Ko prebiramo njegove stripe, se zdi, kakor da se v njih vleče isti junak: Krt, Glista, Žile, Lomm, Filip/Kljun, vsi so nosati (»Niso!« protestira Lavrič), malce zasanjani, ne zelo sposobni in ne preveč pametni individualisti z moralnimi popadki, ki dogajanje bolj pasivno opazujejo, kot v njem aktivno sodelujejo. Se v njih skriva avtor? »Sem se trudil, da se ne bi, ampak najbrž nezavedno vedno nekoliko pokuka na plan. Tudi v Ratmanu, Diareji in nosatih Ekstremnih športnikih. V vsakem je del mene in verjetno se res najdejo skupne točke, če zdaj pomislim. Ampak pustimo, naj se s tem ukvarjajo prihodnji teoretiki stripa. Naj iz tega delajo magisterije in doktorate.«
Je Ratman bivši punkovec (pije pivo, anarhist, destruktiven, rahlo prismojen …), ki se je odločil, da bo postal superheroj? »Ratman je superheroj nas, nemočnih in razžaljenih. Vsem nam gre na živce, ko nas izsili nesramen voznik, ko nas ignorirajo na šalterjih, ko ure in ure čakamo med krehajočimi na hodniku ambulante, vse nas bolijo krivice, v vseh brbota nemočni bes. Ampak smo tiho, se ga napijemo, naderemo bližnje, izlijemo žolč na twitterju … No, Ratman pa namesto nas koga užge na gobec. In to je katarzično. Resno razmišljam, da bi ga bilo treba ponovno oživiti, se je precej nesnage spet nabralo po mestu.«
V troedinem serialu Tolpa mladega Ješue se je lotil svetopisemske teme. Od kod zdaj to? »Ta tema me preganja, že vse odkar so me pomočili v sveto vodo in sem postal kristjan ne po svoji volji. Svetopisemske pripovedke me fascinirajo. Še bolj pa to, koliko ljudi jim je pripravljenih verjeti. In kakšen biznis je to že dva tisoč let. In ta zgodba o križanem božjem sinu, čeprav že tisočkrat povedana, še nikoli ni bila povedana čisto tako. Upam. Moram jo hitro izdati, preden me kdo prehiti. Ali me za kazen udari strela iz nebes.« Pravzaprav je Tolpa eden redkih stripov, pri katerih me na tisti mladostni način še vedno firbec matra, kaj se bo zgodilo in kako se bo vse končalo. Pri veliki večini drugih stripov mi je postalo vseeno.
Lavrič je znan tudi po tem, da je v njegovih stripih besedilo izredno izpiljeno. In to ne samo v slovenščini. Obvlada tudi lokalna narečja, sleng, poudarke, ritem in dolžino dialoga, prav tako pa ve, kdaj obmolkniti in uporabiti tišino. Pisateljski talent je očiten. »No ja, pisateljski ravno ni. Pri stripu teksta ni veliko, ravno nasprotno – težava je, kako vse povedati čim krajše. Pa kako ohraniti pisani jezik živ.« Njegove seriale navadno sestavljajo tri krat po trije albumi (Evropa, Lomm, Ješua). Je 138 strani (3 x 46) zanj idealna dolžinska forma? »V Rdečem alarmu, Slepem soncu, Basnih so še krajše zgodbe, nanizane v en album. Videti je, da največ toliko zmorem, pa še to v več etapah. Nimam kondicije in potrpljenja, da bi odgulil pet albumov v seriji kot kakšen Smiljanič, he he. To je tlaka.«
Za francoski trg je zrisal kar nekaj albumov, nekatere po svojih, druge po tujih scenarijih. Menim, da njegovi stripi, narisani po tujih scenarijih (Dekalog, Appoline) nimajo takšne izrazne moči kot tisti, ki jih je scenaristično podpisal sam. »Hja, za scenaristični del ne odgovarjam in se bom vzdržal komentarja. Čeprav sem se potrudil po svojih najboljših močeh, se morda čuti, da to niso čisto moji otroci. So bolj otroci iz epruvete. Vendar je bil Dekalog recimo prodan v miljonski nakladi. Vsaj milijon ljudi se torej ne strinja s tabo.« Večina striparjev iz naših prostorov se lakomno ozira za tujino, najraje Francijo, če delaš tam, si uspel. Lavrič je edini, za katerega vem, da je Francozom prostovoljno obrnil hrbet in zdaj dela le še za domačo grudo. »Ja, ne potrebujejo samosvojih umetnikov, imajo svojih zadosti. Potrebujejo pridne in zanesljive rokodelce. To mi pa ni dišalo. Kaj mi bosta bogastvo in slava, ko me svobodno sonce slovensko greje!«
