Miki Muster

Miki Muster (1925–2018)

Miki Muster (1925–2018)

Razstava ob 100. obletnici rojstva

22. 10. 2025–22. 2. 2026

Z izbranimi fotodokumenti in predmeti bo razstava oživila čas, ko je v Ljubljani z risankami, reklamami in filmom zaživel ves svet.

Miki Muster je bil akademski kipar, ki pa je naredil le malo kipov. Od najstniških let dalje si je namreč želel ustvarjati animirane filme. S tem namenom je postal risar, ki ga ni moglo nič zaustaviti in je kot samouk osvojil tudi vse skrivnosti animacije, da so lahko njegovi risani junaki oživeli na slovenski televiziji (spomnimo se le na poskočno trojico zajčkov v televizijskem napovedniku Cikcak). Simpatični prekmurski Ljubljančan je postal vseživljenjski deloholik, ki smo ga na Slovenskem vzljubili kot očeta trojice junakov Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika. Vrsta njegovih risanih junakov in junakinj pa je bila mnogoštevilna, zato ne pozabimo omeniti vsaj še najmanjše izmed njih, Lupinice.

Miki Mustra ni več med nami, ostaja pa nepozabna njegova želja, zabavati široko občinstvo z otroškim srcem, ki jo je delil z Waltom Disneyem. S tem, dozdevno preprostim življenjskim poslanstvom, se je prelevil od časopisnega ilustratorja v prvo ime slovenskega stripa. Kot mojster gibke, črne obrisne linije nam lahko ostaja navdih, saj je bil človek, ki se ni zanašal na tehnične pripomočke in tehnologijo; njegov svet misli se je tekoče izlival preko ročne spretnosti na papir, kjer je zaživel samostojno življenje. Svojo fizično vitalnost pa je Muster ohranjal s plavanjem, v slogu kravl in metulj.


Življenje in delo Mikija Mustra spoznajte na dvodelni razstavi, ki jo snujeta Mestni muzej Ljubljana in Narodna in univerzitetna knjižnica s pobudnikom razstave Aleksandrom Buhom, gonilno silo Strip.art.nice, in Rokom Glavanom, vodjo Antikvariata Glavan. 

Za naklonjenost in pomoč pri pripravi razstave se najlepše zahvaljujemo Miklavžu Mustru. 

Spremljevalni program razstave nastaja v sodelovanju s Slovenskim filmskim arhivom pri Arhivu RS, Društvom slovenskega animiranega filma, Arhivom RTV Slovenija in produkcijo Casablanca.

Kolofon

Avtorica razstave: Barbara SavencPromocija: Tesa Arzenšek, Nejc Kovačič, Ana Kure, Urša Karer

Vir: Miki Muster (1925–2018) • MGML

Zoran Smiljanić – Fritz Lang

Mehko kuhan strip: Fritz Lang: Ljutomer-Berlin-Hollywood – Zoran Smiljanić (Založba ZRC, 2025)

Organizacijska ekipa Grossmannovega festivala fantastičnega filma in vina si je zaželela dve desetletji (in letos že kakšno več) svojega obstoja obeležiti s biografskim stripom o enem od vidnejših predstavnikov žanrskega filma, režiserju Fritzu Langu. S svojimi filmi M: mesto išče morilca, Metropolis, Ženska na mesecu in številnimi drugimi je pomembno zaznamoval zgodovino filma po vsem svetu. Malo manj pa je znano, da se je Lang kot eden od utemeljiteljev znanstvenofantastičnega in filma noir, pred začetkom svoje filmske kariere mudil v Ljutomeru, pri svojem prijatelju Karolu Grossmannu, po katerem je poimenovan omenjeni filmski festival.

Langovo zgodbo je skozi časovno popotovanje po njegovem življenju in filmografiji v stripu izrisal in scenarij zanj napisal Zoran Smiljanić, ki nam je ob tej priložnosti zaupal nekaj odgovorov na vprašanja:

Kako bi na kratko opisal strip Friz Lang: Ljutomer – Berlin – Hollywood?
To je oportunistični in patriotski strip, ki si Fritza Langa brezsramno prilašča in ga prodaja kot največjega slovenskega režiserja. Upam, da se bom z njim priliznil tako levi kot desni politični opciji, da mi bodo podelili penzijo za zaslužne umetnike, ne glede na to, kdo bo na oblasti.

