Nekoč so velikega argentinskega pisatelja vprašali: »Ali ste vi Jorge Luis Borges?«, in on jim je odgovoril: »Včasih.« In če bi na Krasu med vsakodnevnim sprehodom srečali Damijana Stepančiča, bi vam na zastavljeno vprašanje, ali je to on, verjetno odgovoril isto. Ter dodal: »Včasih sem ilustrator, včasih pa stripar.«

Večina ilustratorjev, ki so se v svoji karieri ukvarjali tudi s stripom, se v njem zaradi nepoznavanja specifičnega stripovskega jezika niso najbolje znašli, v najboljšem primeru so njihovi stripi izgledali kot skupek bolj ali manj povezanih ilustracij. Povsem drugače je s striparji, ki so zapluli tudi v ilustratorske vode. Kostja Gatnik, denimo, je s svojimi undergroundovskimi in psihedeličnimi deli v sedemdesetih letih z Magno Purgo sprožil pravo revolucijo v pojmovanju stripa kot enakovrednega dela umetniške (sub)kulture, v osemdesetih pa je v ilustracijo vnesel nekatere stripovske elemente in hkrati izrinil pretirano sladkobnost in osladnost, ki sta se začeli pojavljati v otroških slikanicah predvsem pri nekaterih ženskih avtoricah. Njegova dela, kot so Jure kvak kvak, Gal v galeriji, Jedca mesca,Zdravilno jabolko, Vžigalnik ali Pekarna Mišmaš sodijo med vrhunce knjižne ilustracije pri nas. Seveda ne moremo mimo pionirja Hinka Smrekarja, mojstrskega risarja, ki je suvereno obvladoval tako strip kot karikaturo in ilustracijo in po katerem se imenuje tudi najprestižnejša slovenska nagrada za ilustracijo. Mimogrede, mogoče bi veljalo razmisliti, da bi se Smrekarjeve nagrade podeljevale tudi na področju stripa in karikature, če že nosijo njegovo ime.

Med prejemnike Smrekarjevih nagrad (plaket in priznanj) se je poleg ostalih (Kostje Gatnika, denimo) vpisal tudi Damijan Stepančič, kar nikakor ni naključje. Kakor Smrekar namreč tudi Stepančič z neznosno lahkoto, kot bi rekel Kundera, riše tako ilustracije kot stripe. Po zaključku likovne akademije se je po nagovarjanju kolega Gorazda Vahna namesto v slikarstvu, kjer je najprej hotel poiskati svoj prostor pod svobodnim umetniškim soncem, preizkusil v ilustraciji. In verjetno spet ni naključje, da je imela njegova diplomska naloga na akademiji naslov Umetniki in alkimisti, kajti že v prvih ilustracijah mu je uspelo ustvariti svojevrsten magični stik z bralcem oziroma gledalcem, in ta kemija z leti ni stagnirala, ampak se je samo še stopnjevala. Verjetno je k temu pripomoglo tudi dejstvo, da je risal v različnih tehnikah, ki jih je med sabo tudi kombiniral, od tuša, akvarela in akrila do monotipije, kolaža, trganke ali praskanke, kar je bilo v danem primeru pač najučinkovitejše. Med vsemi sijajnimi Stepančičevimi deli, od Klovna iz Strahovskega dola (1999) do Jurija Murija v Afriki (2013), pa bi izpostavil predvsem lanskoletno PrešernovoZdravljico, s katero je ustvaril kompleksno umetnino za bralce vseh starosti. Z inovativnim likovnim pristopom v kombinaciji risbe in kolaža je skozi slovensko nacionalno himno predstavil stoletja naše zgodovine, od vaške situle preko pomembnih mož in žena, kot so Valvasor, Alma Karlin, general Maister, Plečnik, Noordung, Kosovel, Rusjan, Ida Kravanja, do sodobnikov, kot je Kristina Brenkova, kar spet ni naključje, kajti nagrado z njenim imenom za najbolj izvirno slikanico je lani prejel ravno za Zdravljico.