Očitno mu svobodno kolobarjenje pri Mladini veliko pomeni. Zanima me, ali ima tam popolno ustvarjalno svobodo in neodvisnost ali pa se mu kdo kdaj vtakne v delo. »Rad imam Mladino, živimo v simbiozi, razumemo se brez veliko besed, nesporazumi so redki. No ja, ob temle Grimsu so malce zaječali.« Tedenska produkcija, ki traja leta in leta, mora biti strahoten pritisk. Bolezen, dopusti, krize, pomanjkanje idej, daljša odsotnost, vse to je tako rekoč prepovedano. Ima kdaj občutek, da je z verigo priklenjen na Mladino, saj zanjo dela že skoraj tri dekade? »To ni moja veriga, to je moje sidro in varni pristan, da lahko svobodno in brez časovnih omejitev počnem tudi druge reči.« Ali se potemtakem sploh kdaj sprosti in dá možgane na pašo? »Tedenskega ritma se človek navadi, možgani brnijo nekako na stand-by in pride ti v kri, da spremljaš novice in sproti registriraš neumnosti. Teh pa ne zmanjka, na srečo.«
Nekaterim njegovim karikaturam ali domislicam iz Diareje in Izjav tedna se glasno krohotam. Navdušen sem nad tem, kako je »odkril« nekaj demoničnega v teologu Ivanu Štuhecu, da o »satanističnem« kardinalu Rodetu sploh ne govorim, kako je ujel nečimrno samozadovoljstvo Boruta Pahorja in pa tisti večno jezni pogled Branka Grimsa, ki ga je, mimogrede, zelo težko »zadeti«, saj ima eno tako navadno faco. Kaj pa avtor, ga kakšna njegova karikatura še spravi v smeh? »Ja, včasih me pa res. In se hahljam nad papirjem sam sebi v brado kot kak bebec. Pa tudi pačim se, da bolj zadenem karakter kakega karikaturiranca.«
Lanska razstava Čarobni jezik stripa v Cankarjevem domu je bila povsem drugačna od klasične stripovske razstave, kjer na stene bolj ali manj domiselno obesijo stripovske table in … to je vse. Tokrat smo obiskovalci dobili poglobljeno, strukturirano in strokovno razstavo, ki se je teoretično in praktično dotaknila številnih plasti Lavričevega ustvarjanja. Zbujala je občudovanje, hkrati pa so se slišale (resda maloštevilne) kritike, da je avtor razstave Jure Mikuž s tem načinom Lavriča nekako »zadušil« in ga odrinil v drugi plan. »Taka razstava je bila dobrodošla in potrebna. Ni šlo zame, ampak bolj za to, da se strip kot likovna forma počasi uveljavi, da se resno in poglobljeno analizira in vrednoti. Sicer bi bila to le še ena razstava stripov, kar mi je že načeloma odveč. Stripi niso za na zid, so za v roke.«
Ali obstaja kaj, česar ne mara risati? »Marsičesa ne maram, ampak včasih moram. Poglej, česa v mojih stripih ni. Pa kaj je grdo narisano.« Hmm, ne opazim, da bi se čemu izogibal. Avtomobili so težka zoprnija, a jih je risal, prav tako živali, fantastična bitja tudi, mesto in vas, floro in favno, zahtevni marketinški studio v Rdečem alarmu me je navdušil, pa na WC v parlamentu nas je tudi že peljal … Vdam se, bo pač ostalo skrivnost.
Kaj bo počel v obdobju od letošnje nagrade Prešernovega sklada do velike Prešernove nagrade za življenjsko delo, ki ga še čaka? »V glavnem bom spal na lovorikah in dregal zavistne kolege. Sicer pa kot pisec stripov pričakujem vsaj še malo Prešernovo za literaturo, Lovro Matič pa Jenkovo za epohalni pesniški opus.« Ne dvomimo, da bodo prišle, pa še kakšen kresnik za dobro vago. In ko smo že pri prihodnosti: sicer vemo, da bo živel večno, toda ko bo njegovo fizično telo nekoč le odpovedalo, ali bo imel odprto krsto, da si ga bodo narodne mase vsaj takrat ogledale, če se je že za življenja ves čas skrival? Kako si sploh predstavlja svoj pogreb? »Krsta bo zaprta, v njej bo žara in žara bo prazna, pepel pa se bo hahljal izza vogala. Ha!«
Na koncu se dotaknimo še zapleta z Grimsom in dramatične grožnje, da bo zaradi tiste Diareje padla tožba. Spomnim se, da je v nekem intervjuju dejal, da bi bil bolj ponosen, če bi zaradi karikature prejel tožbo kot pa kakšno pomembno nagrado. »Če mi uspe oboje hkrati, bom pa sploh ponosen,« je zaključil Lavrič. Čestitamo za nagrado in tudi za morebitno tožbo, čeprav je ne privoščimo.
Smo torej rešili skrivnost Tomaža Lavriča? Smo izvedeli, kdo je? I, kje pa! Veliko preveč ga je za en člančič. Ampak to niti ni pomembno. Pomembni so njegovi stripi, ilustracije, karikature, zgodbe, misli in čustva, s katerimi nas je razvajal. Ob njih smo uživali, se privoščljivo smejali, čustvovali, spoznali kaj novega in celo postali za kanček boljši ljudje.
Hvala ti, Tomo, za vse te čudovite risbe, ki si nam jih podaril.
