Marko Derganc: Če življenja ne jemlješ resno, si zdrav
Kultna radijska igra Butnskala, ki sta jo konec sedemdesetih soustvarila z Emilom Filipčičem, je sedaj tudi strip.
sob, 08.11.2014, 18:00
Pred dobrima dvema letoma se je odločil, da bo kultno radijsko igro Butnskala, ki sta jo konec sedemdesetih soustvarila z Emilom Filipčičem, prevedel v natisnjeno sliko in besedo. Končni rezultat je strip, ki je v tisoč izvodih ugledal luč sveta.
Dergi, kot mu pravijo prijatelji, se je vsega skupaj lotil iz čistega veselja do eksperimenta. In veselja do življenja, dodajamo mi.
Ali drži, da je idejo za Butnskalo dobil Filipčič leta 1972, kot je v Mladini zapisal Blaž Ogorevc? Bila naj bi skupaj na pokopališču na dan spomina na mrtve in je »File zapazil nešteto duhov, ki so brezciljno begali med spomeniki ter se z glavami butali ob trde nagrobne kamne«.
Idejo za Butnskalo je dobil Blaž Ogorevc, ne pa Filipčič. Emil je verjetno res opazil nesrečne duhove, kar ni bilo nič nenavadnega, saj smo jih s prijatelji videvali vsakič, ko smo se ob polni luni s kitaro in z nekaj steklenicami vina in žganice sprehajali med nagrobniki na ljubljanskih Žalah.
In dobiti idejo za Butnskalo je nekaj tako vsakdanjega, nekaj tako očitnega, da se čudim, kako lahko ljudje v tem vidijo nekakšno izjemnost ali celo abotno fantazmo. Kaj pa je to naše t. i. življenje drugega kot zaletavanje in butanje v skalo? In teh skal je nešteto in vse so v našem umu. Dokler živimo v njem, smo obsojeni na butanje.
Naj ponovim za Eminenco: »Butanje samo nam ne sme pomeniti več kot simbol … mi iščemo tisto, kar je za skalo, za udarcem … ko se butnemo, prihajamo v tisto območje, kjer se izpolnjujejo človekove želje, kjer se izpolnjuje človekova prava narava …«
In naša prava narava je praznina, stanje ne-uma, tišina, čista nedolžnost. V tem stanju je otrok prva tri leta, le da se tega nikakor ne zaveda. V prvi fazi ni nikakršnih razlik med njim in zunanjim svetom, to je stanje bude brez zavedanja. Šele ko se v drugi in tretji fazi začne zavedati najprej svojega telesa, nato pa nespreminjanja, trajanja svoje podobe v ogledalu, medtem ko se vse ostalo spreminja, so to prvi znanilci subtilnega ega, ki začne tiho preraščati in zamegljevati prvotni nedolžno čisti pogled na svet.
Faza čudenja počasi izgine in oblikovati se začnejo prvi kamenčki, ki bodo skozi odraščanje, z vzgojo, prepovedmi, nagrajevanjem, kaznijo in skozi ves izobraževalni sistem prerasli v nepregledno množico monolitnih skal, ki predstavljajo našo pogojenost s prepričanji, verovanji, vzorci, idejami, pripadnostmi, istovetenjem z vsem mogočim znanjem, informacijami idr., kar se z leti nakopiči v našem umu.
In te skale nam preprečujejo, da bi videli stvari takšne, kakršne v resnici so. V podzavesti pa vseskozi tli želja po nedolžni brezskrbnosti izgubljenega otroštva. Metodo za izhod iz brezupne norosti nam ponuja Eminenca, duhovni oče Butnskale, s pozivom: »… prebijmo ta simbol trdnosti … zgubimo se v etru!!!« in spet se bomo znašli v čudežnem svetu nedolžnega otroka, tokrat s polnim zavedanjem.
Imate otroke?
