Kultura

Ali evroposlanci berejo stripe?

Slovenijo lahko odstraniš z Balkana, vendar Balkana ne moreš odstraniti iz Slovenije

Zoran Smiljanić  |  Mladina 24  |  13. 6. 2014

Komaj slab teden po volitvah v evropski parlament se je po poteh naših evroposlancev v Bruselj odpravila še ena delegacija. Udeleženci se nismo mogli pohvaliti s takšnim proračunom, udobjem ali medijskim pompom, kot so ga bili deležni naši vrli evroizbranci, na pot se nismo odpravili z letalom, pač pa s kombijem, vožnja pa se je namesto dobre urice vlekla debelih trinajst ur, z obveznimi zastoji na neskončnih nemških avtocestah vred.

Po naporni poti smo pristali v zmahanem penzionu, ki za zajtrk ni premogel niti navadne salame ali jajčka, ponoči pa smo se gnetli v tri- ali štiriposteljnih sobah s pol- ali nefunkcionalnimi kopalnicami. O dnevnicah, plačanih obrokih ali drugih ugodnostih smo lahko le sanjali; za vsako belgijsko pivo, pomfri ali čokolado smo morali iz lastnega žepa odšteti težko prigarane fičnike. Kaj fičnike, pravo malo bogastvo, saj so bruseljske cene za naše obubožane umetnike naravnost astronomske!

Slikovito devetčlansko delegacijo smo sestavljali člana združenja EPeKa, ki je dogodek organiziralo (Štefan Simončič in Peter Tomaž Dobrila), predstavnik Strip.art.nice Buch (Aleksander Buh), trije stripovski avtorji (Iztok Sitar in moja malenkost iz Slovenije ter Štef Bartolić iz Hrvaške), predstavnik sedme sile (Boris Jauševec) in še nekaj mavričnih spremljevalcev. Čeprav naša skromna delegacija evroposlancem po standardu ni segala niti do nožnih prstov, je požela največji moštveni uspeh v zgodovini slovenskega stripa: v največjem, najlepšem in najpomembnejšem evropskem stripovskem muzeju, Belgijskem centru stripa (Centre Belge de la Bande Desinée), smo sodelovali na razstavi 100 let na Balkanu, ki so jo odprli 3. junija, podrli pa jo bodo 16. novembra letos.

Kljub sijajnemu dosežku pa naslov razstave nekoliko bode v oči. Slovenci smo se namreč dolgo na vse kriplje trudili, da bi se izkopali iz balkanskega kotla, in prepričevali vse, ki so imeli pet minut časa, da mi pa že ne sodimo v to barbarsko, zdraharsko, kriminalno, koruptivno in necivilizirano združbo. Potem pa se nam je projekt »druga Švica« nekoliko sfižil in za nameček so nas zahodnjaki spet porinili tja, od koder smo si tako želeli oditi. Zato pomeni ta razstava našo simbolno vrnitev na geografski in duhovni prostor, s katerega smo nekoč dezertirali, zdaj pa se tja skesano vračamo. Še posebej, če imamo od tega korist. In če lahko sodelujemo na tako ugledni razstavi, nam preostane le, da pogoltnemo ponos in s stisnjenimi zobmi privolimo, da smo tudi mi del tega presnetega Balkana. Sicer pa lahko, vsaj kar zadeva strip, Slovenci upravičeno zavidamo svojim nekdanjim sodržavljanom. Srbija in Hrvaška sta stripovski velesili, številni njuni avtorji rišejo za ugledne zahodne založnike, pri nas pa so le redki izbranci povohali obljubljeni Zahod. No, zdaj smo ga vsaj za hip okusili tudi mi.

Belgijski center stripa je razgibana palača v slogu art nouveau s steklenim stropom, ki jo je projektiral znameniti arhitekt Victor Horta (1861–1947). Zgradili so jo leta 1906, sprva je bila v njej veletrgovina s tekstilom, o čemer pričajo velikanske ilustracije različnih mojstrov stripa, razstavljene po muzeju, na katerih trgovci po osrednjem stopnišču prenašajo velike bale blaga. Zadnjih 25 let je stripovski muzej s številnimi stalnimi in občasnimi razstavami, bogato knjižnico, digitalnim arhivom, kipi stripovskih junakov in še in še … Muzej ima 4200 m² površine, na leto ga obišče več kot 200 tisoč obiskovalcev. Ko smo v avli zagledali štirimetrski model slovite Tintinove (izgovori se Tenten) rakete, okrašene z rdeče-belo šahovnico, je lucidni hrvaški stripar Štef Bartolić nonšalantno navrgel: »Ste vedeli, da so Hrvati prvi prišli na Luno?«

Belgija je dežela stripa. Francosko-belgijska šola stripa je najbolj uveljavljen pripovedni slog v Evropi, njen najvidnejši predstavnik je Hergé, ki je s svojim legendarnim Tintinom lansiral t. i. ligne claire (čisto linijo). Z več kot 700 stripovskimi avtorji je Belgija s striparji najgosteje poseljena dežela na svetu in skoraj vsi imajo občinstvo. Stripi so povsod, na ulicah, postajah podzemne železnice, majicah, pričeskah, tatujih, v knjigarnah, izložbah, muzejih … Stripovski junaki so nacionalne ikone, država jih promovira in trži kot največje filmske ali glasbene zvezde. V Bruslju obstajajo vsaj trije itinerarji za turiste, po katerih ti hodijo po mestu in na fasadah stavb odkrivajo murale s Tintinom, Gastonom, Smrkci in drugimi junaki. Okej, saj lahko vihamo nos, da je vse skupaj en sam eksploatacijski kič in vsesplošna komercializacija, toda vseeno gre za številke, podatke in tudi razmere, ob katerih slovenski avtorji lahko občutimo le globoko fovšijo.

