Pet očetov Neninega otroka

Drobtinice

Marjan Amalietti: Pet očetov Neninega otroka

ZLOČIN, KAZEN IN SEKS

Iztok Sitar, 29. 11. 2014


naslovnica Amalietti Pet ocetov

Pet očetov Neninega otroka je brez dvoma najbolj feminističen strip v slovenski zgodovini, ki pa ga je narisal – moški. Marjan Amalietti (1923–1988) je ustvaril psihološko mojstrovino o zlorabljenih ženskah, ki ne zaupata državnim institucijam, temveč vzameta pravico v svoje roke.

Ženske so bile v stripu vedno nekoliko zapostavljene, glavni junak realističnega stripa, ki se je pojavil v tridesetih letih prejšnjega stoletja, je bil seveda moški, ki se je predvsem s pomočjo mišic (manj pa pameti) in takšnega ali drugačnega orožja, pač značilnega za čas, v katerem se je zgodba dogajala, boril proti raznoraznim nepridipravom in zlikovcem v vseh zgodovinskih obdobjih, od kamene dobe do znanstvene fantastike.

Seveda bi mu bile v takih situacijah dotične ženske samo v napoto, da pa glavni junak ne bi izpadel preveč gejevsko (navadno je vandral skupaj s kakšnim bolj ali manj nespretnim kompanjonom, da se je njegova superiornost še bolj izrazila), ga je doma čakalo dekle s statusom večne zaročenke, katere edina naloga je bila nesebična skrb za bodočega moža, seveda z občasnimi izbruhi ljubosumnosti, kajti za postavnim mladcem so se stripovske lepotice, ki jih je bodisi reševal iz sovražnikovih krempljev ali pa kar tako srečeval na svoji pustolovski poti, prav nesramno metale. Človek bi moral biti iz železa, da bi se jih ubranil, naši junaki pa so bili iz čisto navadnega roto papirja, tako da so se kaj zlahka vneli (kar pa za moškega v patriarhalni stripovski družbi ni bila ne vem kakšna napaka, prej vrlina), kljub temu pa so se vedno vračali k svojim izvoljenkam, Flash Gordon k Dale, Tarzan k Jane, Mandrake k Nardi, Fantom k Diani, Princ Valiant k Aleti itn.

Kako so si ženske izborile mesto v stripu


Avtoportret

V liberalnih šestdesetih letih je na Zahod pljusknil drugi val feminizma (prvi se je pojavil ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja z ameriškimi sufražetkami), ki je svoj vrhunec doživel v času hipijevskega gibanja, otrok cvetja, psihedeličnega rocka, svobodne ljubezni, študentskih nemirov in protestov proti vietnamski vojni. Seveda tudi strip ni bil imun na nove družbene pojave, v Ameriki se je pojavil underground, ki je ril pod tabuji potrošniške kapitalistične družbe in brez rešpekta proti državnim institucijam in tradicionalnim vrednotam z veliko mero spolnosti in nasilja spodkopaval konvencionalnost in komfortnost t. i. american way of life.

Ženske v stripu niso bile več samo dekorativne statistke in objekt moškega poželenja, ampak polnopravne članice stripovskega univerzuma, kar se je poznalo tudi pri klasičnem avanturističnem stripu, saj so se enakovredno kosale z moškimi protagonisti in nemalokrat prevzele tudi glavno vlogo. In če so se moški zanašali predvsem na svoje mišice, je bilo najmočnejše žensko orožje njihovo senzibilno telo, ki so ga, osvobojene vseh seksualnih predsodkov, s pridom uporabljale proti šovinističnim nasprotnikom v boju za enakopravnost spolov in svobodno ljubezen. Pri nas so bile verjetno najbolj poznane ženska različica Jamesa Bonda, Modesty Blaise Petra O’Donnella (1963) iz novosadske Stripoteke, twiggyjasta angleška manekenka Tiffany Jones (1964), ki je v bila celoti delo ženskih rok, scenaristke Jenny Butterworth in risarke Pat Tourret, iz ljubljanskega Zvitorepca ter galaktična princesa Uranella (1966) Floriana Bozzija iz zagrebškega Super stripa, ki je bila neposreden italijanski odgovor na francosko megauspešnico Barbarello (1962) Jean-Clauda Foresta. Slednja je nastala po liku seksualne ikone petdesetih in šestdesetih let, Brigitte Bardot, režiser Roger Vadim, njen prvi mož, pa je leta 1968 po stripu posnel istoimenski film, v katerem je glavno vlogo odigrala – Jane Fonda.