V sebi imam vse otroke tega sveta, mar ni to dovolj? Kaj bi pa še radi? Še sebe sem komaj preživljal in dovolj lačnih otrok je že na svetu. Sploh nas je pa preveč. Kar poglejte te mlade družine, kar dva ali pa celo tri otroke imajo, ne glede na status, službo, brezposelnost, študentski staž. Saj človekovo poslanstvo ni le kariera in fabriciranje otrok, lepo vas prosim. Kmalu nas bo osem do devet milijard.
Še dobro, da univerzalni zakon ravnovesja z naravnimi katastrofami, vojnami in pandemičnimi boleznimi poskrbi za regulacijo množičnega razplojevanja. Saj nismo podgane, čeprav bomo, sodeč po trenutni situaciji v globalnem svetu, to kmalu postali v smislu preživetja.
Sicer je pa dobro znano, da se otrok rodi med »zločince«. Saj starši mu hočejo dobro v svojem popolnem nepoznavanju dejstev, kaj to novorojeno bitje sploh je. Otrok je v začetku popolna tabula rasa, v stanju bude, in bo s svojo pravo naravo v sebi živel vse do svoje smrti, tako kot vsi mi, le da se tega ne bo zavedal. In nato mora, tako kot Adam, ugrizniti v jabolko znanja, le s to razliko, da je bilo to dejanje Adamu prepovedano, našemu otročiču pa je vsiljeno.
Prepoved se je z izgonom iz raja spremenila v zapoved. Kača zapeljiva je zdaj v rokah staršev, učiteljev, družbe, institucij, sistema, rezultat pa je isti: postopna izguba stika s svojo pravo naravo, s svojim nedolžnim stanjem čudenja, s pravim centrom svojega bitja. Namesto njega se vzpostavi lažni center – ego, ki je le ideja, čista fikcija.
Iz te fiktivne ideje izvirajo vse težave in zablode preteklega in sodobnega človeka. Identifikacija s to fiksno idejo je glavni razlog za strah pred smrtjo, ki se pojavi zaradi prepričanja ega, da je ločen od celote, da je samozadosten delček.
Da bi pozabil na strah, ga potisne globoko v podzavest in vso pozornost usmeri navzven, v kopičenje stvari, denarja, moči, znanja, vseh mogočih izkušenj, osvajanja in premagovanja največjih izzivov in s tem samopotrjevanja in dokazovanja drugim, večnega tekmovanja, uresničevanja neštetih želja, slepega verovanja in neprestanega upanja.
Z vsem tem se vse bolj oddaljuje od sebe, od svojega bistva, in se kot mesečnik opoteka, nezavedajoč se avtomatičnih impulzov preteklosti, ki se dvigajo iz njegove podzavesti in ga povsem obvladujejo. In za vse to naj bi bilo krivo tisto prekleto jabolko znanja, v katero je ugriznil naš nesrečni Adam.
Vi imate veliko znanja. Ali to pomeni, da ste daleč od sebe?
Ne vem sicer, kako daleč od sebe sem, vem pa, da imam zelo rad jabolka. In to znanje, ki ga imam trenutno na razpolago, je izposojeno pri tistih, ki so že prehodili celotno pot in zaključili svoj ciklus. To ni pravo znanje, saj ni moja individualna eksistencialna izkušnja in je zato zgolj breme in ovira na poti do sebe. In tako je z vsem t. i. znanjem, ki ga akumulira naš um, vključno z znanostjo, ki temelji zgolj na dokazih, na vzrokih in iz njih predvidljivih posledicah.
Življenje pa je povsem nepredvidljiva skrivnost in to je nuklearna fizika tudi odkrila v popolnoma nepredvidljivem obnašanju najmanjših delcev atoma, ki se lahko sočasno manifestirajo kot delci ali kot valovanje, kot premica ali kot točka, torej kot kvanti. To jih bo prej ali slej pripeljalo do praznine, iz katere izvira vsakršna manifestacija in se vanjo tudi vrača.
Že Tesla je rekel, da ko bo znanost začela raziskovati nefizikalne pojave, bo eksplodirala v smeri zdaj nedoumljivih odkritij. Vsako znanje o zunanjem svetu je povsem jalovo in zgolj breme, dokler najprej ne spoznaš samega sebe.
