Večer o Tomažu Lavriču
Petindvajset let Lavričevih presežkov
.
.
.
.
Da je Lavrič odličen stripar, odličen karikaturist, satirik in ilustrator in da je vesel, da so ga nagradili, je rekel tudi avtor izjemnega Točno opoldne in drugih stripovskih del Romeo Štrakl.
Doslej sta bila dva stripovska Prešernova nagrajenca
Slovenci imamo dva stripovska Prešernova nagrajenca, Kostjo Gatnika in Mikija Mustra. “Gatnik je eden najbolj univerzalnih umetnikov: slikar, ilustrator, grafični oblikovalec, fotograf in seveda stripar in je prejel nagrado za življenjsko delo za svoj celotni izjemni opus. Njegov najpomembnejši prispevek umetnosti je prav na področju stripa ob koncu šestdesetih in v začetku sedemdesetih let, ko je oral ledino undergrounda in postavil Slovenijo in Jugoslavijo ob bok najbolj stripovsko razvitim državam, Ameriki in Franciji. Z izidom Magne Purge leta 1977 je strip tudi v Sloveniji in Jugoslaviji de facto postal del umetnosti in kulture,” Sitar opiše prvega. Za Mustra tudi reče, da si je kot pionir in klasik slovenskega stripa nagrado še kako zaslužil. Da “mularija ob poplavi računalniških igric in interneta še vedno navdušeno prebira črno-belega Zvitorepca v zdaj že malce arhaičnem jeziku”, je dokaz o ravni njegovega ustvarjanja.
“Bolj kot za Tomaža Lavriča je to dobro za Prešernov sklad,” Dušan Kastelic, avtor stripov Afera JBTZ, Partizani, tvorec Perkmandeljca in drugih risanih umetnin, odgovori na vprašanje, zakaj je dobro, da je Tomaž Lavrič dobitnik nagrade. “25 let že po tekočem traku proizvaja presežke, zaradi katerih bi bil lahko nominiran čisto vsako leto. Da ga je sklad vsa ta leta ignoriral, je verjetno malo kriva tudi politika, saj se je s svojimi karikaturami zameril tako levim kot desnim. Malo si je za to kriv tudi sam, saj se skriva pod nešteto psevdonimi, le s svojim pravim se zelo redko podpiše.”
Lavrič je sodobni renesančni človek, ga opiše Dušan Kastelic. “Je verjetno najboljši risar pri nas in daleč naokoli. Njegove karikature niso samo vrhunsko narisane, ampak tudi vsebinsko močne in duhovite. Ker se ukvarja s politično karikaturo, mora biti tudi pronicljiv politični komentator. Pred leti, ko je za Mladino pisal kolumne Slavoj Žižek, so se uredniki muzali, da zna Lavrič v eni sami sličici svoje Diareje povedati tisto, za kar potrebuje Žižek gosto potiskano stran ali dve. Je tudi vrhunski pripovednik. Zgodbe v njegovih stripih so nekaj najboljšega v stripih v svetovnem merilu.”
Da je strip kompleksen medij in da mora avtor obvladati tudi druge veščine: biti mora dober režiser in dramaturg, ki zna zgodbo tudi učinkovito povedati, biti mora dober igralec, saj morajo narisani liki svoje vloge prepričljivo odigrati, biti mora biti scenograf, kostumograf in celo zgodovinar, opomni Kastelic. “Lavrič je v Tolpi mladega Ješue zelo prepričljivo upodobil življenje na Bližnjem vzhodu v času Kristusa.” Da je Lavrič tudi zelo dober pesnik, “ki svoje pesmi še skriva pred svetom, le tu in tam smo deležni genialnih prebliskov v obliki kratkih zbadljivk na zadnji strani Mladine”, je še odstrl njegov stripovski kolega.
Štraklu se zdi pomembno tudi to, da je Lavrič kot stripar uspel v tujini. “In to ne kar kjerkoli, temveč v najbolj razvitem stripovskem okolju v Evropi, v frankofonskih deželah, kjer je objavil tudi kopico albumov.”