Kdo je bil Fritz Lang?
Baraba, nizkotnež, mizogin, megaloman, lažnivec, sadist, prevarant, manipulator, nasilnež, seksualni manijak, perverznež, verjetni simpatizer nacijev in mogoče celo morilec. Hkrati pa tudi neskončno ustvarjalen, inovativen, vpliven, potenten in neutruden ustvarjalec, skratka eden največjih režiserjev vseh časov. Le kdo ga ne bi imel rad.

Bi se Fritz Lang ukvarjal s filmom, če ne bi srečal Karola Grossmanna?
Mogoče. Najbrž ne. Verjetno ne. Zagotovo ne. Absolutno ne. Nikakor ne.

Kako se po tvoje ta strip razlikuje od prejšnjih biografij, ki si jih narisal?
Ni tako kronološka, realistična in racionalna biografija, kot so bile prejšnje. Zdi se, kot bi bila produkt rahlo neuravnovešenega uma. Kot bi ga denimo ustvaril Matjaž Bertoncelj.

Si res za ta strip porabil največ črne barve doslej? (Koliko?)
Res, porabil sem enormno, orjaško, rekordno količino črne barve. Izrabljeni flomastri in prazne stekleničke tuša so leteli v smeti kot po tekočem traku. Žal mi je, ker flomastrov in tuša nisem zbiral na enem mestu in se na koncu pohvalil z izkupičkom. Zagotovo bi se jih nabralo za nekaj polnih vrečk. Industrija proizvajalcev flomastrov si je opomogla zaradi tega stripa.

Od kod si nabiral material za raziskovanje njegovega življenja?
Predvsem iz knjig, raznih biografij in monografij o Langu, ki jih je več kot sto, pa iz številnih intervjujev in enega stripa. Referenčni knjigi o Langu sta Patrick McGilligan: The Nature of the Beast (v kateri se Langova ljutomerska epizoda v svetovni literaturi po mojem vedenju prvič omenja) ter Jure Mikuž in Zdenko Vrdlovec: Fritz Lang. Iz teh dveh sem največ pokradel.

Si poskušal v scenah posnemati direktne prizore iz filmov? Na katerega si najbolj ponosen, kako je izpadel?
Ne, nisem imitiral prizorov iz Langovih filmov, pač pa motive, npr. mrakobno vzdušje, paranojo, občutek ogroženosti, človekovo morilsko naturo, beg pred drhaljo …

Si protagonista namerno narisal podobnega Zokiju iz Hardfuckersov?
Hm, zgleda, da ta lik tiči v meni in na vsake toliko časa pride na dan. Tudi junak iz Črnega Plamena je bil član te incestuozne družine. Očitno je zaživel lastno življenje.

Katerič se boš letos ti udeležil Grossmannovega festivala fantastičnega filma in vina?
Mislim, da četrtič ali petič. V mlakuži omlednega okusa, obupnega humorja, obscene seksualnosti, objestnega nasilja, obilnega popivanja in ohlapne morale se počutim kot doma.

Koliko stripov/albumov nazaj si nazadnje sam pisal scenarij za strip, ki si ga risal?
Huh, bilo je še v prejšnjem stoletju, v 90. letih, ko sem čisto sam spisal scenarija za stripa 1943 in Zadnja vojna. Za tem so prišli Meksikajnarji (5 albumov), pa Kristina, Mrlak, Cankar, Črni plamen, Plečnik in Kajuh, vsi ti stripi imeli drugega scenarista ali so bili narejeni v sostorilstvu. Torej, če spoštovana Pia Nikolič zahteva številko, bo številko tudi dobila: zadnjič sem bil scenarist svojega stripa pred enajstimi albumi.

Vezava: trda
Jezik: slovenski
Barve: črnobelo
Število strani: 
144
Velikost: 
210 x 297 mm
Teža: 
874 g
Predgovor: Marcel Štefančič, jr.

Pia Nikolič

Vir: https://megafon.si/aktualno/mehko-kuhan-strip-fritz-lang-ljutomer-berlin-hollywood-zoran-smiljanic-zalozba-zrc-2025/

Stripburger


Oblikovalca Anja Delbello in Aljaž Vesel na razstavi Type Directors Club v New Yorku Foto: Jenna Bascom

Slavje slovenskih oblikovalcev

Na ugledni mednarodni razstavi grafičnega oblikovanja v Zagrebu sta glavno nagrado prejela Aljaž Vesel in Anja Delbello, ki delujeta kot studio AA. Priznanje sta dobila tudi Studio Kruh in Eduard Čehovin.

