Zakaj čudaki, saj zgodbe iz tvojega novega strip albuma na trenutke delujejo dokaj znano?
»Tako rekoč vsaka od desetih zgodb je povezana s Poljanami. Te so vendarle dokaj konservativno in tradicionalno okolje, kjer šteje in je »normalna« predvsem zveza med moškim in žensko. Jaz pa v knjigi opisujem tudi drugačne ljubezenske zveze, med mlajšo žensko in starejšim moškim, med istospolnima partnerjema, homoseksualnost in podobno … V zgodbah se na začetku najprej vrnem v mladost glavnega lika in običajno začnem z besedami: čuden je bil že kot otrok. Vsi moji junaki so nekoliko drugačni in izstopajo iz povprečja.«
Kot Mozart …?
»S tem, da je bil on čudežen, ne čuden.«
Drži. Naj nadaljujem pri prepoznavanju, Poljane so neke vrste epicenter vseh vaših zgodb, so te pri snovanju stripa vodile tudi lastne izkušnje?
»Različni avtorji v svojih delih pogosto uporabljajo tudi avtobiografske elemente, lastne izkušnje, izkušnje svojih bližnjih, prijateljev, znancev in tudi jaz sem jih. Večkrat se v zgodbah pojavi Fiesa, kamor vsi moji junaki hodijo na morje. Tudi jaz sem nekoč. Za nekatere zgodbe sem uporabil besedilne predloge slovenskih piscev, kot sta Vinko Möderndorfer, Boris Pintar, vključil sem tudi Ivana Tavčarja in uporabil motiv iz Cvetja v jeseni. Pravzaprav sem celoten album »presadil« v poljansko okolje, čeprav se nekateri protagonisti zgolj rodijo v Poljanah in gredo potem v šole v Ljubljano. Posebno veselje mi je bilo vse mlade punce poslat na Škofijsko gimnazijo. Kar nekaj deklet iz doline se vsako leto šola na tej gimnaziji. Ena izmed zgodb se dogaja tudi na Metelkovi, ki jo dobro poznam …«
Nekatere zgodbe so zelo konkretne, kot recimo Jesenska sonata, ko se dekle odloči, da bo kaj zaslužilo s svojim lastnim telesom.
»Stripi so bili v zadnjih letih objavljeni tudi v reviji Mladina, prav Jesensko sonato pa so zavrnili, ker naj bi bila preveč pornografska. Sam se s tem ne bi strinjal. Gre za socialno zgodbo, kako se punce kljub strogi krščanski vzgoji ali pa prav zaradi tega in potem še iz golega preživetja vržejo v prostitucijo. Podobno se je zgodilo na največjem festivalu stripa na področju bivše Jugoslavije v Beogradu. K meni je prišel predsednik žirije in dejal, da sem za strip dobil prvo nagrado grand prix in tisoč evrov. A so ga žal morali diskvalificirati zaradi pornografije, menda se je direktor festivala potem, ko je prebral strip, premislil. Je pa bila ta zgodba po izboru likovnih kritikov izbrana za razstavo na temo umetnost in pornografija v Velenju.«
Ampak, če pomislim na tvoja zgodnejša stripa Sperma in kri (1990) in Ženska, ki se ljubi z mačkom (1998), je tokratni strip razen zgodbe prav nedolžen …
»Risba je zelo zakamuflirana, spolnost je zgolj nakazana, nikjer eksplicitno predstavljena, razen dojk so spolni organi zakriti … Kaže, da postajamo vse bolj konservativni. Saj veš, kako je pesnil Prešeren: Kdor jih bere, vsak drugače moje pesmi sodi. Eden hvali in spet drugi vpije »fej te bodi«, razuzdanim bodo moje pesmi prenedolžne, al tercijalke poreko, da jih je vdihnil zlodi …««
Kako so reagirali Poljanci?