Spoznaj samega sebe je bil napis na delfskem preročišču in orakelj v tem preročišču je razglasil Sokrata za najmodrejšega človeka na takrat znanem svetu prav zaradi njegove iskrene izjave, ki je temeljila na globokem uvidu: »Samo to vem, da nič ne vem.«
A to vse snemate! Bodo spet rekli: Poglejte Derganca, kako naklada …
Kako, kdaj, zakaj se je začela Butnskala?
Z Emilom sva pri meni doma snemala razne oddaje in jih potem predvajala prijateljem. V začetku 70. let sva posnela oddajo z naslovom Vsi sveti, kjer je nastopal župnik, ki je imel svojo skupino, v kateri so se butali v nagrobne spomenike, češ da zelo pomaga. Nastopala je tudi prodajalka sveč, ki je kasneje pri Butnskali postala Fanči.
Ali sta v resnici poznala župnika, ki bi s skupino ljudi počel te stvari?
Ne, to sva si vse izmislila, čeprav je kasneje Blaž Ogorevc odkril, samo on ve, kje, da je baje v šestdesetih letih v resnici obstajala nekakšna skupina častilcev nagrobnih spomenikov, ki naj bi jih vodil upravnik pokopališča, sicer katehet, in ti naj bi se v svojih iniciacijskih obredih zaletavali, torej butali, v za to določen nagrobni kamen.
Zadeva sicer ni preverjena, pri Blažu se nikoli ne ve, kaj je res in kaj ne, je pa res, da midva nikoli nisva slišala za to skupino, saj se je tudi o razvpitem klubu samomorilcev, imenovanem Črne mačke, ki je dejansko obstajal takisto v šestdesetih letih, vedelo le v določenih umetniško filozofskih krogih.
Kasneje so ljudje, ki so poslušali Butnskalo, primerjali določene like z obstoječimi politiki in drugimi veljaki. Vendar je vse nastajalo sproti, brez razmisleka o tedanji družbi, brez konkretnih asociacij na posameznike.
In kdaj sta začela z Butnskalo na Radiu Študent?
Po teh snemanjih v domači oskrbi oz. pri meni doma se dolgo nisva videla. Na AGRFT sem študiral filmsko režijo in po treh letih študija malo pavziral. Leta 1977 sem šel za tri mesece v vojsko, potem sem končal še četrti letnik, nato pa me film ni več zanimal. Emil je imel takrat na Študentu oddajo Jockey jaha in se je malo izpela, pa me je poklical, če bi kaj posnela tako kot včasih.
Sva se dobila, malo debatirala in se spomnila na tisto oddajo ob dnevu mrtvih in ugotovila, da bi bilo najbolje, če nagrobnike spremeniva v skalo – in potem se je začelo … Župnik je postal Eminenca, prodajalka sveč Fanči, vsi ostali pa so nastajali spontano.
Emil je zadevo vzel zelo resno in zavzeto, kot vedno je šel na vse ali nič, totalno prisoten. Jaz pa sem se na začetku precej lovil, saj rabim kar nekaj časa, da se zagrejem, da me vsaj delno potegne noter, saj je vse preveč prisotna umska kontrola, polna predsodkov in s tem zavor.
To je strah pred odpiranjem, pred izpostavljanjem, pred kazanjem svojih čustev, pred totalnim razgaljanjem, pred iskrenostjo svojega srca, pred spontanim izražanjem svoje avtentičnosti. Ta strah zavira vsakršno kreativnost in ustvarja pozo, sprenevedanje, lažno podobo.
Potreboval sem kar nekaj časa, da sem se prebil skozi vse te blokade, in še danes ne morem reči, da sem popolnoma opravil z njimi. Tako sem si dal na začetku več opravka z magnetofonom in mikrofonom, kar se je poznalo tudi pri koncentraciji in interpretaciji likov.