Nasploh so bolj ali manj znane igralke in pevke navdihnile precej eminentnih striparjev, Italijan Guido Crepax je senzibilno in seksapilno fotografinjo Valentino (1965) narisal po vzoru zvezde ameriškega nemega filma Louise Brooks, njena zvočna kolegica Barbara Leigh je bila model za krvoželjno Vampirello (1969) Forresta Ackermana in Trine Robbins, belgijski risar Guy Pellaert, sicer začetnik in najbolj znani predstavnik poparta v stripu pa je v svojem psihedeličnem slogu upodobil francoski šansonjerki in igralki Sylvie Vartan in Françoise Hardy v likih Jodelle (1966) in Pravda (1967). Popartovske stripe sta ustvarjala tudi Francoz Nicolas Devil, ki je leta 1967 objavil prvo epizodo Sage de Xam in Nizozemec azijskega porekla The Tjong-Khing, pri nas poznan predvsem po znanstveno fantastični seriji Arman in Ilva, ki je leta 1968 narisal feministični strip Iris. Omeniti velja vsaj še satirično avanturistični strip o bogati dedinji Paulette (1970) Wolinskega in Picharda, ki se v sedmih albumih obilno in prav kandidovsko ponorčujeta tako iz pogrošnih ljubezenskih in pustolovskih romanov kot iz kapitalističnega sistema in francoske patriarhalne družbe nasploh.

Feministični strip na Slovenskem

Pri nas je prvi feministični strip, znanstvenofantastično satiro OOOPA o kmečko zali, rdečelični in postavni bojeviti Zemljanki Mirkici, ki na oddaljenem planetu Fobosu premaga reakcionarne Cegloglavce in izpelje seksualno revolucijo, narisal Kostja Gatnik po scenariju Milana Jesiha leta 1971 vPavlihi, v katerega sta petnajst let pozneje samozavestno vkorakali tudi Amaliettijevi urbani feministkiKora in Dora. Intrigantni lepotici v simpatičnem krimiču z duhovitimi dialogi, ki v bondovskem slogu z obilo akcije in dinamičnih prizorov rešita naivno bogataško razvajenko iz krempljev ugrabiteljev, razkrinkata spletkarskega zaročenca in spotoma razbijeta še mafijsko tolpo, pa sta bili samo generalka za Amalittijevo veliko predstavo Pet očetov Neninega otroka.

Primerjava z gledališčem seveda ni zgolj naključna, namreč, v obeh delih nastopajo isti akterji v podobnih vlogah, a z različnimi imeni. Kora in Dora tako postaneta Mara in Nena, tokrat ne več v vlogi akcijskih detektivk, pač pa čisto običajnih deklet, ki ju na osamljenem kolovozu na poti domov prestreže tolpa petih motoristov in ju brutalno posili. Mara med krčevitim upiranjem v medsebojnem obračunu z enim od posiljevalcev izgubi oko, Nena pa čez devet mesecev v zameno dobi otroka. Punci, ponižani in razžaljeni, pa, namesto da bi posiljevalce prijavili policiji in čakali na uradno obsodbo (če bi seveda do nje sploh prišlo), vzameta pravico v svoje roke in se maščujeta tipom tako, da jih drugega za drugim kastrirata. »Sicer pa to ni bilo maščevanje,« reče na koncu Mara Neni, »to je bil zločin, ki sva ga ostali dolžni. Vedno je najprej zločin in potem kazen. Midve pa sva bili kaznovani, še preden sva storili zločin, zato sva ga morali izvršiti naknadno. Kajti biti ženska ni zločin!« »Res je, draga,« odgovori Nena in jo strastno poljubi na usta.

