadno sestavljajo tri krat po trije albumi (Evropa, Lomm, Ješua). Je 138 strani (3 x 46) zanj idealna dolžinska forma? »V Rdečem alarmu, Slepem soncu, Basnih so še krajše zgodbe, nanizane v en album. Videti je, da največ toliko zmorem, pa še to v več etapah. Nimam kondicije in potrpljenja, da bi odgulil pet albumov v seriji kot kakšen Smiljanič, he he. To je tlaka.«

Za francoski trg je zrisal kar nekaj albumov, nekatere po svojih, druge po tujih scenarijih. Menim, da njegovi stripi, narisani po tujih scenarijih (Dekalog, Appoline) nimajo takšne izrazne moči kot tisti, ki jih je scenaristično podpisal sam. »Hja, za scenaristični del ne odgovarjam in se bom vzdržal komentarja. Čeprav sem se potrudil po svojih najboljših močeh, se morda čuti, da to niso čisto moji otroci. So bolj otroci iz epruvete. Vendar je bil Dekalog recimo prodan v miljonski nakladi. Vsaj milijon ljudi se torej ne strinja s tabo.« Večina striparjev iz naših prostorov se lakomno ozira za tujino, najraje Francijo, če delaš tam, si uspel. Lavrič je edini, za katerega vem, da je Francozom prostovoljno obrnil hrbet in zdaj dela le še za domačo grudo. »Ja, ne potrebujejo samosvojih umetnikov, imajo svojih zadosti. Potrebujejo pridne in zanesljive rokodelce. To mi pa ni dišalo. Kaj mi bosta bogastvo in slava, ko me svobodno sonce slovensko greje!«

Očitno mu svobodno kolobarjenje pri Mladini veliko pomeni. Zanima me, ali ima tam popolno ustvarjalno svobodo in neodvisnost ali pa se mu kdo kdaj vtakne v delo. »Rad imam Mladino, živimo v simbiozi, razumemo se brez veliko besed, nesporazumi so redki. No ja, ob temle Grimsu so malce zaječali.« Tedenska produkcija, ki traja leta in leta, mora biti strahoten pritisk. Bolezen, dopusti, krize, pomanjkanje idej, daljša odsotnost, vse to je tako rekoč prepovedano. Ima kdaj občutek, da je z verigo priklenjen na Mladino, saj zanjo dela že skoraj tri dekade? »To ni moja veriga, to je moje sidro in varni pristan, da lahko svobodno in brez časovnih omejitev počnem tudi druge reči.« Ali se potemtakem sploh kdaj sprosti in dá možgane na pašo? »Tedenskega ritma se človek navadi, možgani brnijo nekako na stand-by in pride ti v kri, da spremljaš novice in sproti registriraš neumnosti. Teh pa ne zmanjka, na srečo.«

Nekaterim njegovim karikaturam ali domislicam iz Diareje in Izjav tedna se glasno krohotam. Navdušen sem nad tem, kako je »odkril« nekaj demoničnega v teologu Ivanu Štuhecu, da o »satanističnem« kardinalu Rodetu sploh ne govorim, kako je ujel nečimrno samozadovoljstvo Boruta Pahorja in pa tisti večno jezni pogled Branka Grimsa, ki ga je, mimogrede, zelo težko »zadeti«, saj ima eno tako navadno faco. Kaj pa avtor, ga kakšna njegova karikatura še spravi v smeh? »Ja, včasih me pa res. In se hahljam nad papirjem sam sebi v brado kot kak bebec. Pa tudi pačim se, da bolj zadenem karakter kakega karikaturiranca.«

Lanska razstava Čarobni jezik stripa v Cankarjevem domu je bila povsem drugačna od klasične stripovske razstave, kjer na stene bolj ali manj domiselno obesijo stripovske table in … to je vse. Tokrat smo obiskovalci dobili poglobljeno, strukturirano in strokovno razstavo, ki se je teoretično in praktično dotaknila številnih plasti Lavričevega ustvarjanja. Zbujala je občudovanje, hkrati pa so se slišale (resda maloštevilne) kritike, da je avtor razstave Jure Mikuž s tem načinom Lavriča nekako »zadušil« in ga odrinil v drugi plan. »Taka razstava je bila dobrodošla in potrebna. Ni šlo zame, ampak bolj za to, da se strip kot likovna forma počasi uveljavi, da se resno in poglobljeno analizira in vrednoti. Sicer bi bila to le še ena razstava stripov, kar mi je že načeloma odveč. Stripi niso za na zid, so za v roke.«

Ali obstaja kaj, česar ne mara risati? »Marsičesa ne maram, ampak včasih moram. Poglej, česa v mojih stripih ni. Pa kaj je grdo narisano.« Hmm, ne opazim, da bi se čemu izogibal. Avtomobili so težka zoprnija, a jih je risal, prav tako živali, fantastična bitja tudi, mesto in vas, floro in favno, zahtevni marketinški studio v Rdečem alarmu me je navdušil, pa na WC v parlamentu nas je tudi že peljal … Vdam se, bo pač ostalo skrivnost.

Kaj bo počel v obdobju od letošnje nagrade Prešernovega sklada do velike Prešernove nagrade za življenjsko delo, ki ga še čaka? »V glavnem bom spal na lovorikah in dregal zavistne kolege. Sicer pa kot pisec stripov pričakujem vsaj še malo Prešernovo za literaturo, Lovro Matič pa Jenkovo za epohalni pesniški opus.« Ne dvomimo, da bodo prišle, pa še kakšen kresnik za dobro vago. In ko smo že pri prihodnosti: sicer vemo, da bo živel večno, toda ko bo njegovo fizično telo nekoč le odpovedalo, ali bo imel odprto krsto, da si ga bodo narodne mase vsaj takrat ogledale, če se je že za življenja ves čas skrival? Kako si sploh predstavlja svoj pogreb? »Krsta bo zaprta, v njej bo žara in žara bo prazna, pepel pa se bo hahljal izza vogala. Ha!«

Na koncu se dotaknimo še zapleta z Grimsom in dramatične grožnje, da bo zaradi tiste Diareje padla tožba. Spomnim se, da je v nekem intervjuju dejal, da bi bil bolj ponosen, če bi zaradi karikature prejel tožbo kot pa kakšno pomembno nagrado. »Če mi uspe oboje hkrati, bom pa sploh ponosen,« je zaključil Lavrič. Čestitamo za nagrado in tudi za morebitno tožbo, čeprav je ne privoščimo.

Smo torej rešili skrivnost Tomaža Lavriča? Smo izvedeli, kdo je? I, kje pa! Veliko preveč ga je za en člančič. Ampak to niti ni pomembno. Pomembni so njegovi stripi, ilustracije, karikature, zgodbe, misli in čustva, s katerimi nas je razvajal. Ob njih smo uživali, se privoščljivo smejali, čustvovali, spoznali kaj novega in celo postali za kanček boljši ljudje.

Hvala ti, Tomo, za vse te čudovite risbe, ki si nam jih podaril.

Vir: http://mladina.si/178532/beati-kacija-nejevernega-tomaza