Vedno sem se čudil, kako se lahko nekateri ljudje tako vživijo v določene stvari. Recimo, če smo v študentskih letih igrali poker, so ga vsi jemali tako zares, da so se skoraj pobili med sabo, čeprav smo igrali za fižolčke. Življenja nikoli nisem jemal preveč resno, saj nisem bil preveč obremenjen z lažno moralo in zapovedano etiko.
Imel sem srečo, da sem odraščal v ozračju dokaj zdravega lumpenproletariata in da sem imel vseskozi dovolj svobode za igriv odnos do življenja. Moj oče mi je bil predvsem prijatelj v igri in vodnik v spoznavanju veselih plati življenja. Vedno mi je rekel: »Ne prisili me, da s tabo postopam kot oče … kot partijec partijcu …«, pa ni bil nikoli član partije. Življenje je jemal lahkotno, neobremenjeno, radostno. Čeprav so ga imeli radi v svoji družbi, je bil za marsikoga neodgovorna in nepredvidljiva oseba.
Zato je imel kasneje težave s sistemom, ki tako kot vsak sistem ni imel posluha in tolerance za samosvoje, svobodnjaške posameznike, ki jim je bilo malo mar za predpisano moralno-etično držo, ki življenje in družbo v njem jemlje odgovorno /beri: ubogljivo/ in smrtno resno. Resnobnost, resnost je huda in nevarna bolezen, ki izvira iz strahu pred kaznijo in pohlepa po nagradi.
Vrniva se k Butnskali. Kako dolgo ste oddaje predvajali na Radiu Študent?
Emil je posnetke sproti nosil na radio in jih oplemenitil z glasbo iz muzikala West Side Story. Predvajali so jih vsako soboto in ob tistem času je bila Ljubljana prazna, so rekli. Meni se ni zdelo sploh nič posebnega, kar nekaj, malo sva se zafrkavala. Nobenega nisva oponašala, nisva bila imitatorja.
Se pravi Eminenca ni noben resnični posameznik iz tedanje družbe?
Ne. Duhovnika je imel Emil že v eni izmed oddaj Jokey jaha in je verjetno povzel njegovo pojočo govorico in jo še malo karikiral. Ponovitev na Valu 202 pa je bila že malo prirejena. Leta 1981 je bila posneta KUD Butnskala za Helidon. Izdali smo kaseto, ki pa je bila zaradi slabe obveščenosti slabo prodajana. Nekaterim, tudi meni, je bila celo bolj všeč kot prva, daljša verzija, ki se na trenutke res malo vleče.
Bila je tehnično bolje posneta, saj je nastala v studiu in je veliko bolj odbita in duhovita kot prva verzija, morebiti prav zaradi hitre montaže, ki pospeši akcijo in je dramaturško efektnejša in primernejša za današnji tempo življenja. Po nekem čudežu smo naleteli na dobro ohranjen studijski trak in v kratkem bo prepisana na digitalne nosilce zvoka.
Tako bo verjetno že v decembru na voljo zainteresirani javnosti. Pri založbi Nike Records je bil leta 2002 izdan komplet s tremi cedeji, ki so sedaj v prodaji pri založbi e-besede, ta pa je pravkar izdala tudi najnovejšo izdajo Butnskale v stripu.
Kako dolgo je nastajal strip?
Dve leti, ampak s pavzami. Prvih deset pol sem delal za Mladino, in ker se mi je zelo mudilo, se to pozna tudi na risbi. A me ne moti, ker spominja na underground stripe iz 70. let. Šele kasneje sem se ujel, ko se mi ni več tako mudilo, in je risba čistejša in bolj dodelana.
Nisem profesionalec in tehnično tako dovršen kot recimo Lavrič. Risba in črke so odvisne od mojega trenutnega razpoloženja in to se mi zdi povsem naraven in spontan proces, saj drugače bi strip izdelal s pomočjo računalnika, a bi bil s tem izgubljen moj energijski pečat.
Vmes sem ilustriral še knjigo Milana Kleča, pa za zbirko neresničnih zgodb Iztoka Lovrića in s humornimi ilustracijami v stilu montypythonov opremil brošuri navodil za strežbo in določil za recepcijo pri Grand hotelu Union.