Rušenje tabujev

Poleg intrigantne zgodbe o ženski emancipaciji in genialnega zaključka o zločinu in kazni, ki bi mu ga zavidal tudi sam Dostojevski, je Amalietti porušil še eno tabuizirano temo v slovenskem realističnem stripu, ki je bila v sedemdesetih in osemdesetih letih včasih samo nakazana, nikoli pa eksplicitno prikazana, namreč istospolno ljubezen. Glavni junakinji se tako v stripu povsem svobodno in brez predsodkov prepuščata ljubezenskim aktivnostim v postelji in tudi sicer si na vsakem koraku izkazujeta izlive nežnosti.

Kvaliteto in revolucionarno sporočilo dela so prepoznali tudi v širšem jugoslovanskem prostoru, saj jePet očetov Neninega otroka kot prvi slovenski strip leta 1988 v Zagrebu prejel najvišje jugoslovansko priznanje, Poletovo nagrado. Pričujoča knjiga, v kateri so tri zgodbe, Kora in Dora ter črno-bela in barvna verzija Očetov, je prva od predvidenih petih v zbirki Vrhunci Marjana Amaliettija, s katero bomo končno dostojno počastili mojstrov stripovski opus. Knjiga sama je konceptualno in tehnično narejena zelo dobro, malce motijo samo neinovativna in neatraktivna kolažna naslovnica (veliko bolje bi bilo, če bi celo prednjo stran krasila kakšna od številnih odličnih barvnih Amaliettijevih ilustracij), ter kratka populistična zapisa na tretji in četrti strani, ki sta popolnoma odveč; Marjan Amalietti je namreč vrhunski stripovski avtor in mu takšna cenena reklama res ni potrebna. Sicer pa se lahko o kvaliteti njegovih del prepričate sami na razstavi originalnih tabel iz omenjenih stripov, ki so poleg ostalih postavljene na ogled v knjižnici Prežihovega Voranca v Ljubljani do 29. novembra.

*************

Marjan Amalietti: Pet očetov Neninega otroka / Kora in Dora

Amalietti & Amalietti, Ljubljana 2014, 144 str., 25 €

Pogledi, let. 5, št. 22, 26. november 2014

Dick Long 3 – Ništa nije slučajno

Novo - stripi

Predstavitev in podpisovanje:

četrtek, 11. december 2014, ob 19:00 uri

500_500

V dobrih desetih letih, kar je v hrvaškem Playboyu izhajal kultni strip Dick Long, se je nabralo za štiri 108 stranske albume nagajivega kriminalno-erotičnega stripa.
V njem nam Dick Long odgovori na vsa vprašanja, ki si jih ne upamo postaviti niti svojim mamam, ok(u)rca pa tudi risarja, češ, da pretirava z dolžino, po kateri ga cenijo ženske, “Kdo pa ima, lepo vas prosim, tolikšen nos?” se sprašuje.
Drage moje, priporočljivo novoletno darilo za vašega ljubega … garantirano boste imele nekaj dni miru pred njim … hm, ali pa bo še bolj vroče?!
Gospodje, obvezen nakup za vas … mogoče v stripu dobite idejo s katero si popestrite in zabelite praznike v dvoje.
Predstavitev in podpisovanje tretjega od štirih albumov Dick Longa bo v četrtek, 11. decembra ob 19:00 uri, v Strip.art.nici Buch – www.stripi.si .
Z nami bodo risar Štef Bartolić, scenarist Mladen Devčić Deva, založnik Bernard Radovčić, mogoče pa boste srečali tudi Dicka.
Na zalogi bosta tudi prvi dve številki priljubljenega stripa.
Ob nakupu vas bomo počastili z Dickovo priljubljeno pijačo, ki jo proizvaja John Jameson & Son Limited in jedjo, ki smo jo po njemu poimenovali Hot Dick ali Long Dog.