»Po mojem stripa še ne poznajo dovolj. Kupili ga bodo lahko na razstavi, ki jo bom septembra imel v Kulturnem centru Slikarjev Šubic. Kot rečeno, nekatere zgodbe so prav poljanske in se dotikajo ljudi, ki jih poznam, in bi se lahko kdo tudi sam prepoznal v njih. Sicer pa je v Poljanah podobno kot povsod, imaš leve in desne. Ko skozi okno pogledam na drugo stran glavne ceste, vidim poljansko cerkev, desno spodaj na trgovini pa Šubičev mozaik Poljanska vstaja. Vse imamo. Zato se v stripu nisem ukvarjal s politiko, temveč z družbo kot tako.«
Prejšnji mesec si gostoval v Bruslju kot eden od slovenskih razstavljavcev v okviru Razstave jugoslovanskega stripa v Belgijskem centru stripa, ki velja za najeminentnejši muzej in razstavišče stripa v Evropi …
»Najprej so želeli pripraviti ob 100-letnici 1. svetovne vojne razstavo jugoslovanskega stripa na to temo. Ker je takih stripov premalo, so se odločili za razstavo del petdeset do šestdeset najbolj eminentnih avtorjev stripa s področja bivše Jugoslavije z naslovom Sto let na Balkanu. Jedro razstave je iz zbirke Mladena Novakovića, ki ima v lasti več deset tisoč originalov iz vsega sveta. Širši izbor slovenskih avtorjev sem pripravil jaz, kustos Štefan Simončič pa je potem izbral pet avtorjev: Mikija Mustra in Kostjo Gatnika ter nas iz tretje generacije stripovskih avtorjev: Tomaža Lavriča, Zorana Smiljanića in mene. Skupaj še s petimi avtorji so naše stripovske table na ogled tudi v prostorih Slovenskega veleposlaništva v Bruslju.«
Kakšna je danes »stripovska« v Sloveniji? Se da preživeti z risanjem stripov?
»Sam sem že od majhnega risal stripe in sem vedel, da bom to počel tudi, ko bom odrasel. Kakih dvajset, petindvajset let nazaj je bilo to delo dobro plačano. Sam sem leta 1992 pustil službo in šel na svoje. Objavljal sem v več časopisih in še vedno objavljam v Gorenjskem glasu. Marsikateri časopis je v zadnjih letih strip umaknil iz svojih strani. Postali smo nekakšen ne bodi ga treba. Ostale so še politične karikature, sem in tja pa se pojavljajo licenčni ameriški stripi, ki so poceni. Imam status samostojnega delavca v kulturi, poleg stripov rišem knjižne ilustracije, za učbenike in podobno. Še največ za Založbo Modrijan, ki jo vodi naš rojak Branimir Nešović, ki je v meni tudi prepoznal kvaliteto. Kaj naj rečem, nekako se preživim.«
Kako bi opredelil povprečnega slovenskega kupca in bralca stripov?
»Večinoma so to ljudje srednjih let, ki imajo dovolj denarja, da si lahko privoščijo nakup stripov. Še vedno je strip predvsem domena moških, tako bralcev kot nas, avtorjev. Ženske so se bolj uveljavile kot ilustratorke. Manj po takem čtivu posegajo otroci in mladina. Včasih so nas učitelji kregali, če smo pod klopjo v šoli skrivali stripe, danes jih spodbujajo k branju, da ne bi »viseli« na računalniških igricah. Je pa strip neka nostalgija in spoznanje, da imaš v sebi še vedno nekaj otroka, da rad gledaš pisane slikice. Tudi za nas, avtorje, pravijo, da nismo nikoli do konca odrasli.«
Kaj imaš trenutno na risarski mizi?
»Ko bom prišel s slikarske kolonije v Izlakah, bom nadaljeval delo na stripu o bosanskih beguncih v Sloveniji. Poznam nekaj zanimivih zgodb, ko so pred leti otroci iz begunskega centra v Škofji Loki obiskovali slovenske šole. Nekaj jih je bilo tudi v Poljanah.«
Scena v zgodbi Prvega ne pozabiš nikoli iz najnovejšega Sitarjevega stripovskega albuma Čudaki ljubijo drugače
Vir: http://www.gorenjskiglas.si/article/20140718/C/140719808/1039/strip-o-drugacnih-ljubeznih-