V zadnjih letih se torej ukvarjate pretežno z ilustracijo?
Ja, ker so filmske in TV-ponudbe na lepem presahnile. Nisem igralec po duši, a sem v 80. letih veliko igral, ker sem bil baje smešen. To nisem počel z velikim veseljem, a potreboval sem denar za preživetje. Imam talent, tako kot Filipčič. On je rekel, da je ljubiteljski igralec, jaz pa rečem zase, da sem priložnostni igralec.
Na odru ne bi mogel nastopati, grem pa rajši v rudnik. Ponavljanje teksta v nedogled je duhamorno in na momente ponižujoče. Pa saj bi ga tudi kdaj ponovil, samo le takrat, ko bi mi to zapasalo in bi spontano privrelo na dan, kar se mi nemalokrat dogaja ob najbolj nemogočem času in na povsem nepredvidljivem kraju.
V Maximarketu začnem nenadoma modni lutki vzneseno deklamirati Jeftejevo prisego ali branjevki na trgu zapojem arijo iz Turandota ali uverturo Letečega Holandca Richarda Wagnerja. V nobenem primeru pa ne bi tega počel štirideset let ob točno določenem času na točno določenem mestu. Nein, danke.
Kdaj ste odkrili svoj risarski talent?
Od malega sem risal. S sošolcem sva v tretjem razredu osnovne šole risala vsak svoj strip in si vsak dan pred poukom izmenjala lista z novim nadaljevanjem. Kasneje, konec 60. let, sva z Emilom ustvarila strip Troy Necking contra Hektor Strahota. To je bila parodija na super junake tipa Superman.
On je pisal, vi ste risali?
Ja. Prijatelje je strip zabaval, sprejeli pa ga niso nikjer. Na Pavlihi so rekli, da bodo tovrsten strip morda objavili kasneje, ko bodo prešli na tak tip humorja. Razlog je bil prizor dojenčka, ki strelja iz otroškega vozička in kriči: »Oko za oko, zob za zob!«
In nasladna izjava enega od članov Hektorjeve tolpe: »Pojdimo ropat in pobijat!« To je bilo prehudo tudi za Pavliho. Pri nas je vedno vladala presija umišljene, hinavske katoliške morale, ki je popolnoma zlagana. V Sloveniji se nisem nikoli počutil doma.
Kje pa bi se počutili doma?
Nikjer. Ni mi mar za kakršnokoli državo, narod, nacijo, raso, religijo, ideologijo, politični sistem. Pripadnost nečemu, stranke, lions klubi, skavti, vse, kar diši po organizaciji, članstvu, mi je tuje, me odvrača. Bil sem tabornik, jamar, alpinist, hotel sem postati igralec in filmski režiser, pa me je vse to kmalu minilo. Ugotovil sem, da nimam nobenih ambicij in da v življenju ni važno nekaj postati, ampak je dovolj biti, zgolj polno živeti.
Seveda je treba tudi preživeti. Žalostno je, da smo prišli do točke, ko je preživetje važnejše od uživanja življenja, in zdaj še preživetje zmeraj več ljudem povzroča hude težave. Preživetje je stvar živali, človek bi moral le proslavljati življenje z vsem svojim kreativnim potencialom. Tako pa smo padli pod žival.
Bolj nevrotičnega, anksioznega in prestrašenega bitja, kot je človek, tako imenovana krona stvarstva, ni na tem čudovitem planetu, ki ga bomo vsak hip spremenili v kup smrdeče žlindre. V zadnjih 3000 letih je bilo na Zemlji 5000 vojn in temu pravijo civilizacija?! To je čisto navadno barbarstvo! Civilizirani ljudje ne poznajo pohlepa, jeze, sovraštva, neprestanega vojskovanja in klanja.
Iz preteklosti pa vemo, da je vsaka civilizacija na vrhuncu svojega razcveta nenadoma kolapsirala in se sesula v prah, iz katerega se je po dolgotrajnem in mučnem obdobju teme in neznanja dvignila nova doba svetlobe, znanja in globokega razumevanja univerzalnih zakonov.