Pri stripu Stepančič ni bil deležen tako eminentnih nagrad kot pri ilustraciji (kjer je bil nominiran celo za prestižno mednarodno Andersenovo nagrado), pravzaprav ni dobil nobene, pa ne zato, ker bi bili njegovi stripi slabši, sploh ne, ampak iz preprostega razloga, ker slovenski stripovski ceh pač nima svojih nagrad. Zaslužil bi si jo sicer že s svojimi zgodnjimi stripovskimi deli, kot je, denimo, lirična najstniška balada Liza in stvar dogovora po scenariju Petra Svetine, ki jo je ob koncu prejšnjega tisočletja objavil v osnovnošolskem Pilu. O tem stripu albumskega obsega lahko govorimo v samih superlativih: sijajna najstniška zgodba o povsem vsakdanjih stvareh (če je prva ljubezen vsakdanja stvar), s slengovskimi dialogi, dobro dramaturgijo in še boljšo atmosfero ter z odlično akvarelno risbo v pastelnih barvah sodi v sam vrh mladinskega stripa in prava škoda je, da še ni bila objavljena v albumu. Je pa zato dobro desetletje pozneje v knjižni obliki izšla obsežna stripovska adaptacija kratkih zgodb Evalda Flisarja Dama z železnim ugrizom, v kateri Stepančič vsako od šestih zgodb nariše v drugačnem slogu, od otroško igrivega skicoznega Ukija do ekspresivno kontrastnega in temačnega Razočaranja, kot pač zahteva potek zgodbe. V nasprotju z živobarvno Lizo je Dama črno-bela, kar pa je bil še toliko večji izziv za risarja, saj je moral brez pomoči barve narisati stilsko različne stripe, kar mu je tudi zelo dobro uspelo. Posebno poglavje je sijajna naslovna ilustracija, ki se razkošno razprostira čez prednjo in zadnjo platnico in zaradi odlične kompozicije ter nabora barv sodi med najboljše stripovske naslovnice pri nas.

Trbovlje, Bohinj in Ptuj

V nasprotju z dozdajšnjimi stripi, ki jih je delal bodisi po literarnih predlogah bodisi po scenarijih različnih scenaristov (med katerimi izstopa prijatelj in pisatelj Peter Svetina), je v novi Povesti o treh mestih (če parafraziram naslov razvpitega Dickensovega romana) Stepančič združil moči s svojo ženo Lucijo, sicer restavratorko in pisateljico, in po njenem scenariju leta 2012 narisal prvi del sage pod imenom Trbovlje, trenutno v Mladini izhaja drugi del z naslovom Bohinj, v pripravi pa je še Ptuj. Trbovlje so duhovita fantazijska zgodba o dveh sestričnah, od katerih je ena lepa in seksi, druga pa precej manj, in o njunih medsebojnih odnosih in ljubezenskih dogodivščinah v rudarskem mestu, kamor prideta po nujnih opravkih. Ker, kateri normalen človek pa bo hodil samo zaradi lepšega v Trbovlje, ki nam jih Stepančič v njihovi brezizhodnosti predstavi s pomočjo sivih in umazanih barv, kot tudi pritiče staremu rudarskemu mestu – dasiravno se pozneje izkaže, da niti glavni junakinji niti ostali protagonisti niso povsem normalni. Čisto drugačen pa je Bohinj, ki kar sije od živopisnih barv, pa tudi spolnost, ki je v Trbovljah samo nakazana, tukaj dobesedno zažari v zlato rumeni barvi kot asociacija na sonce, ki prevladuje skozi ves strip. Stepančič se v stripu poslužuje kombinirane tehnike kolaža, po risarski plati pa lahko opazimo rahlo podobnost z liki, kot jih v svojih stripih upodablja argentinski stripar José Muñoz, kar vsekakor ni naključje, kajti Stepančič je njegov veliki fan in vzor enega največjih sodobnih stripovskih umetnikov je samo dodaten plus v že tako razgibanem in razkošnem avtorjevem ustvarjanju.

V svoji karieri je risal še otroške stripe za Pil, Moj planet in Kekca, pa adaptacije književnih del za Stripburger in svojevrstne intrigantne biografije znanih literatov za Literaturo, ki jih riše še zdaj. Edini kiks v Stepančičevem sicer izjemno kvalitetnem opusu, kjer mu pri povsem povprečnih stripovskih ilustracijah ni pomagala niti diplomska alkimija, da odsotnosti kemije z bralcem sploh ne omenjam, pa je Flisarjev Čarovnikov vajenec, s katerim je hotel povezati strip in literaturo, vendar je bil rezultat precej ponesrečen, ampak to se lahko zgodi tudi najboljšim.

Na koncu pa še vabilo k ogledu: Mestna knjižnica Ljubljana in Strip.art.nica Buch dvakrat letno organizirata razstavo z naslovom Strip ob bok knjižnim klasikom, in na Stepančičevi razstavi Vse je en strip! v knjižnici Prežihovega Voranca v Ljubljani boste sicer zaman iskali čarovnije in čarovniške vajence, boste pa lahko s toliko večjim užitkom gledali in se napajali nad lepotami Bohinja in drugimi podobami, ki jih je narisal v zadnjih letih.

Pogledi, let. 5, št. 9, 14. maj 2014