Pot na Zahod se je pravzaprav začela pred dvema letoma, ko je združenje EPeKa v Umetnostni galeriji Maribor pripravilo orjaško razstavo Stripovski junaki rešujejo Evropo, ki je bila in je ostala največja skupinska razstava v Sloveniji pa i šire, saj je na njej sodelovalo impresivnih 140 avtorjev iz vse Evrope, predstavili pa so se s 162 stripovskimi tablami. Večino del je prispeval hrvaški zbiralec, založnik in zanesenjak Mladen Novaković (Stripforum Zagreb), iz ozadja pa je povezovalske niti vlekel stripovski boter Aleksander Buh, lastnik ponarodele Strip.art.nice Buch, kamor že leta hodijo na romanje avtorji in stripoljubci od blizu in daleč. In če so stripovski junaki že reševali Evropo, je bil čas, da se tudi zares odpravijo na obljubljeni Zahod. Trio EPeKa, Novaković & Buh tvori organizacijsko os, odgovorno, da se je mariborska razstava uspešno prelila v ugledni bruseljski stripovski muzej. Tokrat 67 avtorjev iz Slovenije, Hrvaške, Srbije, Bosne in Hercegovine ter Makedonije razstavlja 83 tabel, med katerimi najdemo take kuriozitete, kot so stripi ruskih emigrantov iz tridesetih let v Srbiji ali stripi, nastali v NDH. Vseh sodelujočih je preveč, zato naštejmo le domače moštvo: Miki Muster, Jelko Peternelj, Kostja Gatnik, Tomaž Lavrič, Vasja Čuk, Iztok Šušteršič, Iztok Sitar in vaš kronist. Žal brez punc. Res smo Balkanci.

Uvertura v glavni dogodek je bila razstava cveta slovenskih avtorjev (Marjan Amalietti, Bernard Kolle, Marko Kociper, Damjan Stepančič, Izar Lunaček, Jakob Klemenčič ter že omenjeni Muster, Lavrič, Gatnik, Sitar in Smiljanić) na slovenskem veleposlaništvu v Bruslju. Odprtja in prijetnega pogovora z avtorji so se udeležili številni gostje, med njimi nekdanji belgijski veleposlanik v Sloveniji, ekscelenca Jean-Louis Mignot, pa tudi veleposlanik Matjaž Šinkovec. Gospod Šinkovec je v nagovoru zbranim priznal, da je v osemdesetih letih v Mladini prebral nekaj strani stripa »Hard … in še nekaj …«, za kar je bil deležen spontanega krohota prisotnih, saj so vsi vedeli, za kateri strip gre.

Odprtje razstave v Belgijskem centru stripa je bilo tako slovesno in slavnostno, kot če bi pri nas v Narodni galeriji denimo odprli razstavo impresionistov. Prišlo je kup stripovskih avtorjev in publicistov, ki jih je mladi in energični direktor muzeja Willem De Graeve kot po tekočem traku predstavljal naši delegaciji. Izmenjava izkušenj je bila informativna in zanimiva, pa tudi naporna, saj smo bili avtorji čez čas čisto izmozgani od številnih kontaktov, informacij, stališč, politike, zgodovine in mnenj, ki smo jih skušali instantno posredovati evropskim kolegom in gostiteljem. Še zdaj nisem prepričan, ali so nas videli kot malce drugačne stanovske kolege ali kot predstavnike bizarnih plemen z južnega konca Evrope, ki venomer začenjajo nekakšne krvave vojne in uživajo v vojskovanju. Najbrž oboje.

Kaj reči na koncu, ko se je dim razkadil, ko so se vtisi polegli? Vsekakor gre za promocijo slovenskega stripa, kakršne še ni bilo, za vpletene pa za dobrodošel podatek v CV-ju, s katerim se bomo postavljali pred kolegi, prijatelji in ministrstvom za kulturo, ko se nam bo iztekla pravica do plačevanja prispevkov. Dvomim pa, da bo razstava razen referenc prinesla kakšne konkretne koristi ali naročila za avtorje. Ta pridejo le z nadarjenostjo, vztrajnostjo in garaškim delom. To je edino, kar odpira meje, in to premorejo le redki.

In če končamo še neformalno tekmo stripovske delegacije z našimi evroposlanci: za zdaj smo striparji za prepoznavnost Slovenije zagotovo naredili več kot naši evroposlanci oziroma lahko pokažemo več. Kaj bi šele naredili, če bi imeli njihove plače.

Stripovska karavana pa gre dalje. Konec junija bomo slovenski avtorji razstavljali v mestu, kjer se je pred stotimi leti vse skupaj začelo: v Sarajevu. Nasvidenje v naslednji vojni.

Vir: http://www.mladina.si/157553/ali-evroposlanci-berejo-stripe/