Butnskala je zaživela tudi na filmu. Menda so imeli težave pri pridobivanju sredstev za snemanje.
Kateri novejši slovenski film jih pa ni imel? Emilu je bil film všeč, meni ne in sem vedno rekel, da je to Slakova Butnskala.
Kaj vas je motilo?
Nič me ni motilo. Kot celota niti slučajno ni deloval. Vse je bilo zmešano, brez repa in glave. Določeni prizori in sekvence pa so bili na momente silno zabavni, ampak povsem na privatnem nivoju, ker so nastopali predvsem naturščiki, najini prijatelji in pivski tovariši.
V grobem film povzame glavno temo radijske igre, ki se dotika države, terorja, nasilja, diktature, vzpostavitve totalitarnega sistema in upora množic. Edini, ki to dojame, je Valentinčič, ki se potem vrže v valove Save z besedami: »Tle se je use začel in tle se bo use končal!«
Ampak preživi?
Ja, le da tega ni v filmu. V radijski igri se pojavi kot človek dvoživka, človek amfibija, poraščen z mahom in ima škrge. Temu rečejo v mistiki drugič rojeni ali ponovno rojen v svojo pravo naravo. To je bil njegov duhovni samomor. Bil je edini iskreni iskalec resnice, ne da bi se tega zavedal. Brez odlašanja in vmešavanja prestrašenega ega se je vrgel v smrt in zgodil se je čudež.
Umrl je kot ego in se rodil kot resnično, avtentično bitje, s katerim upravlja eksistenca. Njegova izjava, da od zdaj naprej sam obvladuje svojo usodo, ne pomeni nič drugega kot spoznanje, da je zdaj on sam celotna eksistenca, ki skozi njemu lasten način funkcionira v popolni harmoniji. To pomeni postati kot votel bambus, skozi katerega zdaj nemoteno teče kreativna energija iz onstranstva.
To so vedeli vsi veliki umetniki, znanstveniki in izumitelji. Ko te ni, ko si v fazi navdiha, ko se um ne vmešava, nastanejo najboljša dela, se pojavijo rešitve znanstvenih problemov. Edison je hodil v koncentričnih krogih, da je prišel v popolno stanje samopozabe.
Einstein je gledal oblake in popolnoma izklopil um. To je prava zen meditacija: sedeti, nič delati, pomlad pride in trava raste sama od sebe. In tega zahodna civilizacija ne more sprejeti. Če ne bom nič delal, bodo rekli, da sem lenuh.
Ko vas prime, da bi delali, torej sedete v kot in počakate, da napad mine?
Ne, sploh ne. Kadar je treba nekaj nujno postoriti, to tudi storim. Kreativnost pa nima nič opraviti s kakršnimkoli delom. Kreativnost se zgodi ali pa ne. In kadar se zgodi, je čisti užitek in veselje. Drugače pa nam ni treba ničesar narediti.
Ker je vse že narejeno. Vsak trenutek je popoln. V vsakem trenutku ima vsak človek vse tisto, kar tisti trenutek potrebuje, ampak ego se s tem ne more sprijazniti. Vedno zahteva nekaj več, ker ne more biti izpolnjen s tistim, kar mu trenutek ponuja.
Mistika vam je blizu …
Je, vendar nisem mistik, ker še vedno živim v umu. Mistik živi v ne-umu, v praznini, v meditaciji, v svoji pravi naravi. Vse metode, tehnike in prakse so zgolj čiščenje, odmetavanje nesnage, ki se je v tisočletjih nabrala v umu. Vse, kar človek počne, vsako njegovo delovanje le krepi njegov ego.
Pravo meditacijo je Lao Tzu imenoval wei wu wei, dejavnost skozi nedejavnost ali nedejavna dejavnost. Ves new age, ezoterika, okultizem in podobne reči so prazen nič, zavajanje ljudi. Vse to je igra uma. Um zahteva fascinacijo, ker ne more obstati v tišini, ker bi to pomenilo njegovo smrt.
