Anja Zag Golob – O Slovenskem knjižnem sejmu
Vsekakor je v ospredju te prireditve, ki se diči s pridevnikom “slovenski”, posel. Sebe in vse okrog sebe skuša preko SKS bleščeča krona slovenskega založništva prepričati, da gre za resen biznis, ki je v hudem vzponu. Tako dobro jim gre, tem knjižnim biznismenom, da jim sploh ni treba lupiti malih založb in samozaložnic_kov z vsako leto dražjim najemom m2, in jih, denimo, poniževati z izrinjanjem v neosvetljene kote, kjer jih ne najdejo niti ti, ki so prišli prav k njim.
Na GR namreč ni vsa površina enako osvetljena, na-a … če želite, da se vaše knjige dobro vidi, vam je na voljo najem dodatnih reflektorčkov za vaš tipski štant, za drag denar, jasno – in netipski štanti na SKS niso več dovoljeni. Niti pomislite ne, da bi pustili prosto pot svoji domišljiji in se bralkam in bralcem knjig (sic!) predstavili na edinstven, zapomnljiv način, da bi jim morda ponudili prostor, ko nakupujejo knjige, v katerem bi se dobro počutili. Nema toga – vsi štanti morajo biti enaki … razen, če imate denar. Če imate denar, se pa da kaj zrihtat, ker lahko najamete več kot 40m2 prostora, potem pa lahko naenkrat počnete domala, karkoli se vam zljubi.
Tako to deluje. In že leta male (samo)založbe sklanjajo glave in štejejo drobtinice ter so z njimi zadovoljne, ker se jim kao udeležba pa še vedno nekako splača. Nekako. V nekem smislu. Če malo stisnejo zobe. In tako stiskajo zobe in molčijo leta, desetletja. In organizacijski odbor, sopomenka za ZKZK pod okriljem Gospodarske zbornice Slovenije, si mane roke: pod krinko pluralnosti, ki jo zagotavlja prisotnost malih založb z večinoma nišnim programom, lepo mirno uporablja pridevnik “slovenski”, s čimer ustvarja iluzijo vsenacionalnega dogodka, in omogoča, da par velikih založb, ki so zdavnaj zmenjene, kako in kaj, lepo služi. Na plečih malih entuziastk in entuziastov, zaljubljenih v knjige, ljudi, ki v založništvu in knjigotrštvu vidijo poslanstvo in na slovenski knjižni trg dejansko vnašajo kolorit, a so preveč v problemu z denarjem, da bi imele možnost sploh razmišljati o tem, da obstaja še vsaj ena druga možnost: da na SKS ne gredo.
Predstavljajte si za hip to v realnosti docela nemogočo situacijo, da vse male založbe SKS kolektivno bojkotirajo. Ostane 5, 6 velikih založb, ki imajo kljub svoji glomaznosti naenkrat toliko prostora, da lahko ob SKS organizirajo še drsalnico – vprašanje, ki se postavlja samo od sebe, pa je: mislite, da bi na tak sejem 5, 6 založb prišlo enako ali več ljudi kot pride zdaj? Kdo dela Slovenski knjižni sejem – “slovenski”? Teh 5, 6 založb – ali vse one male, nišne založbe in založbice?
Nerodno mi je, majke mi, da pripadam cehu, ki se ni sposoben toliko poenotiti, da bi doumel vsaj lastno moč. Ne, še vedno boste kolegice in kolegi vsako leto tiho sklanjali glave, potiho pizdili in jadili drug drugemu ob šanku – in še vedno boste vsako leto šli. Še vedno si boste izmišljali vse sorte razlogov, ki to opravičujejo, in v glavah šteli solde, mene pa boste za hrbtom še vedno pomilovalno zmerjali z naivno, idealistično norico. Ja, vem za to – ljudje govorijo. Še vedno boste prispevali program in ustvarjali dodano vrednost prireditvi, od katere nimate ničesar razen ponižanja sebe in lastnega dela, v katero vlagate toliko energije, zanosa in kreativnega potenciala. Še vedno boste dopuščali, da se iz vas delajo norca ljudje, ki … ki niso sposobni prav napisati niti imena največje slovenske založbe.
To je realnost, v kateri živimo. In zato je, kot je. Vprašajte se, kaj ste VI, vi osebno, storili za to, da bi bilo drugače. Kaj sem storila jaz? Hvala za vprašanje – sem. Zastavila sem svoje ime in poleti ste prejeli vprašalnik o eni od možnih alternativ. Odgovorilo vas je okrog pol, in dovolj velikemu deležu od teh se je zdelo, da je predlagana alternativa slaba. Da je predraga, čeravno bi bil ocenjen strošek več kot pol nižji od tega, kar za udeležbo na SKS plačujete zdaj, delali pa bi pod poštenimi pogoji in obravani bi bili kot enakovredni partnerji, ki se jih spoštuje. Vaša velikost ne bi igrala nobene vloge – v ospredju bi bila kvaliteta vaših knjig, vašega dela. Namen te pobude je bil, da malim založbam vrne dostojanstvo in da mesto, ki jim pripada. Toda ne. Vi ste se raje pritajili in kalkulirali. Na podlagi vaših odgovorov je tudi ta pobuda, kot že toliko pobud doslej, razvodenela.
Prav – potem pa ne. Kar sem lahko storila jaz osebno, sem – tudi deklarativno. Založba, ki jo vodim, na SKS ne sodeluje več, ker ne pristajamo na pogoje, ki so nam tam ponujeni. Minus je velik, jasno, predvsem in najbolj pogrešamo stik z bralkami in bralci. Organizirali smo svojo alternativo v vseh treh knjigarnah, ponudili smo popust v počastitev 1. nacionalnega dneva stripa, za katerega smo dali pobudo in ga je Ministrstvo za kulturo razglasilo za 22. 11.. Od bralk in bralcev je odvisno, ali se boste odzvali_e. A vsaj nekaj smo naredili. Vsaj tiho nismo bili. In če/ko bomo crknili, bomo z dvignjeno glavo. In z vednostjo, da se nismo udinjali nekomu, ki Mladinsko knjigo pise z dvema J-jema. Ker ja, za razumevanje celote je najbolj ključen in o njej največ vedno pove – detajl. Posebej, ko delaš s knjigami. Razen … ko ne. Razen, ko je pomemben pač samo, edino & izključno – gnar.
