Tudi v knjižni obliki so jo založili v LUD Literatura, kjer jo je urednik Primož Čučnik umestil v stripovsko zbirko Litera picta, ki jo je pred desetletjem uvedla stripovska verzija romana Stekleno­ mesto Paula Austerja avtorjev Paula Karasika in Davida Mazzuc­chellija, sledil pa je biografsko zasnovan album Kafka zastavonoše ameriškega avtorskega stripa Roberta Crumba, ki ga je soustvaril s scenaristom Davidom Zanom Mairowitzem.

Literarni in širši svet

Kafko in druge literarne klasike, domače in svetovne, srečujemo tudi v tokratnih Strip kolumnah, kratkih, največ nekajstranskih stripovskih komentarjih literature, njenega in tudi širšega sveta, ki se v zbirko Littera picta – če si razložimo naslov v smislu naslikanih, upodobljenih črk – odlično podajo tudi zato, ker prinašajo mali festival črk v najrazličnejših vizualnih formah in kombinacijah, ki se v iskanju različnih kompozicijskih učinkov s stripovskimi risbami kosajo za prevlado na straneh in naposled ustvarijo vtis, da se je njihov ples zaustavil ob ravno pravem taktu.

Foto: Arhiv LUD Literatura

Avtorja, pisateljica in tokrat scenariska Lucija Stepančič ter ilustrator ter stripar Damijan Stepančič, jih v Literaturi objavljata že od leta 2011. Stepančič ima na polju devete umetnosti dolgo kilometrino, saj je stripe že kot srednješolec objavljal v revijah PIL in Ciciban, sicer pa ga kot avtorja strip zanima predvsem v aktualnem tisočletju.

Eksplozivni risar stripov

Njegov angažma na tem področju je njegov kolega Gašper Rus, eden avtorjev kataloga zadnje razstavne inventure slovenske devete umetnosti v celjski Galeriji sodobne umetnosti Stripovsko desetletje: strip v Sloveniji 2006–2015, označil kar za eksplozijo.

V sodelovanju z različnimi scenaristi je namreč izrisal Supergo, osamljen slovenski stripovski odziv na zadnjo begunsko krizo, Živalsko kmetijo po Georgeu Orwellu in Andreju Rozmanu – Rozi, Čarovnikovega vajenca in Damo z železnim ugrizom Evalda Flisarja, po scenariju soproge Lucije Stepančič pa še družbenokritični stripovski nadaljevanki iz Mladine Trbovlje in Bohinj.

V njune Strip kolumne so ob omenjenem Kafki, ki ga srečaš večkrat, tudi na naslovnici, prodrli Freud, Shakespeare, Sokrat, Platon, Michelangelo pesnik, Dostojevski in drugi klasiki, vključno z nobelovci do Patricka Modianoja in Boba Dylana.

Obnovljen je celo fizični obračun Maria Vargasa Llose z Gabrielom Garcío Márquezom v Ciudadu de Méxicu na valentinovo davnega leta 1976, pri katerem avtorja zapišeta, da mora književnik tako rekoč dobiti Nobelovo nagrado, da bi nas neki pretep sploh zanimal (od tega bi bila zanimivejša le še »pretepačina« med Nobelovimi nagrajenci za mir).

Vsa čast Dylanu

Omenjenemu Bobu Dylanu pa sta se v lanski novembrski Literaturi globoko poklonila takole: »Vrli akademiki, ki verjetno kar precej uživajo v tem, da puščajo čakati Philipa Rotha, Harukija Murakamija, Joyce Carol Oates in druge imenitne avtorje, pa zdaj, ko se sprašujejo, če bodo morali speljati veselico brez slavljenca, sami spoznavajo, kakšen užitek je čakanje. Vsa čast!«

Očetnjavo zastopajo Prešeren, Kosovel, Bevk, Bartol in drugi iz nacionalnega literarnega panteona, do Slavoja Žižka, ob radodarno odmerjenem prostoru za resnobno ali humorno pretresanje dilem avtorstva in pisanja, literarne kariere, založništva, knjigotrštva in drugega, kar literatom kroji eksistenco in posmrtno slavo, pa je v Strip kolumnah prostor tudi za olimpijske igre z njenimi zmagovalci in osmoljenci, smučarsko evforijo, film, obujanje Drakule, ki se ob sodobnih grozotah znova odpravi v najgloblji počitek, ali, če ni aktualnejše teme, vsakdanji pomenek o vremenu in tem, kakšne mikroklime vladajo v leposlovju.

Vir: http://www.delo.si/kultura/knjiga/strip-kolumne-od-preserna-do-obujanja-drakule.html