Pravite, da pomaga meditacija. Kako meditirate? Ali sploh?
Bistvo meditacijske tehnike je opazovanje svojih misli, občutij, razpoloženj, ne da bi jih sodil ali se z njimi istovetil. To je zelo težko, ker ne živimo v tem trenutku. Tukaj lahko živiš samo, ko je um prazen, brez misli, zato v zenu temu stanju rečejo praznina, ki pa ni prazna v običajnem pomenu, ampak neskončno živa, saj v njej utripa celoten univerzum, celotna eksistenca. To je edino možno življenje, ki obstaja.
Ste vernik? Verjamete v boga ali kaj drugega božjega, nadnaravnega?
Ne, v nič ne verjamem. To je tako kot upanje; veruješ v nekaj, kar naj bi se zgodilo v prihodnosti, ampak se nikoli ne bo. Zgodila se bo samo smrt, pa še to je popolna iluzija. Skozi meditacijo, še preden zapustiš telo, morda ugotoviš, da je smrt velika kozmična šala, da se nismo nikoli rodili in da nikoli ne moremo umreti.
Kdaj pa meditirate?
Samo takrat, kadar začutim impulz, in takrat me enostavno nič več ne zanima; sedeti moram v tišini, zapreti oči in vse izgine, ostaja le zavedanje. Meditacije se ne načrtuje, meditacija se zgodi. V sebi moraš počivati, a to je neskladno s pravili zahodnega sveta in skregano s protestantsko logiko, po kateri moraš delati, ker prav delo te dela živega.
Neumnost! Delo ne osvobaja, ampak zasužnjuje in uničuje kreativnost. Kadar nenehno nekaj počneš, zdaj to, zdaj ono, gre za nižjo obliko kreativnosti, za egotrip. Na koncu rečeš, poglej, kaj sem naredil, kakšen frajer sem …
Ali je bilo tudi ustvarjanje Butnskale egotrip?
Seveda, saj sva imela določen motiv narediti zabavno oddajo. Egotripa ne bi bilo, če bi snemala brez kakršnega koli motiva, iz spontanega impulza, iz čistega veselja do snemanja, brez vzroka in cilja, tako kot to počno otroci. Pri stripu gre za drugo zgodbo, saj sem bil le v vlogi zapisnikarja, arhivarja.
Kaj je bil glavni razlog za stripovski natis te »monumentalne radijske koprodukcije«?
Na začetku je bil glavni razlog denar, ki sem ga potreboval za preživetje. Med risanjem pa so se pojavili manjši projekti, ki so začasno rešili finančno zagato. Nato sem se še upokojil in tako je bila finančna plat preživetja rešena.
Medtem me je risanje stripa posrkalo vase in nisem si mogel predstavljati dneva brez risanja, kar je trajalo skoraj dve leti. Nikoli v življenju še nisem s takim samoumevnim veseljem toliko časa vztrajal pri nekem ustvarjalnem delu, čeprav mi nekaj časa sploh ni bilo jasno, zakaj to počnem, saj sem imel vseskozi občutek, da počnem nekaj povsem nepotrebnega, če že ne kar rahlo norega.
Mislim, da se še ni zgodilo, da bi si kdo drznil prenesti celoten avdiozapis neke radijske igre v stripovsko obliko. Ko sem končal, nisem občutil niti kančka zadovoljstva ali kakršne koli izpolnitve. Vsa energija radosti in uživanja je bila porabljena v samem procesu nastajanja.
In za konec. Kaj predlagate Slovencem za butanje – skalo, nagrobnik ali morda zadošča tarča na domačem zidu?
Bojim se, da jim nič od naštetega ne bo pomagalo. Slovenske glave so pretrde, je pa zato hrbtenica mehkejša. Ima pa Blaž Ogorevc zdravilno učinkovino, ki je kot ustvarjena za slovensko trdobučnost – reče se ji močeradovec. Ta zlahka omehča še tako trdo betico.
Vir: http://www.delo.si/sobotna/marko-derganc-ce-zivljenja-ne-jemljes-resno-si-zdrav.html
