Jože Trobec za AJB

Piše: Ibrahim Sofić

Trobec sa Vučkom: Konkurs je bio 1981. godine, a on je svoj rad poslao u posljednji čas Ustupljeno Al Jazeeri

Prije više od 35 godina rođen je jedan od zaštitnih znakova bosanskohercegovačke prijestolnice Sarajeva i maskota 14. Zimskih olimpijskih igara koje su održane u ovom balkanskom gradu – Vučko.

Dan-danas se ovaj dobroćudni vuk smješka sa starih, ali i novih suvenira glavnog grada BiH.

Njegov autor je akademski slikar, karikaturista i dizajner iz Slovenije Jože Trobec koji je uspio ovih dana izdvojiti vremena za portal Al Jazeere Balkans.

Istraživanje na internetu

I dalje crta, ali i podsjeća na svoje radove, karikature poznatih ličnosti iz cijele Jugoslavije od prije više decenija na Facebooku.

„Za Vučka možemo reći da je fenomen u svijetu maskota“, ističe sagovornik Al Jazeere.

„Sa pojavom interneta sam malo istraživao i moram reći kako nije ‘preživjela’ nijedna maskota olimpijskih igara ili nekih svjetskih takmičenja.“

Kaže kako se karikaturom počeo baviti kao učenik srednje škole, a Vučko se „rodio“ slučajno.

„Želio sam napraviti životinjsku abecedu za djecu, skicirao razne životinje, a među njima je bio i jedan vuk. Nikada se ranije nisam javljao na neke konkurse, pa ni ovaj za maskotu Olimpijskih igara nisam ozbiljno shvatio“, priča Trobec.

Navodi kako je studirao maskote ranijih ZOI i kako je među njima bilo mnogo životinja poput medvjeda i zečeva.

„Tada mi je pao na pamet vuk koji je karakterističan za Bosnu i nacrtao sam ga kao jednog simpatičnog i dobroćudnog lika. Žena me je uspjela nagovoriti da pošaljem na konkurs svoj rad kako mi kasnije ne bi bilo žao.“

Konkurs je bio 1981. godine, a on je svoj rad poslao u posljednji čas.

Berberovi komentari

Naš sagovornik dodaje kako se ovaj vuk trebao zvati drugačije, Jahorinko po planini kod Sarajeva, ali su u Olimpijskom komitetu smatrali kako je Vučko jednostavnije ime.

Komisijom za odabir maskote predsjedavao je Mersad Berber, čuveni slikar, a konačnu ocjenu su davali čitatelji listova, časopisa i gledatelji televizije.

Svojevremeno je Berber kazao kako je došlo na stotine radova koji su varirali od Nikoletine Bursača i kurira Jovice, pa do izrezanih junaka slikovnica. No, samo je jedan vuk došao među kandidatima…

„Jedino je tom autoru palo na pamet da obradi vuka. On upravo ima one odlike neidealnog dizajna koji nije savršen po formama. Mi smo se ovodili ocjenom Mede Miška – maskote Moskve 1980. koji je u povijesti olimpijada najbolje prodana maskota. Dakle, željeli smo, prije svega, dobiti jednog simpatičnog lutka, a to je, prema prispjelim radovima, po ocjeni samog žirija – bio upravo vuk!“, kazao je tokom konkursa Berber.

„Prve reakcije na vuka bile su da je on krvožedna životinja, no medvjed, kao što je bio Miško, još je krvožedniji. Naš vuk, po bogatstvu formi, linija, izvanredan je produkt, može stati uz bok Pink Panteru… U tom vuku ima i heroike, jer znate da u narodu postoje one: ‘Bore se ko vukovi’, ‘Usamljen kao vuk’. Inače, prva reakcija žirija bila je: neka i u našoj gori vuka“, dodao je tada legendarni slikar.

Komisijom za odabir maskote predsjedavao je Mersad Berber, čuveni slikar, a konačnu ocjenu su davali čitatelji listova, časopisa i gledatelji televizije
Ustupljeno Al Jazeeri

Javnost je bila oduševljena Vučkom, ali je bilo i kritičara. Najglasniji su bili Trobecovi Slovenci, ali to ništa nije poljuljalo ovog vuka koji se i danas smije.

Zanimljivo je i da je u animiranim reklamama u kojima se pojavljuje Vučko, a koje je uradio nagrađivani režiser iz Zagreba Nedeljko Dragić, vuku glas posudio jedan veoma popularni Sarajlija – Zdravko Čolić.