Lomm in Tolpa mladega Ješue
V utemeljitvi je zapisano, da je Tomaž Lavrič nagrado prejel za stripovske objave zadnjih dveh let, še posebej za stripa Lomm in Tolpa mladega Ješue ter razstavi v Cankarjevem domu in Pritličju. Lomm je pred leti izšel pri francoski založbi Glenat, pri nas ga je izdal založnik Buch. “Je zgodba o odraščanju, o boju za obstanek in o iskanju boga,” delo opiše Sitar. “Dogaja se v svetu po jedrski katastrofi, ki je podoben prazgodovinskemu. Najstniški mutant Lomm naleti na pleme ljudi, ki častijo boga. Likovno je Lomm prava galerija teles, ki jih Lavrič, ki se ponaša z odličnim poznavanjem človekove anatomije, riše v vseh mogočih položajih.” V Tolpi mladega Ješue pa spremljamo odraščanje boga samega. “To je zgodba o Jezusovi mladosti, ki ne temelji na krščanski mitologiji, ampak je sicer fiktiven, a precej bolj realen prikaz življenja judovskega najstnika v tistem času. Do izraza pride Lavričev smisel za kadriranje in montažo stripa, poznavanje kostumografije, risanje arhitekture in panoramskih slik iz različnih pogledov, spet so v ospredju človeške figure, sicer oblečene, zato pa toliko bolj izstopa govorica obrazov in rok, ki jih Lavrič res mojstrsko riše.”
Da se je z Lommom Lavrič preizkusil v žanru zadnje čase zelo popularne fantazijske literature, pripomni Kastelic. “Kot se Igra prestolov dogaja v nekakšnem alternativnem srednjem veku, kjer skupaj živijo ljudje in zmaji, se Lomm dogaja v alternativni prazgodovini, kjer na tleh živijo ljudje, na drevesih pa njihovi krilati sorodniki. V Tolpi mladega Ješue, kjer se ukvarja z življenjem in delom samega Jezusa, Jezus in njegovi apostoli niso nič kaj poduhovljeni. Čeprav so vse Lavričeve stripe z veseljem objavljali po celem svetu, si Ješue doslej nihče ni upal objaviti. Tako smo Slovenci, zahvaljujoč Buchu in Mladini, za zdaj prvi in edini, ki ga lahko prebiramo.” Romeo Štrakl pri stripu Lomm posebej opozori na izjemno akcijsko kadriranje, ki takoj spomni na filmske kadre.
Še več ljudi kot Lavriča samega, pozna njegovo Diarejo. “Diareja je v osnovi preprost pasični strip, ki spominja na risanko Linea. Vedno je bila aktualna in včasih tudi korak pred časom, tako v Jugoslaviji kot v Sloveniji,” reče Iztok Sitar.
“Je v bistvu svojevrstna kronika države in političnih neumnosti. Podaja bolj avtentičen pogled na polpreteklo zgodovino kot vsi šolski učbeniki skupaj, da nekaterih zgodovinarjev sploh ne omenjam, avtor porabi veliko več časa za idejo kot za risbo.”
Zoran Smiljanič o Lavriču
.
“Ker je najboljši.”
Kaj je dobrega naredil?
“Boril se je proti skorumpiranim veljakom in venomer je bil na strani malega človeka.”
Kakšna stripa sta trilogija Lomm in Tolpa mladega Ješue? Kako narisani? S kakšnimi sporočili?
“Lomm je futuristično-prazgodovinski, Tolpa pa ateistično svetopisemski. Narisani so lepo, sporočilo pa je humano pri prvem in pozitivno pri drugem.”
Še kaj o Lavriču?
“Bog mu je podaril toliko talentov, da bi bila krivica, če bi mu dal tudi lepoto.”
Še kaj o slovenskem stripu?
“Iz nezaželenega pankrta je postal ugleden, cenjen in priznan meščan, ki prejema Prešernove nagrade.”
Priznanje slovenskemu stripu
.
Romeo Štrakl pravi, da mu je pri Lavriču najbolj všeč, da z lahkoto spreminja stil risanja in se s tem prilagaja žanru stripa. “Zame je Tomo najboljši stripar na Slovenskem,” je rekel.
Dušan Kastelic opomni na slovensko underground revijo Stripburger, ki je bila pred leti razglašena za najboljšo revijo te vrste v svetu. “Predvsem pa je nujno omeniti Zorana Smiljaniča, ki je skupaj s scenaristom Marjanom Pušavcem letos končal dolgoletno sago Meksikajnarji, verjetno njegovo življenjsko delo. To je epski strip, ki se je že uvrstil med klasike slovenske literature. Avtorja sta bila letos prav tako predlagana za nagrado Prešernovega sklada in bi si jo nedvomno tudi zaslužila, ampak komisiji se je verjetno zdelo preveč, če bi letos med nagrajenci bila kar dva striparja.”
.
Avtor: Bojan Tomažič, Večer, 27.01.2017
.
Vir: http://www.vecer.com/petindvajset-let-lavricevih-presezkov-6305584