Po več letih premora so v Zagrebu znova priredili mednarodno razstavo grafičnega oblikovanja in vizualnih komunikacij ZGRAF. Ena najpomembnejših platform za sodobno grafično oblikovanje sicer letos praznuje 50. obletnico, na njej pa se predstavlja izbor 184 oblikovalcev z vsega sveta. Mednarodna strokovna žirija je veliko nagrado tokrat namenila slovenskemu studiu AA, sestavljata ga Anja Delbello in Aljaž Vesel, za publikacijo Stripburger 30: Dirty Thirty, ki sta jo oblikovala za revijo Stripburger.

Poleg tega sta AA prejela še posebno omembo žirije za projekt Skupno v skupnosti, razstavo v slovenskem paviljonu na 17. arhitekturnem bienalu v Benetkah, med nagrajenci pa je še več slovenskih imen: Studio Kruh (Gregor Makovec, Gašper Uršič in Anže Jesenovec) je za plakate, oblikovane za 22. Festival dokumentarnega filma v ljubljanskem Cankarjevem domu, dobil posebno nagrado hrvaške sekcije Mednarodnega združenja likovnih kritikov, ob 50. obletnici razstave pa so podelili tudi častno priznanje Eduardu Čehovinu.

Anja Delbello in Aljaž Vesel sta pot začela na oddelku za infografiko časopisa Dnevnik in sčasoma odprla svoj studio. Za svoje knjige in vizualne rešitve sta prejela že številne nagrade, za Dirty Thirty pa sta bila nagrajena tudi na tekmovanjih Type Directors Club v New Yorku in Communication Arts Typography v Kaliforniji, prav tako sta zanjo dobila posebno omembo žirije na bienalu slovenskega oblikovanja Brumen.

Vir: https://www.dnevnik.si/kultura/vizualna-umetnost/slavje-slovenskih-oblikovalcev-2739427/?fbclid=IwY2xjawLA2lFleHRuA2FlbQIxMQBicmlkETB1NzBzbDFRcXY2eHIxMWJLAR4hjYJbEnbQkFoOUF7
cjqagUOey37MAOuXZpVXH2VF6tLoQxeh7NIqm57_zsg_aem_oAk2rh5p60usLrqsIpd9wA

Crni Roko

IVO ŠTIVIČIĆ: OD “KUDA IDU DIVLJE SVINJE” DO “CRNOG ROKA” I “REKORDNOG” HONORARA

Više od šest godina trebalo je proći otkad je zagrebački scenarist Ivo Štivičić potpisao ugovor s novosadskim “Dnevnikom” i njihovom edicijom (podetiketom) “Pan strip” o prenošenju u strip njegove znamenite tv-serije “Kuda idu divlje svinje” u strip.
Da je ugovor potpisan obznanio je Borivoj Krstić u zagrebačkom “Vjesniku” u studenom 1976. godine u posljednjem nastavku, dvanaestom po redu feljtona “Kratak izlet u povijest stripa”.
I rezimirao: “To će, vjerujemo, obradovati sve poklonike domaćeg stripa i mnogobrojne štovatelje ove naše najuspješnije tv-serije.”
Na kioscima se prvi, od osam svezaka, “Crnog Roka” (prema glavnom junaku preimenovana je serija u strip) pojavio 1983. godine, nekako “paralelno” s ponovnim prikazivanjem na televiziji.
Crtač je bio slovenski umjetnik Jelko Peternel.
Nažalost, malo tko je imao komplimente za njegov učinak. Ukratko, riječ je o neujednačenoj crtačkoj obradi.
Zanimljivo je spomenuti kako je svojedobno Ivica Bednjanec izjavio da je odbio crtati taj strip iz razloga “slabo napisanog scenarija”!?
Ivo Štivičić je pak jednom priznao kako mu je najveći isplaćeni autorski honorar u životu bio upravo za scenarij strip-serije “Kuda idu divlje svinje”. U taj “rekordan” honorar vjerojatno su bila uključena prava i za samu seriju.
Zanimljivo, zar ne?

Veljko Krulčić