Kao estetski hirurzi

Trobec je bio i ostao jako popularan u Sloveniji i šire po svojim karikaturama poznatih ličnosti. Prošle godine je napravio kalendar za humanitarne svrhe – 14 poznatih Slovenki i Slovenaca na 12 stranica, a sav prihod je išao za djecu oboljelu od tumora i bolesti krvi.

Za naš portal kaže kako u svojoj arhivi ima više od 1.000 karikatura. Mnogi poznati su ga zvali da ga pohvale za rad, dok takve epizode nije imao sa prijateljima…

„Imam, dakako, nekih loših sjećanja na svoje karikature. Na primjer, tokom prve godine srednje škole za dizajn, na nagovor kolega, nacrtao sam karikaturu prijatelja koji je radio tamo i bio mi nadzornik tokom prakse. Pokazao sam mu crtež, a on se naljutio i sliku bacio u smeće. Od tada se nije družio sa nama, čak se nije sa mnom pozdravljao…Užas“, objašnjava Trobec.

Ističe za naš portal kako je svaka karikatura drugačiji izazov.

„Istina je da je nekome lakše napraviti karikaturu, nekome je to težak posao. Mnogo je lakše ‘uraditi’ onu osobu koju poznajete od one koja vam je nepoznata“, govori nam.

U svom radu pokušava ljude crtati pozitivno i iskazati njihove karakteristike.

„Mi karikaturisti smo kao neki estetski hirurzi, ali za razliku od njih koji nešto oduzimaju i skrivaju, mi pokušavamo naglasiti crte lica neke osobe.“

Telefon Fitipaldi

Odmah nakon Akademije likovnih umjetnosti u Ljubljani, radio je u poznatoj kompaniji Iskra Commerce iz slovenske prijestolnice.

Tamo je radio kao grafički dizajner od 1970. do 1975.

„Bio sam u ekipi koju je vodio Davorin Savnik koja je napravila poznati telefon Fitipaldi“, ističe naš sagovornik.

Izvor: Al Jazeera

Simon Vučković – Montenegrini

Izjava tedna – Mladina 5

Misel dneva

Andrej Štular

Vseeno, Layerjeva hiša, Kranj, četrtek, 7. feb. 2019, ob 19.00

.

Pregled umetniškega opusa Andreja Štularja kaže, da gre za aktivnega umetnika, ki ljubi presečnost med mediji, načini izražanja, reprezentacijami. Opisovati ga zgolj kot striparja in lutkarja, bi bilo preenostavno in do avtorja celo nepravično. V lutkovno predstavo bo bržčas umestil fotografski medij, v fotografije tehnike praskanja, njegove slike in kipe lahko prevajamo v jezik reciklirane umetnosti. Tehnično je Štular kolažist, saj združuje raznolike umetniške forme in jih povezuje v eno. Vseeno. Pri večini njegove produkcije gre v veliki meri za naključja. Njegova estetika je edinstvena. Surova, plesniva, zavržena, zarostana. Takšna je, kot so dvorišča za belimi prostori razstavnih galerij. Takšna, kot je svet tam zunaj zaslonov. Analogen.

V osnovi je Štular umetnik skicirke. V eni prvi serij, s katero se predstavlja na razstavi, seriji digitalnih kolažev Vseeno (1999), združije svoje skice, krokije, in jih umešča na fotografije sten. Gre torej za dve analogni tehniki, ki jih avtor v svojem opusu stalno neguje. Skupaj s črnim humorjem in obvezno prisotnimi besednimi igrami. Kot na primer delo, naslovljeno Plesen, ki predstavlja skice plesalcev na plesnivi steni. Drugi kolaž združuje skice nekakšnega mehaničnega postopka s fotografijo zidu Mergentalerjeve hiše. Prazna hiša je zaradi svoje lokacije med Galerijo Prešernovih nagrajencev in Layerjevo hišo dobila poseben ulični status. Na njenih zidovih so v zadnjih letih nastajale poslikave, fotografske in plakatne razstave. Ulično legitimnost pa je Mergentalerjeva dobila že pred desetletjem zaradi bližine nekdanjih lokalov Barona in Ajde. Štular zid “Mergentalerce” ovekoveči v časih svojega zgodnjega fotografskega eksperimentiranja. Mergentalerjeva hiša mu ne nudi zgolj površin s strukturami in svojevrstno patino, dotična fotografija predstavlja tudi nastanek kranjske legende, in sicer, da se spraskan zid nahaja v nosovih in žilah odvisnikov in kupcev domišljijskega prekupčevalca drog. Fantazija je pogosta stalnica Štularjevih svetov, pa čeprav se okoliščine nastanka njegovih del da umestiti natančno časovno in mikrolokacijsko.

Na vrhu kranjskega Jelenovega klanca je le nekaj let nazaj še stal prazen hotel Jelen. Kot se za velike prazne površine v osrčju mest spodobi, se je tudi v zapuščenem hotelu dogajalo marsikaj, med drugim je njegovo notranjost na svoj filmski trak večkrat ujel predstavljeni avtor. Nekoč je v eni od sob, kjer je bila v zlatih časih hotela restavracija, zagorelo. Skupaj z lesenim podom je na pol zgorela tudi slika pokrajine, gozda. Z delno pogorelim okvirjem je slika, ki jo je kot asociacijo na vojno v devetdesetih poimenoval Bosna Balkan (2002), postala del Štularjeve kolekcije. Postala je del zbirke kriznih žarišč, kjer se nahaja tudi Afganistan (2001). Ker so svobodno dirjajoči konji na sliki in napis za sliko “Free as a wind” v popolnem nasprotju z realnim stanjem v izbranem kriznem žarišču, ima serija še posebej močno sporočilnost. Manipulacija podob, ki so v osnovi namenjene dekoraciji, spreminja njihov pomen ravno za toliko, da ohrani avtonomijo slike in njeno funkcijo, ki je dekorativna, torej ne bistveno potrebna. Nova, družbeno nujna raven pomena pa družbeni večini predstavlja nelagodno sporočilo, za katerega si ne želimo, da nas opominja s sten naših dnevnih sob. Pozabljene vojne naj ostanejo v umetniških ateljejih.

Štularjev opus ni usmerjen lokalno, čeprav marsikateri motiv, material ali naracija njegovih del izhaja iz Kranja, kjer živi in ustvarja. Lahko bi rekli, da mu mesto zaradi Prešernove prezence nudi inspirativno okolje, da se je skozi leta oblikoval kot vizualni poet, odklonski in večno na prepihu. A bomo to povezavo v luči dejstva, da Prešeren v Kranju v svojih zadnjih dveh letih življenja, ni ustvaril ničesar v resnici pesniško vrednega, seveda zavrgli. Poezija, ki je vplivala na Štularjevo likovno delo, prihaja s Krasa pa iz del ruskih realistov, nemške satirične poezije, literarne avantgarde idr. Razstavljeni Slaniki (2014), pesem Srečka Kosovela, so nastali kot povabilo Baltske stripovske revije Kuš! in še posebej izražajo nekonvencionalnost njegove stripovske forme oz. “strip poezije”, ki ima svoj lasten šarm in logiko, kot jo opiše priznani stripovski avtor Aleksander Zograf. Kot kulturni delavec iz Prešernovega mesta pa je Andrej Štular seveda v skrbeh za prihodnost simbolnega blaga o Francetu Prešernu. V zgodbi o Francetu (2003), ki je del trilogije v stripu, v kratkem filmu in v gledališki predstavi in ga je motivirala prav zaradi vseprisotnega površnega poznavanja našega največjega pesnika, uporabi citate Ernestine Jelovšek iz njenih spominov na očeta. Štular Prešerna vidi kot izjemnega posameznika, svobodnega duha, doktorja prava, ki ga doživljamo zgolj kot nacionalno posebnost ter ga ne znamo zbrusiti v diamant in predstaviti svetu kot Nemci Goetheja ali Rusi Lermontova.

Za Štularjeva dela bi veljalo pripomniti, da četudi ste jih že videli, ne zamudite priložnosti, da jih vidite znova. V novem kontekstu jih lahko znova preberemo drugače. Družbena ali celo intimna kritika je stalnica Štularjeve narative. A hkrati njegove instalacije, tako svetlobne kot kiparske in prostorske, prežema igrivost, pomešana s humorjem. Veliki brat (1999), Državljani (1999), Kletke (2002-2004), svetlobne Polemike o Saturnu – Opoldne, opolnoči (2008) in Osebe (2017) nas lahko zgolj samo nasmejejo. Za vse drugo nam lahko postane tudi vseeno.
Še raje pa bomo videli, da vas vznemirijo, razjezijo in aktivirajo.

Besedilo: Zala Orel